Jedro

Institut mednarodne zaščite daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Navedeno pomeni, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-599/2024/5 (1222-15) z dne 20. 3. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomske razmere in revščino), ter da prihaja iz varne izvorne države (Maroka).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker se v izvorno državo ne bi mogel ali hotel vrniti zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, kar bi lahko utemeljevalo status begunca iz drugega odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). S pritožbenimi trditvami (da je tveganje, da v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo), s katerimi ponavlja, kar je navajal že v tožbi - da gre za takšno vsebino, priznava sam pritožnik -, pa ne more utemeljiti niti obstoja resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.1

7. Institut mednarodne zaščite daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.2 Če je torej nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj tretje osebe (subjekta resne škode), ampak je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, taka škoda pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite ni upoštevna. Prav tako ne more biti relevantna le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.3

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo (17. točka obrazložitve), da slabe ekonomske razmere v izvorni državi ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito, saj mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, biti povzročeno z ravnanji subjektov resne škode. Temu, kot navedeno, pritožba argumentirano ne nasprotuje.

9. Pritožnik prav tako ne more uspeti s pavšalno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. To načelo zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi (pravilno) opravljena.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

1 V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge. 3 Primerjaj tudi sodbo I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.