Jedro

Pravnomočen sklep je bil obdolženki vročen 18.6.1997, zagovornici pa 3.10.1997. Slednja je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti 4.12.1997, to je po poteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, ki je začel teči z vročitvijo pravnomočne odločbe obdolženki. Zato je bilo treba zahtevo po 2.odstavku 423. člena ZKP kot prepozno zavreči.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolžene R.M. za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sklepom z dne 21.5.1997 ugodilo predlogu zagovornice obdolžene R.M. in na podlagi 3. odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da je zasebni tožilec F.F. dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado za zagovornico v skupnem zvesku 85.775,00 SIT ter jih nakazati na njen žiro račun. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 18.6.1997 pritožbi zasebnega tožilca F.F. ugodilo in ob reševanju njegove pritožbe po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, predlog zagovornice R.M. za priznanje stroškov in nagrade z dne 2.4.1997 pa zavrglo.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornica obdolžene R.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka dne 3.12.1997 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in potrdi sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 21.5.1997. Zasebni tožilec F.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je pravilna odločitev, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornice obdolžene R.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno in neupravičeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Glede na določbo 2. odstavka 421. člena ZKP, da sme državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca, si je določbo 1. odstavka istega člena treba razlagati tako, da lahko zagovornik to izredno sredstvo uporabi le v obdolženčevo korist. Vrhovno sodišče je glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ocenilo, da jo je zagovornica obdolžene R.M. vložila v obdolženkino korist. Če bi zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zgolj zaradi varovanja lastnih koristi, taka zahteva za varstvo zakonitosti ne bi bila dovoljena.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP smeta obdolženec in njegov zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

Iz povratnic je razvidno, da je bil pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.6.1997 obdolženi R.M. vročen dne 16.7.1997, njeni zagovornici pa 3.10.1997. Glede na določbo 3. odstavka 421. člena ZKP je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti začel teči z vročitvijo pravnomočne odločbe obdolženki, tako da se je v skladu z 3. odstavkom 88. člena ZKP iztekel dne 17.10.1997. Zagovornica obdolžene R.M. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila šele 4.12.1997, torej že po izteku roka. Zato je Vrhovno sodišče njeno zahtevo po 2. odstavku 423. člena v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot prepozno.