Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvidena le kot skrajno sredstvo. Mogoče je razumeti prizadevanje delodajalca za višje standarde dela oziroma zavzemanje za to, da delavci vestno opravljajo delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi in dosledno upoštevajo delodajalčeva navodila, vendar se ni mogoče izogniti tudi upoštevanju razumnih, objektiviziranih meril pri presoji teže kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve morajo biti takšne, da dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Predmet presoje so le ugotovljene kršitve iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je dne 7.4.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga. Očitala mu je tri kršitve:* da dne 4.2.2004, ko je od 12.00 do 15.00 ure po tedenskem razporedu nadomeščal sodelavca na sosednjem oddelku orodja, svoje delovne obveznosti ni opravil oziroma jo je opravil šele naknadno po pozivu dežurnega izmene, kar pomeni kršenje standardov dela točka 2, * da je v obdobju od 26.1 do 31.1.2004 ter od 2.2. do 7.2.2004 neresno in malomarno opravljal svoje delovne naloge, ker ni opravil svojih delovnih zadolžitev v normalnem obsegu, temveč je v celotnem obdobju opravil le en prevzem, kar je razvidno iz komisijskih listov o prevzemu blaga, in * ker je dne 8.2.2004 neopravičeno zapustil delovno mesto, o tem ni nikogar obvestil, ni poskrbel za nadomestilo, tako da je oddelek ostal nepokrit. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za razveljavitev navedene odpovedi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 9.5.2004 dalje s pozivom nazaj na delo ter obračunom nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Glede prve kršitve je ugotovilo, da se je tožnik pri vračanju na oddelek, za katerega je bil zadolžen, za krajši čas zadržal v pogovoru s sodelavci na drugem oddelku, kar ne predstavlja tako resne kršitve, ki bi narekovala odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z drugo očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti je ugotovilo, da je bilo delo na oddelku organizirano po dogovoru med oddelkovodjem in delavci, da je tožnik na podlagi izoblikovane prakse opravljal delo predvsem za pultom, in da siceršnje nesorazmerje v procesu prevzemanja blaga med posameznimi delavci ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo je ugotovilo, da je tožnik sodelavcu povedal, da gre zaradi nujnih fizioloških potreb v sanitarije. Če se je na poti tja ali nazaj morebiti zadržal v krajšem pogovoru s sodelavci, to ne predstavlja kršitve, ki bi zadoščala za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje na tožnikove kršitve gledali preozko, saj tožena stranka očita tožniku celoten sklop kršitev, ki se vlečejo vse od pisnega opozorila z dne 26.10.2003 dalje in pri tožniku predstavljajo določen vzorec vedenja, ki je za toženo stranko nesprejemljiv. Delovno mesto prodajalca je za toženo stranko daleč najpomembnejše v verigi delovnih mest, saj preko delavcev na teh delovnih mestih vsakodnevno stopa v stik kupci in uporabniki storitev, zaradi česar si stalno prizadeva, da bi bili zaposleni strokovni, prijazni, ustrežljivi in korektni in stranke z njimi zadovoljne. Organizacijska enota, v kateri je pred odpovedjo delal tožnik, je že dalj časa poslovala slabo. Eden od načinov za izboljšanje poslovanja je bil tudi sprejem standardov dela in vrednot, do katerih se nižji sodišči nista opredelili in očitane kršitve presojali parcialno ter zunaj delovnega okolja tožene stranke. Ne soglaša z dokazno oceno obeh sodišč, da kršitve niso take, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja tožnika, ki je bil dne 26.10.2003 pisno opozorjen na kršitev svojih obveznosti. To kaže, da njegovi nadrejeni očitno že takrat niso bili zadovoljni z njegovim delom, zaradi česar je zaključek sodišča druge stopnje, da se pred izdajo sporne odpovedi niso pritožili nad njegovim delom, povsem zgrešen. Izpodbija utemeljitev sodišča druge stopnje, da so zaslišane priče ocenile tožnika kot dobrega prodajalca, ki je pošten in priden delavec, v vezi s katerim ni bilo težav, saj so to izpovedali sodelavci tožnika, ki so pričali iz solidarnosti, tega pa niso izjavile priče, ki so imele pri delu neposreden stik s tožnikom. Tožena stranka ni nikoli očitala tožniku odgovornosti za vso škodo, ki jo utrpi pri svojem poslovanju. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe očitno napačno razumelo. Gre pa predvsem za škodo na dobrem imenu tožene stranke, ki je težko ocenljiva in dokazljiva, pa vendar po njenih izkušnjah k takšni škodi največ prispeva ravno odnos do dela, ki ga je v spornem obdobju prikazal tožnik.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo in se ne opredeljuje do revizijskih navedb v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in zaključki - da so neposredni sodelavci ocenili tožnika kot dobrega prodajalca, poštenega in pridnega delavca, s katerim ni bilo težav, in da se tudi njegovi nadrejeni nad njegovim delom predhodno niso nikoli pritoževali.

V zvezi z materialnopravno presojo sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), po katerem delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, in določbe drugega odstavka 88. člena istega zakona, po katerem lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi iz prejšnjega odstavka (med temi tudi krivdni razlog) resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V zvezi s presojo tega, ali so kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšne, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - MP, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS - MP, št. 15/1992) in 24. člen Evropske socialne listine - spremenjene (MESL, Uradni list RS - MP, št. 7/99), ki določata prenehanje delovnega razmerja delavcu le v primerih resnih oziroma utemeljenih razlogov. Na podlagi teh določb lahko sklepamo, da je prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le kot skrajno sredstvo. Presoja resnosti oziroma utemeljenosti krivdnega razloga (kršitvi pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, predstavlja materialno presojo in uporabo pravnega standarda, na katerega se sklicujeta citirani konvenciji in drugi odstavek 88. člena ZDR.

Tožena stranka se sicer pravilno sklicuje na to, da je pri takšni presoji potrebno izhajati iz konkretnih kršitev, morebitnega ponavljanja teh kršitev (opozarja na vzorec tožnikovega vedenja), zahtev delovnega procesa in dela na posameznem delovnem mestu (konkretno delovno mesto prodajalca), obstoječih pravil obnašanja, posebno če so ta usmerjena k izboljšanju poslovanja posameznega delodajalca. Vendar kljub temu presoja po teh kriterijih ne predstavlja podlage za drugačno odločitev. Poudarjen pomen dela na delovnem mestu prodajalca, predvsem v zvezi s vsakodnevnimi stiki prodajalcev s kupci in uporabniki (kar uveljavlja revizija), je potrebno presojati v zvezi z očitanimi kršitvami iz redne odpovedi. Ob tem ugotovimo, da se nobena od kršitev ne nanaša neposredno na delo tožnika s kupci ali neprimeren odnos do njih.

Mogoče je razumeti prizadevanje delodajalca za višje standarde dela oziroma zavzemanje za to, da delavci vestno opravljajo delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi in dosledno upoštevajo delodajalčeva navodila (31. in 32. člen ZDR), vendar se ni mogoče izogniti tudi upoštevanju razumnih, objektiviziranih meril pri presoji teže kršitev. Kršitve morajo biti takšne, da dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Predmet presoje so lahko seveda le ugotovljene kršitve iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede prve kršitve je bilo ugotovljeno, da je tožnik svojo delovno obveznost opravil šele naknadno po opozorilu dežurnega izmene in se dejansko nanaša le na to, da se je pri vračanju na oddelek, za katerega je bil takrat zadolžen, za krajši čas zadržal v pogovoru s sodelavci na oddelku. Druga kršitev predstavlja očitek malomarnega dela v zvezi s tem, da je v tožnik v določenem obdobju opravil le en prevzem, kar naj bi pomenilo, da svojih delovnih zadolžitev ni opravil v normalnem obsegu. Ugotovljeno pa je bilo, da je ravnal celo v dogovoru z oddelkovodjem in je namesto na prevzemu blaga opravljal delo za pultom (to delo je predstavljalo prioritetno opravilo), zaradi česar le nesorazmerje med posameznimi opravili ne predstavlja razloga za odpoved pogodbe. Vprašljivo je celo - o tem se sodišči druge in prve stopnje nista določno izrekli - ali v tem primeru sploh gre za kršitev in če, katero kršitev pogodbenih obveznosti. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo je bilo ugotovljeno, da tožnik dne 18.2.2004 ni neopravičeno zapustil delovnega mesta in o tem nikogar obvestil ter preskrbel za nadomestilo, torej ni podan dejanski stan tretje kršitve. Sodišči druge in prve stopnje sta sicer navedli, da dopuščata, da se je tožnik na poti v sanitarije zadržal v krajšem pogovoru s sodelavci in je zaradi tega morala neka stranka počakati na postrežbo, vendar iz opisa očitane kršitve to ne izhaja. Tudi če je do čakanja stranke res prišlo, to ne more biti v vzročni zvezi z očitano kršitvijo, saj je bilo ugotovljeno, da se je tožnik z M.R. dogovoril, da bo ta pokrival tudi njegov oddelek.

Glede na navedeno vse kršitve niti niso dokazane oziroma je njihova teža majhna. Ugotovljenih kršitev ni mogoče opredeliti kot tako resnih, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja. Pri tej presoji je v zvezi z revizijskimi navedbami o vzorcu tožnikovega vedenja sodišče upoštevalo tudi, da kršitve niso enake kot neizpolnjevanje obveznosti, ki je bilo tožniku očitano v pisnem opozorilu po prvem odstavku 83. člena ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.