Jedro

Poveljnik vojaške enote, ki osebno sicer ni neposredno bojno deloval, pač pa je bojno delovala zoper RS njegova enota, je oseba, pri kateri je podana nevarnost za obrambo države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Tožnik je bil do 18.10.1991 aktivna vojaška oseba, po činu major, na dolžnosti načelnika voda (pravilno: roda) artilerijsko raketne enote protizračne obrambe in hkrati član komande, kar je potrdil sam na zaslišanju pri toženi stranki. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da je bil seznanjen z akcijami, ki jih je izvajala njegova enota v času agresije na Republiko Slovenijo in tudi zanje soodgovoren. Dne 31.7.1994 je začela veljati uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94), ki v 8. členu opredeljuje, kaj se šteje za nevarnost za obrambo države. V 1. alinei tega člena je navedeno, da je nevarnost za obrambo države podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja. Dejstvo, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba v funkciji poveljujočega kadra, je glede na navedeno uredbo podlaga za oceno, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo države v smislu 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno zaradi napačne razlage določbe 1. alinee 8. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo po toženi stranki. Za obstoj zavrnilnega razloga po 1. alinei 8. člena te uredbe ne zadošča že dejstvo, da je imel formalno status poveljujočega kadra, ampak morajo biti izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da je imel funkcijo poveljujoče osebe, da je dejansko izvrševal funkcijo poveljujoče osebe (da je poveljeval z enoto - komandant, ki je v bolniškem staležu je še vedno poveljujoči kader, čeprav ne poveljuje z enoto) in da je ta njegova enota dejansko sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo. Trdi, da pri njem ti trije pogoji niso izpolnjeni in da zato v času agresije na Republiko Slovenijo ni imel funkcije poveljujočega kadra v smislu 1. alinee 8. člena navedene uredbe (ni sporno, da ni neposredno bojno deloval zoper Republiko Slovenijo), čigar namen je preprečiti pridobitev državljanstva Republiki Sloveniji osebam, ki so vodile agresijo na Republiko Slovenijo ali v njej neposredno bojno delovale. Zaradi lažjega razumevanja njegove vloge in delovanja v času agresije nekdanje JLA na Republiko Slovenijo v grobem podaja strukturo njegove takratne enote in njegovo mesto v njej: Prva oklopna brigada, ki je bila stacionirana na ..., je imela komandanta, čigar namestnik je bil načelnik štaba. Komandantu so bile podrejene komanda in bojne enote v sestavi brigade (bataljoni, divizion...). Komando je sestavljal štab, v katerem so bili pomočniki načelnika štaba za posamezna področja (operativno-nastavne posle, mobilizacijo...) in načelniki rodov (artilerije, inženirije...). Bil je načelnik roda artilerijsko - raketne enote protizračne obrambe. Načelniki rodov so skrbeli za bojne enote v sestavi brigade, ki so sodile v njihov rod (načelnik roda artilerije za artilerijski divizion, načelnik oklopnih enot za oklopne bataljone). Edina bojna enota iz njegovega roda, ki je bila v sestavi brigade, je bil lahki artilerijski divizion protizračne obrambe, čigar komandant je bil kapetan 1. razreda. Ta divizion je bil po odredbi višje komande vse od novembra 1990 dalje (do umika JLA iz Republike Slovenije) dislociran v ... (v vojašnico v ...), ker je bil neposredno podrejen komandantu vojašnice podpolkovniku V., tako da on od novembra 1990 dalje ni imel glede te enote nobenih pooblastil (ni bil njen nadrejeni starešina). Ta enota ni izvajala v času agresije na Republiko Slovenijo nobenih bojnih dejstev zoper Republiko Slovenijo. V svoji sestavi je imela tri baterije. Prva baterija je bila v času agresije podrejena bataljonu vojaške policije v vojašnici v ..., s katerim je (do svojega prestopa v TO Slovenije) poveljeval major M., po njem pa druga oseba. Komandirja druge in tretje baterije sta bila poročnik P. in kapetan Z., oba Slovenca. Najboljši dokaz, da ta enota ni bojno delovala zoper Republiko Slovenijo v času agresije, je dejstvo, da je danes podpolkovnik zaposlen v Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, medtem ko sta kapetan Z. in poročnik P. zaposlena kot častnika v Teritorialni obrambi Republike Slovenije (prvi v vojašnici ... , drugi v vojašnici ...). Od novembra 1990 do umika JLA iz Republike Slovenije v brigadi na ... ni bilo enote iz roda artilerijsko - raketne enote protizračne obrambe, tako da je bil le formalno član komande brigade brez zadolžitev in nalog in v času agresije na Republiko Slovenijo sploh ni sodeloval pri oblikovanju odločitev o delovanju brigade (sodelovali so komandant, načelnik štaba in le načelniki tistih rodov, čigar bojne enote so bile v sestavi brigade). S temi odločitvami ni bil seznanjen po uradni poti, ampak je za nekatere od njih izvedel, kot vsi drugi častniki, šele po tem, ko so se pričele izvajati. Tako posredno seznanjanje pa nikakor ne more pomeniti njegove soodgovornosti za obravnavane odločitve in delovanje brigade ob dejstvu, da sploh ni sodeloval pri oblikovanju in sprejemanju teh odločitev in na njih ni imel nobenega vpliva. Navedene okoliščine o njegovem nesodelovanju v agresiji na Republiko Slovenijo (ni bil poveljujoči kader in ni neposredno bojno deloval) tožena stranka ni raziskala. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in v ponovnem postopku zaslišijo naslednje priče: General - major v pokoju V., podpolkovnik V., major M., kapetan Z. in poročnik P., in sicer zaradi okoliščine, da je lahki artilerijski divizion protizračne obrambe bil od novembra 1990 dislociran v ... in podrejen podpolkovniku V. ter da ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo in da on od novembra 1990 dalje ni imel nobenih pristojnosti glede te enote. Pripominja, da sta njegova soproga in mladoletna hči slovenski državljanki in bi zavrnitev njegove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva dejansko pomenila razbitje njegove družine (tujci, katerim je zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo iz razloga po 3. odstavku 40. člena, v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne morejo po zakonu o tujcih pridobiti ne bivalnega in ne delovnega vizuma v Republiki Sloveniji, ampak morajo biti izgnani iz Republike Slovenije). Zato predlaga, da se o njegovi vlogi odloča v ponovnem postopku, v katerem bodo z zaslišanjem predlaganih prič popolnoma in resnično ugotovljene vse bistvene okoliščine v zvezi z njegovim delovanjem v času agresije nekdanje JLA na Republiko Slovenijo. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94), po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru vsebinsko ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za obrambo države, izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in sicer, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, ker je bil do 18.10.1991 aktivna vojaška oseba po činu major, na dolžnosti načelnika roda artilerijsko - raketne enote protizračne obrambe in hkrati član komande, kar je potrdil sam na zaslišanju pri toženi stranki ter da je bil seznanjen z akcijami, ki jih je izvajala njegova enota v času agresije na Republiko Slovenijo, za katere je soodgovoren. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov v pravilno sklepanje tožene stranke, da tako tožnikovo udejstvovanje predstavlja nevarnost za obrambo države, torej je razlog, zaradi katerega lahko tožena stranka po 3. odstavku 40. člena ZDRS zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik je tudi v zmoti, ko v tožbi trdi, da v njegovem primeru ni izpolnjen pogoj iz citirane uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Izpodbijano odločbo tožena stranka opira na dejstvo, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo s tem, da je bil načelnik (poveljnik) roda artilerijsko - raketne enote protizračne obrambe in hkrati član komande, kar je potrdil sam na zaslišanju pri toženi stranki (dne 30.7.1993) in da je bil seznanjen z akcijami, ki jih je izvajala njegova enota v času agresije na Republiko Slovenijo, za katere je tudi soodgovoren. Pri tem ni pomembno, ali je sam tožnik neposredno bojno deloval zoper Republiko Slovenijo. Pomembno je le dejstvo, ki ga ugotavlja tudi tožena stranka, da je njegova enota bojno delovala zoper Republiko Slovenijo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. To pa je vse podlaga za ugotovitev tožene stranke po 8. členu citirane uredbe, da tako tožnikovo udejstvovanje predstavlja nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, torej razlog, zaradi katerega upravni organ lahko zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije prosilcu, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena ZDS.

Ker torej sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedenega 3. odstavka 40. člena ZDRS in ne v skladnost same odločitve z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odklonitev dano, tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Ostali tožbeni razlogi, ki se nanašajo na tožnikovo družino, v konkretnem primeru ne pridejo v poštev.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).