Jedro

Toženec skuša s pritožbenimi navedbami dokazovati in dokazati, da njegova ugotovljena nedovoljena alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Dokazno breme je na njegovi strani, zato je treba v dopolnjenem dokaznem postopku dopustiti dokaz z novim izvedencem, ker ima pritožbeno sodišče zaenkrat še pomisleke v ugotovljeno izključno krivdo toženca za prometno nezgodo zaradi njegove alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči zavarovalnici znesek 466.312,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 205.202,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 dalje do plačila, vse pa v 15 dneh.

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Trdi, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je protispisno zaključilo, da je toženec odgovoren za prometno nezgodo. Toženčevo vozilo je bilo znotraj G.preglednosti in G., ki je speljeval s parkirišča, manevra speljevanja ne bi smel opraviti temveč bi moral pustiti mimo toženca, ki je peljal po glavni cesti. Zaključki sodišča o pravilni G. vožnji in dejstvu, da je le-ta zapiral tožencu desni vozni pas, pomenijo bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Toženec je vozil znotraj dovoljene hitrosti, ki je bila omejena na 60 km na uro. Vozil je po rahlem hribu navzdol. Ni bila njegova dolžnost pričakovati, da ga bo izsilil voznik, ki bo speljal s parkirišča z njegove desne strani. Očitati tožencu, da zaradi alkoholiziranosti ni bil dovolj spreten, da bi preprečil blokiranje koles, pomeni, da sodišče zahteva od toženca najprej znanja, ki jih v Sloveniji ne nudi nihče v okviru šolanja za voznika, poleg tega pa sodišče brez ustreznih strokovnjakov zaključuje, da je neobvladovanje navedene spretnosti posledica alkoholiziranosti. Pritožnik nadalje izpodbijani sodbi očita, da je nepravilno ocenila toženčevo reakcijo, ko na eni strani trdi, da bi moral vozilo ustaviti, čeprav je vozil po prednostni cesti, na drugi strani pa zaključuje, da bi lahko speljal mimo in da zaviranje sploh ni bilo potrebno. Vzrok za reakcijo na oviro je bila G.vožnja. Njegovo speljevanje na nepreglednem delu ceste je v neposredni vzročni zvezi s končno posledico. V trenutku, ko je toženec reagiral, je G.vozilo zasedalo njegov celotni vozni pas in ni bilo nobene možnosti, da bi zapeljal mimo. Očitno je, da toženec ne more biti sam v celoti in edini odgovoren za prometno nezgodo. Če Gorenc ni izključni povzročitelj nezgode, pa je mogoče ugotoviti vsaj njegovo sokrivdo. Toženec tudi očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo katero v zakonu predpisano kršitev je storil toženec s svojo vožnjo in na podlagi katerega predpisa je zaključilo o protipredpisni vožnji. Sodba tako po mnenju toženca nima razlogov, zato je ni niti mogoče preizkusiti. Toženec ne oporeka izvedencu Kambiču strokovnosti glede podaje izvedenskega mnenja, temveč le opozarja, da je izhajal iz nepravilnih predpostavk. Postavke je določil sam, ne da bi zanje imel podlago v podatkih spisa. Toženec poudarja, da bo nujno postaviti novega izvedenca, ki bo po ogledu in rekonstrukciji neobremenjeno podal novo mnenje. Glede na gospodarsko poslopje, ki je oviralo preglednost, je še kako pomembno, s katerega mesta je G.speljal izpred gostilne. Zato je nujna rekonstrukcija dogodka. Končno pritožnik graja zaključek sodišča glede obresti. Meni, da obresti za nazaj nimajo podlage in so v nasprotju s sodno prakso. Toženec predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je voznik G. z vozilom zavil na levo na prednostno cesto in da je bila njegova preglednost v levo proti slabo preglednemu ovinku v smeri Otočca v tistem trenutku največ okoli 73 m in da je G. speljal in se s sprednjim delom vozila umaknil na cesto, ko je bilo toženčevo vozilo približno 55 m pred krajem nesreče, od mesta trčenja pa je bil oddaljen okoli 16 metrov. Pri takem dejanskem stanju je zaključiti, da je bilo torej toženčevo vozilo znotraj G. preglednosti, kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi. Toženec je vozil po prednostni cesti in pritrditi je njegovim pritožbenim navedbam, da ni bila njegova dolžnost pričakovati, da bo z njegove desne strani nenadoma zapeljalo čez cestišče kakšno vozilo. Toženčeva reakcija po zagledanju ovire je bilo močno zaviranje, ki pa po mnenju izvedenca, ki ga je sprejelo tudi prvostopenjsko sodišče, ni bilo potrebno, ker je bilo oškodovančevo vozilo že na svoji polovici vozišča. Vendar toženec trdi, da je G. vozilo v trenutku, ko je toženec reagiral, zasedalo celotni njegov vozni pas in da ni bilo nobene možnosti, da bi zapeljal mimo. Izvedenec sicer v svojem mnenju dopušča možnost, da je le zadnji levi del - vogal vozila največ do 10 cm bil lahko še na polovici vozišča, po kateri je vozil vozilo toženec. Tožencu je torej očitati, da ni pravilno ocenil kritične situacije in da ne bi smel reagirati z zaviranjem. Vendar pa iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da bi voznik G. zmanjšal možnost nezgode, če bi zapeljal na cesto z mesta na parkirišču, ki bi bilo na desni strani parkirišča, gledano v smeri ceste, ker bi s tem imel daljšo preglednost v smeri Otočca in več časa za varen izvoz iz parkirišča, ki bi bil v tem primeru glede na večjo oddaljenost lahko izpeljan v manjšem kotu. S tem v zvezi je treba pritrditi toženčevim navedbam v pritožbi, da je izvedenec določil mesto speljevanja voznika G. na cesto tako, da je ocenil katera varianta izpeljave vozila na cesto je najbolj verjetna in to varianto določil v razponu par metrov, upoštevaje pri tem tudi mesto trčenja, razvidno iz policijske skice in fotografije ter glede na to, kje zapelje na cesto povprečni voznik. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tako ugotovljeno mesto zapeljave voznika G. na cesto bolj neugodna za tega voznika. Menil je, da okoliščina, da bi voznik G. speljal na cesto neposredno ob gospodarskem poslopju, ne bi bistveno vplivala na potek prometne nezgode in bi to pomenilo le, da je toženec peljal še z večjo hitrostjo kot jo je izvedenec predvidel v svojem izvedenskem mnenju.

Glede na takšne ugotovitve pritožbeno sodišče meni, da je le treba dati tožencu možnost, ker je dokazno breme na njegovi strani, da v dopolnjenem dokaznem postopku poda svoje mnenje nov izvedenec, za katerega postavitev se zavzema toženec v pritožbi. Toženec skuša s pritožbenimi navedbami, pa tudi že ves čas v postopku dokazovati in dokazati, da njegova ugotovljena nedovoljena alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Ker ima pritožbeno sodiše zaenkrat še pomisleke glede odločitve sodišča prve stopnje o izključni toženčevi krivdi za prometno nezgodo, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavlja in zadevo vrača sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka v nakazani smeri in v novo sojenje (3. odst. 370. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99). Ob tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč morda utemeljeno zmotno uporabo materialnega prava kot posledico zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99.