Jedro

Ker iz opisa namreč izhaja status odgovorne osebe (direktorja), opredeljena pa je tudi njegova opustitev (ravnanje v nasprotju s 5. točko drugega odstavka člena 40 ZMV), je tudi po oceni pritožbenega sodišča sicer nekonkretizirana navedba o opustitvi dolžnega nadzorstva za konkretni primer nerelevantna in je celo odvečna, zato opustitev konkretizacije opustitve dolžnega nadzorstva ob siceršnjem zadostnem opisu protipredpisnega opustitvenega ravnanja za obravnavani primer ne more biti odločujoča. Ker konkretizacija odgovorne osebe izhaja iz točke 2) plačilnega naloga prekrškovnega organa in ob upoštevanju nespornega dejstva, da (upoštevajoč pri tem izpis A., ki se nahaja v spisovnem gradivu), je odgovorna oseba direktor, torej zakoniti zastopnik in 100 % družbenik navedene pravne osebe, bi bilo takšno ločevanje obeh opisov, ki si sledita drug za drugim, pretirano formalistično.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

Obrazložitev

1. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče na podlagi uradnega preizkusa po vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) obeh storilk zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa - Upravne enote C. št. ... z dne 18. 2. 2013 po uradni dolžnosti navedeni PN spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno, kot tudi zoper odgovorno osebo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo, posledično pa s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. Taki odločitvi prekrškovni organ nasprotuje in v svojih pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbeni razlog kršitev materialnih določb zakona (2. točka člena 154 ZP-1) ter predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek oziroma spremembo izpodbijane sodbe tako, da se vložena ZSV odgovorne osebe pravne osebe zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče že z dopisom 5. 7. 2013 navedeno prekrškovno zadevo odstopilo prekrškovnemu organu zaradi odločitve o vloženem predlogu obeh storilk za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo glede vložitve ZSV. Prvostopno sodišče v točki 3) obrazložitve povzema, da je prekrškovni organ o tem odločil s sklepom z dne 19. 7. 2013 in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odgovorne osebe ugodil (ugotovil je, da je vložena ZSV s strani odgovorne osebe S. P. pravočasna), istočasno pa je ugotovil, da je bil pravni osebi PN vročen s fikcijo vročitve, zaradi česar je bil posledično predlog za vrnitev v prejšnje stanje storilke kot pravne osebe zavrnjen (ta odločba prekrškovnega organa je torej postala pravnomočna 8. 10. 2013). Prvostopno sodišče pa je nato na podlagi določbe drugega odstavka člena 62a ZP-1 poseglo tudi v izpodbijani del PN v delu, ki se nanaša na pravno osebo (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje s strani pravne osebe).

5. Prvostopno sodišče je v postopku o prekršku zoper odgovorno osebo S. P. (točka II izreka) pravilno sicer izhajalo po določbi člena 15 ZP-1, po kateri je odgovorna oseba tista, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun ali v korist oziroma s sredstvi pravne osebe oziroma tista oseba, ki je pri pravni osebi pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se prekršek lahko prepreči. Ob upoštevanju te določbe, po kateri je odgovorna oseba odgovorna za prekršek tudi takrat, če ga stori s svojim dejanjem (storitvijo oziroma opustitvijo) pa je zaključilo, da iz izreka PN prekrškovnega organa izhaja zgolj dejstvo, da je odgovorna oseba S. P. zaposlen pri pravni osebi kot direktor, ker pa se mu očita opustitev dolžnega nadzorstva, pa ta očitek ni dovolj konkretiziran, torej ni navedeno, nad kom bi ta oseba dolžno nadzorstvo morala izvajati. Zato je sprejelo odločitev, da je takšen opis, ki izhaja iz PN prekrškovnega organa v tem delu, pomanjkljiv in kot tak ne predstavlja prekrška, zaradi česar je postopek o prekršku na podlagi 1. točke, prvega odstavka čl. 136 ZP-1 ustavilo.

6. Taki odločitvi oporeka pritožba, ki najprej izpostavlja, da pravna oseba sama zase ne more opravljati konkretnih dejanj, ki jih po zakonu mora opraviti, zanjo lahko konkretna dejanja opravijo samo fizične osebe, to pa so zakoniti zastopniki, direktorji oziroma tisti, ki imajo določena zakonska pooblastila. Direktor pa je zakoniti zastopnik in mora poskrbeti, da pravna oseba določeno dejanje opravi. Dolžan je skrbeti za to, da pravna oseba deluje na zakonski ravni, to pa uresničuje lahko na več načinov, lahko to opravi sam ali pa izbere tretjo osebo in takrat v takšen opis spada konkretni očitek o opustitvi nadzora. V konkretnem primeru pa je bil direktor pravne osebe sam, to je tisti, ki je bil sam dolžan po zakonu opraviti določeno dejanje in je s tem imel “dolžnost nadzorstva nad samim seboj”, kar pa po oceni pritožbe ni potrebno pisati v izrek PN, zato je opis dejanja, ki izhajajo iz PN za odgovorno osebo pravne osebe dovolj konkretiziran, sodišče pa je po oceni pritožbe ravnalo napak, ko je postopek o prekršku ustavilo. Take navedbe so utemeljene.

7. Natančno branje sodbenega izreka pod točko II) izpodbijane sodbe pokaže, da se torej odgovorni osebi S. P., kot direktorju pravne osebe očita protipredpisno ravnanje po 5. točki drugega odstavka člena 40 Zakona o motornih vozilih (ZMV), ker pri poslovanju pravne osebe (odgovorna oseba S. P. je 100 % lastnik pravne osebe in edini družbenik!) ni poskrbel, da bi bilo tovorno vozilo znamke M., sicer last pravne osebe, kateremu je veljavnost prometnega dovoljenja potekla 8.11. 2012, pri registracijski organizaciji do vključno 14. 2. 2013 odjavljeno in hkrati z odjavo izročene registrske tablice, čeprav bi to moralo biti storjeno v roku 30 dni po poteku veljavnega prometnega dovoljenja (prekrškovni organ je to ugotovil z vpogledom v evidenco dne 14. 2. 2013). Res je, da iz izreka v tem delu izhaja tudi zapis o opustitvi dolžnega nadzorstva, čemur pa je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pri sprejetju izpodbijane odločitve dajalo prevelik poudarek. Sicer ima prvo sodišče prav, da se odgovornost odgovorne osebe pravne osebe pri storitvi prekrška ne domneva, zato je pomembno, da prekrškovni organ, ki odloča o odgovornosti odgovorne osebe že v odločbi (tudi PN) prekrškovnega organa točno navede vse predpostavke odgovornosti odgovorne osebe. Če se odgovorni osebi očita, da je opustila dolžno nadzorstvo nad neposrednim storilcem prekrška, mora biti to v izreku posebej navedeno, katerih konkretnih ukrepov, ki jih je odgovorna oseba v skladu s predpisi zavezana izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva ni opravila. Takšne okoliščine opustitve dolžnega nadzorstva morajo torej brez dvoma izhajati iz odločbe prekrškovnega organa. Vendar pa v konkretnem primeru, kot pritožba upravičeno izpostavlja, gre za enoosebno družbo,v kateri je odgovorna oseba direktor in hkrati kot zakoniti zastopnik bil tisti, ki je bil dolžan delovati na zakonski regulativi ravnanj za pravno osebo. Zatorej kljub sicer povsem nepotrebnem zapisu v izreku PN o opustitvi dolžnega nadzorstva sam opis zadovoljivo in zadostno po oceni pritožbenega senata konkretizira tisto dolžno ravnanje odgovorne osebe kot direktorja, ki naj bi bila v nasprotju s 5. točko drugega odstavka člena 40 ZMV, ko ni pravočasno, torej po poteku prometnega dovoljenja odjavil tovorno vozilo iz prometa in vrnil registrske tablice. Zato ima pritožba prav, da ni logično, katero osebo in na kakšen način bi moral direktor družbe S. P. v konkretnem primeru še nadzirati, če pa je vse opravljal sam, kot to sicer na hipotetični ravni zaključuje prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Iz opisa namreč izhaja status odgovorne osebe (direktorja), opredeljena je njegova opustitev (ravnanje v nasprotju s 5. točko drugega odstavka člena 40 ZMV), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča sicer nekonkretizirana navedba o opustitvi dolžnega nadzorstva(1) za konkretni primer ni relevantna in je celo odvečna, zato opustitev konkretizacije opustitve dolžnega nadzorstva ob siceršnjem zadostnem opisu protipredpisnega opustitvenega ravnanja za obravnavani primer ne more biti odločujoča. Ali povedano še drugače, opis dejanskega stanja v obravnavanem primeru vsebuje zadostno konkretno navedbo vseh zakonskih znakov očitanega prekrška, poleg tega pa so v izreku navedena še druga dejstva in okoliščine, ki jih sodišče ni v zadostni meri presojalo kot celoto, zato ni mogoče pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi o tem, da takšen opis, ki izhaja sicer že iz PN in tudi iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe, ne zadosti standardu konkretizacije, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ki je v tem delu utemeljena.

8. Kot je bilo že pojasnjeno, je prvostopno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka člena 62a ZP-1, kljub temu, da je vložena ZSV pravne osebe bila prepozna (o tem je odločil že prekrškovni organ), poseglo tudi v izrek PN za pravno osebo in tudi v tem delu postopek o prekršku iz istih razlogov (1. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1) ustavilo. Iz razlogov v tem delu izhaja, da v izreku za pravno osebo ni (konkretno) naveden storilec prekrška (ime storilca), zato na taki podlagi ni mogoče zaključiti, da je pravna oseba storila prekršek, ki se ji očita v izpodbijanem PN.

9. Pritožba oporeka tudi takim zaključkom. Meni, da je prekrškovni organ izdal PN “kot celoto”, torej na istem PN je odločil tako o odgovornosti pravne, kot tudi o odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe, torej gre ves čas za isto osebo, ki je navedena kot odgovorna oseba, kar je brez dvoma S. P. Zato meni, da zgolj odsotnost zapisa imena in priimka odgovorne osebe pravne osebe ne pomeni, da prekrškovni organ s takim izrekom ni zadostil zakonskim zahtevam po konkretizaciji. Tudi takim pritožbenim je pritrditi.

10. Prav ima prekrškovni organ, ko izpostavlja, da pravna oseba sama po sebi objektivno ne more storiti prekrška, temveč ga (določba prvega odstavka člena 14 ZP-1) lahko stori pri opravljanju njene dejavnosti v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi konkretni storilec, torej ali fizična oseba, ali pa odgovorna oseba pravne osebe. V primeru, če je takšen prekršek storjen, se odgovornost pravne osebe torej domneva, kar mora izhajati tudi iz opisa v sami odločbi prekrškovnega organa.(2) Natančno branje sodbenega izreka pod točko 1) izpodbijane sodbe v primerjavi z izdanim PN prekrškovnega organa z dne 18. 12. 2013 pa pokaže, da je le-ta sicer korektno povzet v izpodbijano sodbo (z izjemo zapisanega časa storitve prekrška!) in da drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da že iz odločbe prekrškovnega organa (točka 1) ne izhaja navedba (ime in priimek) odgovorne osebe, ki je bila pooblaščena opravljati delo v imenu pravne osebe v zvezi z registracijo in odjavo tovornega vozila iz prometa in posledično vrnitve tablic. Je pa pritrditi pritožbi, da pa konkretizacija te odgovorne osebe izhaja iz točke 2) PN prekrškovnega organa in ob upoštevanju nespornega dejstva, da (upoštevajoč pri tem izpis Ajpesa, ki se nahaja v spisovnem gradivu), je odgovornega oseba S. P. direktor, torej zakoniti zastopnik in 100 % družbenik navedene pravne osebe, bi bilo takšno ločevanje obeh opisov, ki si sledita drug za drugim po presoji pritožbenega sodišča pretirano formalistično. Zato se je strinjati s pritožbo, da bi moralo prvostopno sodišče odločbo (PN) prekrškovnega organa obravnavati kot celoto, tudi, kar zadeva konkretizacijo tega opisa protipredpisnega ravnanja. Če pa bi se pri obravnavanju vložene ZSV pojavil dvom o tem, katera je bila ta odgovorna oseba pravne osebe, pa bi moralo to prvostopno sodišče, v kolikor bi to izhajalo tudi iz vložene ZSV, posebej ugotavljati. Po povedanem je torej odločitev prvostopnega sodišča, ki je bila sprejeta na podlagi določbe tretjega odstavka člena 65 ZP-1 najmanj preuranjena, ker pa se pri svoji odločitvi o tem, da opisa ne zadostita standardu konkretizacije ni opredelilo do celotnega opisa ravnanja (predvsem glede odgovorne osebe pravne osebe), temveč le do dela le-tega, pa so tudi razlogi pomanjkljivi, zaradi česar se je prvostopnemu sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku z 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. Taka ugotovitev pa je terjala na podlagi zakonskega pooblastila iz petega odstavka člena 163 ZP-1 razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

11.V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče zlasti ob že doslej nesporni ugotovitvi, da je bila vložitev ZSV pravne osebe prepozna, ponovno tehtati o tem, ali je na podlagi določbe drugega odstavka člena 62a ZP-1 poseg v pravnomočni del odločitve prekrškovnega organa sploh razumen in utemeljen. V nadaljevanju pa bo moralo ob natančnem branju izreka odločbe prekrškovnega organa in ob ugotavljanju, kdo je bil odgovorna oseba pravne osebe v času storitve prekrška vloženo ZSV odgovorne osebe pravne osebe obravnavati vsebinsko, pri čemer bo moralo izhajati tudi iz napotkov odločbe VS RS IV Ips 21/2015, iz katere jasno izhaja, kakšna so dolžnostna razmerja lastnikov vozil po določbah ZMV (glede registracije vozil in odjave le-teh iz prometa).

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS, opr. št. IV Ips 42/2014. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 49/2015.