Jedro

Predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre, zato tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2015 v zvezi s sklepom Centra za socialno delo A., št. ... z dne 21. 4. 2015 in da se predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanju ugodi (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2015 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 4. 2015 in da se tožeči stranki prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči (II. točka izreka) ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (III. točka izreka). Po oceni sodišča prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen že zaradi dejstva, ker mu tožnik ni priložil nobenih dokazil in torej upravičenih razlogov za zamudo roka ni v ničemer izkazal. Tožnik tudi v sodnem postopku ni uspel z verjetnostjo izkazati, da je do zamude pri uporabi predhodno dodeljene izredne denarne socialne pomoči prišlo iz upravičenih razlogov. Posledično je pravilna in zakonita tudi druga izpodbijana odločitev, da se vloga tožnika za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrne, saj ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre. Tožnik namreč celotnega zneska predhodno dodeljene izredne denarne socialne pomoči ni porabil v roku 30 dni po njenem prijetju. Z novo vlogo za izredno denarno socialno pomoč pa ne prosi zaradi naravne nesreče ali višje sile.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Ali je bil sposoben plačati položnice ali ne, bi lahko povedala samo medicinska stroka in ne sodišče brez izvedenskega mnenja. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem uslužbenke, ki ni več uslužbenka Centra za socialno delo A., ni pa zaslišalo osebe iz B., da bi tožnik lahko dokazal, da je bil bolan. Sojenje je bilo tako nepravično in nepošteno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sojenje v danem primeru ni bilo pošteno.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 3. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Centra za socialno delo A. z dne 21. 4. 2015, s katerim je ta zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopenjsko sodišče je prav tako presojalo dokončno odločbo tožene stranke z dne 6. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 10. 4. 2015, s katero je ta zavrnil tožnikovo vlogo za izredno denarno socialno pomoč.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami). Ta v 34. členu določa, da mora vlagatelj namensko porabo dodeljene izredne denarne socialne pomoči dokazati (najprej natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje, ko izredno denarno socialno pomoč prejme, je dolžan prejeto pomoč porabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena v roku 30 dni po prejeti pomoči oziroma do vložitve nove vloge, če je ta vložena pred potekom tega roka). Upravičencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre se na njegov predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Če pomoč ni porabljena v prej navedenem roku, upravičenec ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. Če upravičenec prejete pomoči ne porabi v celoti za namen, za katerega mu je bila dodeljena, mora preostanek teh sredstev vrniti v proračun RS v 15 dneh, po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, drugače se šteje, da namenska poraba ni izkazana.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik na podlagi odločbe CSD A. z dne 21. 1. 2015 prejel izredno denarno socialno pomoč v enkratnem znesku v višini 269,20 EUR za plačilo stanovanjskih položnic. Dodeljena sredstva so bila tožniku izplačana 20. 2. 2015, 30 dnevni rok za njihovo porabo iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre se je tako iztekel 22. 3. 2015. 8. Tožnik je izredno denarno socialno pomoč v celoti porabil namensko. Delno (v višini 133,89 EUR) je porabil 23. 2. 2015 (v roku 30 dni), preostanek pa je bil porabljen 1. 4. 2015, torej po izteku roka iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre.

9. Spor se nanaša na to, ali je tožnik rok za porabo izredne denarne socialne pomoči zamudil iz upravičenih razlogov. Gre torej za vprašanje utemeljenosti zavrnitve tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, o čemer je bilo odločeno z izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2015 v zvezi s sklepom CSD A. z dne 21. 4. 2015. 10. Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 8. 4. 2015 kot opravičen vzrok za zamudo roka iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre navajal zdravstvene razloge, pri tem pa zatrjevanih okoliščin ni v ničemer izkazal. 11. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 22/2005 s spremembami) v 8. poglavju določa pogoje inštituta vrnitve v prejšnje stanje. Stranki, ki je iz upravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujeno dejanje in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP).

12. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da bi tožnik moral, na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP, ob podaji predloga za vrnitev v prejšnje stanje vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati okoliščine, na katere se je skliceval in so povzročile zamudo roka. Tožnik pa je zgolj navajal zdravstvene razloge, zatrjevanih okoliščin pa ni z ničemer izkazal. 13. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim in pravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, kakor jih je to navedlo v obrazložitvi v točkah od 12 - 17 izpodbijane sodbe. Iz potrdil klinike C. in pulmološke ambulante D.D. ne izhaja, da bi bil tožnik v obdobju, v katerem bi moral namesto uporabiti predhodno dodeljeno izredno denarno socialno pomoč, iz zdravstvenih razlogov nezmožen za plačilo položnic. Iz odgovorov obeh zdravstvenih ambulant ne izhaja, da bi bil tožnik hospitaliziran, da ni bil sposoben gibanja in podobno. To ne izhaja niti iz izpovedi tožnika. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno zaključuje, da je šlo za ambulantno zdravljenje, enako so bile opravljene različne preiskave tudi v E., ki pa so potekale čez dan, vendar ne neprekinjeno, saj je imel preiskavo en dan, potem pa par dni ne. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključuje, da ni mogoče slediti izpovedi tožnika, da je bil v relevantnem obdobju ves čas v B., pri čemer je imel s seboj samo del položnic, ki jih je tudi pravočasno plačal v B. Iz potrdila o plačilu položnic izrecno izhaja, da te niso bile plačane v B, temveč v F. Glede na navedena neskladja med tožnikovo izpovedjo in drugimi dokazi in splošno znanimi dejstvi (glede tega, da je prebival v B. na naslovu, ki naj bi bil na G., v blokih nasproti trgovine H. in zraven I.) je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da ni utemeljenih okoliščin, ki bi narekovale vrnitev v prejšnje stanje.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče slepo sledilo navedbam CSD A. glede njegove zdravstvene sposobnosti, da plača položnice v 30 dnevnem roku, ne da bi si za to pridobilo izvedensko mnenje. Tem pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča se nanašajo na presojo zatrjevanega zdravstvenega stanja s strani tožnika in temeljijo na dokumentaciji v spisu, ki kaže na zdravstveno stanje tožnika. Za navedeno presojo po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno še posebno izvedensko mnenje. Tožnik z nobenim dokumentom, na katerega se je skliceval, ni izkazal, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da v 30 dnevnem roku ne bi bil sposoben poravnati položnic z denarjem, ki ga je dobil s strani toženke, kot izredno denarno socialno pomoč.

15. Prvostopenjsko sodišče je glede predlaganih dokazov s strani tožnika pridobilo potrdila o evidenci obiskov tožnika na kliniki C. ter v zasebni pulmološki ambulanti dr. D.D. v B. Zaslišalo je tudi tožnika in priči J.J. ter K.K. in tako ugotovilo vsa odločilna dejstva že na podlagi izvedenih dokazov, ne da bi zaslišalo pričo L.L., katere dokaz je tožnik tudi podal v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP.

16. Iz do sedaj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek glede odprave odločbe tožene stranke z dne 3. 7. 2015 v zvezi s sklepom CSD A. z dne 21. 4. 2015, glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pravilno zavrnilo.

17. Ker predhodno dodeljena izredna denarna socialna pomoč ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka 34. člena ZSVarPre tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prvostopenjsko sodišče je tako tožbeni zahtevek glede odprave dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 7. 2015 v zvezi z odločbo CSD A. z dne 10. 4. 2015 in priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.