Jedro

Pri retrospektivni analizi vzročnosti vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila konkretnega dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 44.595,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2001 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 5.664,07 EUR, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče vprašanje, ali je tožnik izkazal, da je bil prav njegov izvod pogodbe tisti, na katerem je bil podpis overjen kot drugi, napačno povezuje z vprašanjem vzročne zveze. V kolikor bi veljalo, da tožniku omenjenega pravno odločilnega dejstva ni uspelo dokazati, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da s tem ni dokazano nedopustno ravnanje oziroma protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožbene navedbe ter navedbe tožeče stranke v pripravljalnih vlogah so temeljile na dejstvu, da tožeča stranka razpolaga prav z drugim izvodom. Tožena stranka navedenemu dejstvu ni oporekala v nobeni od svojih vlog, niti na katerem od izvedenih narokov za glavno obravnavo, neprerekana dejstva niso predmet dokazovanja in je sodišče neutemeljeno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tudi predvidevanja, kaj bi storil J. M., v kolikor overitve podpisa ne bi dosegel pri toženi stranki, sodišče napačno povezuje z vprašanje vzročne zveze. Tožbeni očitek je namreč v tem, da notarka ni ustrezno zabeležila oziroma zaznamovala dejstva, da overja podpis na isti pogodbi že drugič v istem dnevu, ker naj bi bil originalen izvod izgubljen. Sodišče obrazložitev, zakaj šteje za verjetno, da bi bila overitev dosežena pri drugem notarju, napačno utemeljuje z dejstvom, da naj bi M. v treh postopkih že predložil original prodajne pogodbe, oziroma da je pri poznejših zastavah že obremenjene nepremičnine dejstvo obremenjenosti zamolčal oziroma prikril. V zvezi s testom obstoja adekvatne vzročne zveze po retrospektivni metodi je potrebni ugotoviti, da je odgovor na vprašanje, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v primeru, če očitane opustitve ne bi bilo, negativen, saj je tožeča stranka na vprašanje svojega pooblaščenca odgovorila, da denarja, če bi bil na izročeni pogodbi s strani M. zaznamek notarke o tem, da je izvirnik pogodbe izgubljen, ne bi posodila. Tudi uporaba prospektivnega pristopa k ugotavljanju vzročne zveze pokaže, da je ta v obravnavanem primeru podana. Nedopustno ravnanje tožene stranke je nedvomno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tožeča stranka je bila prepričana, da je J. M. v zastavo ponudil neobremenjeno nepremičnino, posojilo je nakazala v prepričanju, da je vrnitvena obveznost posojilojemalca ustrezno zavarovana v vrstnem redu, ki onemogoča, da bi se tretji poplačal iz iste nepremičnine prednostno. Vzročno zvezo je med očitanim nedopustnim ravnanjem in škodnim dogodkom moč ugotoviti tudi z upoštevanjem teorije ratio legis. Tožeča stranka je mnenja, da ji je uspelo izkazati obstoj vzročne zveze.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je sicer pritožbena navedba, da naj bi šlo pri dejstvu, da tožeča stranka razpolaga prav z drugim izvodom pogodbe za neprerekano dejstvo, ki ni predmet dokazovanja, saj tožeča stranka navedenega dejstva v postopku ni izrecno navedla, pač pa je bilo ves čas govora o tem, da je tožena stranka na isti dan, pod isto številko overila dva izvoda iste pogodbe in s tem J. M., kot predstavniku družbe O. d.o.o., omogočila, da je razpolagal z dvema različnima originaloma pogodb. Sicer pa po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, ali je tožnik razpolagal s prvim ali drugim izvodom pogodbe ni odločilno, odločilno je, da je notarka v istem dnevu pod isto številko overila dva originala iste kupoprodajne pogodbe, pri čemer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dejstva, da gre za drugi izvirnik pogodbe ni niti vidno poočitila, da bi s tem zmanjšala nevarnost zlorab, ki jih predstavlja hkratno razpolaganje z dvema overjenima originaloma prodajnih pogodb. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnik ni izkazal, da je bil prav njegov izvod pogodbe tisti, na katerem je bil podpis overjen drugi, napačno štelo tožniku v škodo. Obstoj dveh overjenih izvirnikov pogodb je namreč omogočil J. M. ravnanje, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru. Če bi obstajal samo en izvirnik pogodbe, bi bilo mogoče v postopku zavarovanja predložiti le tega.

Tudi sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje vprašanje vzročne zveze napačno presojalo. Pritožba pri tem utemeljeno opozarja na napačno obrazložitev sodišča, zakaj šteje za verjetno, da bi bila overitev dosežena pri drugem notarju. Pri presojanju vzročne zveze z retrospektivno analizo vzročnosti je namreč potrebno upoštevati konkretno situacijo, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem samo zaključevalo, da bi lahko J. M. pogodbo overil tudi pri kateremkoli drugem notarju in za verjetno štelo, da bi tako tudi ravnal, kljub temu, da kaj takšnega sploh ni bilo zatrjevano. Pri retrospektivni analizi vzročnosti namreč vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo. Pod to presojo zato ni mogoče vključiti nekih domnevno možnih ravnanj. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi, da je ravno sporno ravnanje tožene stranke povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, saj, kot že rečeno, dejstvo ali je tožnik izkazal, da je bil prav njegov izvod pogodbe tisti, na katerem je bil podpis overjen drugi, ni odločilno.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti v skladu s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), saj je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, pri čemer sodišče druge stopnje meni, da bo, če bo sodišče v sodbi ugotovilo dejstvo, da tožnik denarja ne bi posodil, če bi bil na izročeni pogodbi zaznamek notarke o tem, da je izvirnik pogodbe izgubljen oziroma, da denarja ne bi posodil, če bi bila nepremičnina že obremenjena, pozitiven tudi odgovor na vprašanje vzročne zveze. Po izvedenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloči. Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje iz navedenih razlogov, sodišče druge stopnje ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek, izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.