Jedro

Ker škoda tožniku, vozniku, ki je pri prevzemu pošiljke starega papirja le-to poskušal povezati na prikolici, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko, ni nastala zaradi krivde delodajalca, prav tako pa tudi ne gre za objektivno odgovornost delodajalca zaradi nevarne stvari oziroma dejavnosti (2. odstavek istega člena OZ), tožena stranka škode na podlagi 184. člena ZDR, ki je veljal v času spornega dogodka, tožniku ni dolžna povrniti.

Tožnikova dolžnost je bila, da po zaključku nakladanja prikolico počisti in se šele po tem povzpne nanjo, da preveri tovor in ga zavaruje. Ker je tožnik voznik že 20 let, je pravila za varno delo poznal, poznal pa je tudi svoje obveznosti in sicer, da počisti tla prikolice. Spolzka tla prikolice tudi niso nevarna stvar, prav tako ni nevarna dejavnost zavarovanje tovora s pasovi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.843,22 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je pri tožniku šlo za delo na višini, ki že samo po sebi predstavlja nevarno dejavnost. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je zategovanje pasov za zavarovanje tovora nevarna dejavnost, saj se pasove zateguje v smeri stran od tovora, pri čemer je potrebno uporabiti močno silo in se je potrebno z roko ali drugim delom telesa opirati na tovor, gibi, s katerimi se trakovi zategujejo, pa so sunkoviti. Ker je bilo ob balah na prikolici približno 20 cm prostora, tožnik ni imel prostora, da bi zategovanje lahko potekalo brez nevarnosti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na mnenje izvedenca, vendar izvedenčeva navedba, da se poškodbe pri izvajanju zavarovanja tovora dogajajo občasno, ne pomeni, da ne gre za dejavnost s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da bi moral tožnik očistiti tla prikolice koškov papirja in nositi predpisano obutev. Tudi izvedenec je ugotovil, da obutev, ki naj bi bila na razpolago, zdrsa ne bi mogla preprečiti. Ustrezno obutev pa bi tožniku morala priskrbeti tožena stranka. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi tožena stranka tožniku dala na razpolago obutev, saj te ni bilo, oziroma je bila obutev neustrezne velikosti in sicer prevelika, tako da je ni bilo možno varno nositi. Sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje. Tožnik izpita iz varstva pri delu ni opravljal, prav tako pa ga nihče ni izrecno opozoril, da naj bi bila tla prikolice prekrita s papirjem nevarna stvar. Iz Pravilnika o izvajanju notranje kontrole morda res izhaja, da je dolžnost voznika, da na vozilu očisti prostor za tovor, vendar pa je smisel pravilnika v zagotavljanju čistoče vozila, ne pa varnosti. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da je bil tožnik s pravilnikom seznanjen. Kljub dolgoletnim izkušnjam tožnik ne more poznati vseh nevarnosti pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je tožnik videl, da je papir na tleh. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delodajalec zagotovil ustrezno obutev, saj je tožnik izrecno izpovedal, da mu je bila zagotovljena premajhna obutev. Razlog, da je imel tožnik obute superge, je bil očitno v tem, da ni imel obutve ustrezne velikosti, pa tudi, če bi jo imel, ta zdrsa ne bi mogla preprečiti. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in zahteva tudi povrnitev stroškov postopka po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o odmeri stroškov do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, poškodoval 1. 4. 2010, ko je na službeni poti v A. v Italiji prevzel pošiljko starega papirja. Papir je skušal povezati s pasom, zato je eno stran prikolice odprl, se povzpel nanjo in mu je pri tem, ko je povlekel pas, da bi naloženi papir povezal, zdrsnilo, saj je bilo na tleh polno listov papirja in umazanije, padel je na tla in si poškodoval ramo. Tožnik je bil obut v superge in ne v zaščitne čevlje.

Po stališču sodišča prve stopnje v zvezi s tem škodnim dogodkom ni podana ne subjektivna in tudi ne objektivna odgovornost toženca za škodo, ki je nastala tožniku. Na podlagi izpovedi tožnika in priče B.B. (ki je tožnika nadomeščal v času njegove bolniške odsotnosti) je ugotovilo, da je nakladanje tovora dejansko potekalo tako, kot je izpovedal tožnik. Vendar pa je bila tožnikova dolžnost, da po zaključku nakladanja prikolico počisti in se šele po tem povzpne nanjo, da preveri tovor in ga zavaruje. Ker je tožnik voznik že 20 let, je pravila za varno delo zagotovo poznal, poznal pa je tudi svoje obveznosti in sicer, da počisti tla prikolice. Spolzka tla prikolice niso nevarna stvar, prav tako ni nevarna dejavnost zavarovanje tovora s pasovi, objektivna odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče se je pri tem oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu, iz katerega izhaja, da je v primeru, ko so tla prikolice počiščena, možnost padca le v primeru, če je pas za zavarovanje tovora poškodovan in se strga, ali pa če je oseba, ki pas pripenja, tako nepazljiva, da stopi čez rob prikolice, kar se lahko zgodi, ne glede na to, ali je oseba obuta v predpisane čevlje ali ne. Izvedenec je ugotovil tudi, da bi tožnik moral prikolico očistiti in obuti profilirane čevlje, saj je na spolzki podlagi večja možnost zdrsa v supergah, čeprav obstaja tudi možnost zdrsa v čevljih s profiliranim podplatom. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je škoda tožniku nastala izključno zaradi njegove malomarnosti, ker ni počistil papirja s tal prikolice in ker ni imel obutih profiliranih čevljev, ampak superge.

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s Pravilnikom o izvajanju notranje kontrole z dne 1. 6. 2007, da je videl še preden se je nanjo povzpel, da so tla prikolice onesnažena s papirjem, saj je nakladanje papirja z viličarjem opazoval in videl, da so koščki papirja leteli po zraku, da je prikolica visoka le 1 - 1,20 m ter da mu je toženec zagotovil ustrezno delovno obutev, ki je ustrezna tudi po mnenju izvedenca, da pa je tožnik ni obul. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bila obutev stara in prevelika, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral tožnik toženca na morebitno neustreznost te obutve opozoriti. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo, saj mu škoda ni nastala zaradi krivde delodajalca (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), prav tako pa tudi ne gre za objektivno odgovornost delodajalca zaradi nevarne stvari oziroma dejavnosti (2. odstavek istega člena OZ), zato tožena stranka škode na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki je veljal v času spornega dogodka, tožniku ni dolžna povrniti.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za odločitev bistvenega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tla prikolice nahajajo v višini med 1 do 1,2 m od tal. Osnovna pravila za zavarovanje delovnih mest na višini so določena v Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), ki definira delovna mesta, ki morajo biti zavarovana proti padcu v globino. Ta glede ostalih delovnih mest določa, da morajo biti zavarovana proti padcu vsa druga delovna mesta, ki so na višini 2 m od tal. Tako tožnikovo delo na prikolici ni delo na višini. Poleg tega je prikolica varovana s stranicami. Kot je izpovedal tožnik, je sam odprl eno stran prikolice, torej je sam odstranil varovalo (stranico prikolice). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik med 20 in 25 cm prostora in, ker samo nima teh znanj, pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri zavarovanju tovora sicer občasno pride do poškodb, vendar gre v pretežni meri za odrgnine. Če so tla prikolice očiščena, obstaja možnost padca le, če je pas za zavarovanje tovora poškodovan in se strga, ali pa je oseba toliko nepazljiva, da stopi čez rob. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri zavarovanju tovora za dejavnost s povečano nevarnostjo in da je tožnik opravljal delo na višini.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dala na razpolago ustrezno obutev (da je ta ustrezna, je ugotovil tudi izvedenec) in da bi moral tožnik toženo stranko, torej svojega delodajalca, opozoriti, da je ta obutev iztrošena in da mu je prevelika (oziroma premajhna, saj je po pritožbenih navedbah obutev enkrat prevelika, drugič pa premajhna), tudi delavec sam je namreč dolžan poskrbeti za svojo varnost in zdravje. Enako velja tudi za čiščenje prikolice. Ne glede na to, kdaj je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu (2007 ali 2009), čiščenje prikolice ni namenjeno le čistoči in lepemu izgledu prikolice, ampak tudi varstvu pri delu. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da delodajalec ne more delavca opozoriti na prav vse primere spolzkosti tal prikolice, saj mora delavec na podlagi svojih življenjskih izkušenj vedeti, da mu lahko na papirju spodrsne. Glede na to, da je tožnik voznik že 20 let ima poleg splošnih življenjskih izkušenj o drsljivosti materialov, tudi izkušnje v zvezi z nakladanjem tovora. Tožnik je sam izpovedal, da je ob nakladanju tovora videl, da papir leti po zraku, tako da je ob povzpetju na prikolico mogel pričakovati, da so tudi na njej ob tovoru listi papirja. Sicer pa tudi tekom postopka ni zatrjeval, da papirja na tleh ob tovoru ni videl. Res je, da tožnik ne more, kljub dolgoletnim izkušnjam, poznati vseh nevarnosti pri delu, splošno znano dejstvo pa je, da ti na papirju lahko zdrsne, ne glede na obutev.

10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške, ki jih je s pritožbo imela.