Jedro

Civilno pravo se pri opredeljevanju udeležbe več oseb pri sopovzročitvi škode opira na pojmovno bolj izdelane kazenskopravne nauke. Ni dvoma, da je [toženka] naročila objavo ne samo članka, pač pa tudi spornih fotografij; vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi jih bila naročila z namenom, da bi bile te objavljene brez tožničine privolitve. Tudi v tožničinih trditvah ni najti konkretnega zatrjevanja toženkinega naklepa, najsi gre za napeljevanje ali za sostorilstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici v toženkino breme prisodilo tedanjih 98.550,00 SIT (zdajšnjih 411,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 1993 dalje. S tem je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke to sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga povratno spremembo, sicer pa razveljavitev sodbe.

4. Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila. Revizija je bila sicer vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99–45/08), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

6. Revizija ni utemeljena

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica imetnica avtorske pravice na dveh fotografijah, da je bila zaračunana njuna uporaba pri izdelavi toženkine zloženke in da je glede njiju med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje. Za poznejšo sporno objavo fotografij v časopisu N. je tožnica toženki izdala račun na plačilo 98.550,00 SIT, kar je v tem sporu iztoževani znesek. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, po smislu, da toženka ni naročila le golega reklamnega članka o lastnih storitvah, temveč da je privolila v objavo članka skupaj s spornimi fotografijami (prim. drugi odstavek na 4. strani tiste sodbe).

8. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je tožbene trditve razumelo, kot da tožnica toženki ni očitala, da je toženka sporni fotografiji sama reproducirala brez njenega dovoljenja, ampak da iz tožničine trditve, da je toženka članek skupaj z grafično podobo naročila, izhaja zatrjevanje njenega napeljevanja osebe, ki je poskrbela za grafično opremo članka (osebe, ki je sporne fotografije reproducirala), h kršitvi tožničine avtorske pravice. Uveljavljani tožbeni zahtevek je zato razumelo kot odškodninski. Razlog za zavrnitev tako razumljenega tožbenega zahtevka je bil, da v dotlej ugotovljenem dejanskem stanju sodišče druge stopnje ni moglo razpoznati toženkinega napeljevanja.

9. Kot je razložilo že sodišče druge stopnje, se civilno pravo pri opredeljevanju udeležbe več oseb pri sopovzročitvi škode opira na pojmovno bolj izdelane kazenskopravne nauke. Za napeljevanje je bistveno, da „napeljevalec [toženka] stoji v ozadju in prepušča izvršitev [...] neposrednemu storilcu [izdajatelju časopisa N.]“ (Bavcon, Šelih in drugi: Kazensko pravo (splošni del), Uradni list, Ljubljana 2009, str. 333). S tega vidika je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo dovolj opore za zaključek o toženkinem napeljevanju osebe, ki je sporne fotografije reproducirala, naj krši tožničino avtorsko pravico. Sodišče prve stopnje dejansko „ni ugotovilo, da bi tožena stranka ,naročila‘ objavo spornih fotografij brez privolitve tožeče stranke“ (zadnji odstavek na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje z dodanim poudarkom revizijskega sodišča). Revidentka spregleduje prav slednje (na tem spregledu pa je v bistvu zgrajena celotna revizija): ni dvoma, da je tožnica naročila objavo ne samo članka (kot revidentka misli, da misli sodišče druge stopnje), pač pa tudi spornih fotografij (o tem niti sodišče druge stopnje ni dvomilo), vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi jih bila naročila z namenom, da bi bile te objavljene brez tožničine privolitve.

10. Potrebno ravnanje sodišča druge stopnje ob pravkar navedenem (pravilnem) spoznanju bi bilo praviloma takšno, da zato, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Vendar pa bi to bilo smiselno le, če bi bila tožnica zatrjevala toženkin naklep ob naročilu objave članka in spornih fotografij (toženkino zavestno in voljno usmerjenost h kršitvi tožničinih avtorskih pravic na teh fotografijah z njihovo objavo v časopisu N.). Revizijsko sodišče k temu dodaja svojo ugotovitev, da v tožničinih trditvah ni najti konkretnega zatrjevanja toženkinega naklepa, najsi gre za napeljevanje ali za sostorilstvo. Sodišče druge stopnje je torej glede na lastno razumevanje (razumevanje, ki mu tožnica v reviziji pritrjuje) ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo ob naslonitvi na 4. točko 358. člena ZPP.

11. Tožbeni zahtevek je bilo torej treba zavrniti. Zato je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je iz tega razloga revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka.

12. Izrek o stroških (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revidentka ni uspela, mora stroške, ki jih je imela z revizijo, pokriti sama.