Jedro

Ker je tožnik že izčrpal pravno sredstvo iz 55. člena ZDavP, s svojimi ugovori tudi v postopku po določbi 56. člena ZDavP ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 23. 11. 2001, s katero je bilo tožniku naloženo, da na prehodni račun Davčne uprave RS nakaže neodtegnjeni znesek v višini 4.601.320,60 SIT. S sklepom o prisilni izterjavi z dne 5. 7. 2001 je organ prve stopnje začel postopek prisilne izterjave zoper dolžnika AA, F ulica 2, A, iz terjatve, ki jo ima do družbe AAA, d.d., Trg S 9, B. Zoper navedeni sklep je dolžnikov dolžnik vložil ugovor, ki pa je bil z odločbo z dne 22. 10. 2001 zavrnjen. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o prisilni izterjavi z dne 22. 10. 2001, njegov ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi pa je bil zavrnjen, je prvostopni organ skladno s 56. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP) izdal odločbo dne 23. 11. 2001, s katero je naložil plačilo dolga v višini 4.601.320,60 SIT tožniku kot dolžnikovemu dolžniku. Kot nerelevantne tožena stranka zavrne pritožbene navedbe, da sta bila sklenjena pogodba o prodaji nepremičnine in dogovor o medsebojni kompenzaciji ter da so bila opravljena dela nekvalitetna in da ima reklamacijski zahtevek proti davčnemu dolžniku. Tožnik je bil s sklepom o prisilni izterjavi opozorjen na posledice, če ne bo ravnal po sklepu o prisilni izterjavi.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Neizpodbitno dejstvo je, da v času izdaje prvostopne odločbe tožeča stranka ni bila več zavezančev dolžnik, temveč je bila iz naslova reklamacije tožeča stranka upnik davčnega zavezanca. Odločbi tožene stranke pomenita hud poseg v pravno varnost, saj je nedopustno retroaktivno vzpostavljati dolžniško upniška razmerja. Tožeča stranka v času, ko je sklepala z zavezancem tožene stranke prodajno pogodbo za prodajo nepremičnin, ni vedela, da ima le ta dolg do davčne uprave. Zavezančev dolžnik, to je tožeča stranka, ne dolguje prav toliko, kolikor znaša račun zavezanca do tožeče stranke, saj je zavezanec svoje delo opravil nekvalitetno in kolikor napak ne bo odpravil, mu tožeča stranka ne bo plačala celotne terjatve. Zato sta odločbi tožene stranke preuranjeni. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo dolga, potem ko je tožnik že izčrpal pravno sredstvo iz 55. člena ZDavP in je ugovarjal proti sklepu o prisilni izterjavi, s katerim je davčni organ zoper AA kot dolžnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v znesku 4.601.320,60 SIT, ki jih ima dolžnik do tožnika. Ugovor tožnika zoper navedeni sklep je bil z odločbo z dne 22. 10. 2001 zavrnjen, o tej odločbi pa je odločalo tudi Upravno sodišče RS in s sodbo z dne 29. 5. 2003, ki je postala pravnomočna dne 24. 6. 2003, tožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Tako je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke in pred njo davčnega organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 56. člena ZDavP. Tudi tožbene, zgolj pavšalne navedbe, da tožeča stranka v času izdaje prvostopne odločbe ni bila zavezančev dolžnik, ne vplivajo na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).