Jedro

Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine, čeprav je v pogodbi dogovorjeno, da bo prometni davek plačal kupec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.5.1992, s katero je ta tožeči stranki odmerila davek na promet nepremičnin v znesku 73.600,00 SIT in zamudne obresti v znesku 5.560,00 SIT in sicer za prodane nepremičnine za znesek 3,680.000,00 SIT. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec, pa čeprav se je s kupcem dogovoril, da bo on nosil ta davek.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo kršen zakon o davku na promet nepremičnin. Meni, da je glede na določbo 4. člena tega zakona in dogovor v kupoprodajni pogodbi davčni zavezanec kupec. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Davek na promet nepremičnin ureja zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 - ZDPN). Po določbi 1. odstavka 4. člena tega zakona je zavezanec za prometni davek prodajalec nepremičnine. Kupec sicer lahko prevzame obveznost, da bo prodajalcu povrnil prometni davek. Če sta se prodajalec in kupec v pogodbi tako dogovorila, potem ima po določbi 3. odstavka 4. člena istega zakona v postopku za odmero prometnega davka tudi kupec položaj stranke. Iz te zakonske določbe pa ni mogoče izvajati, da je v tem primeru davčni zavezanec kupec. Ta določba kupcu daje samo pravico, da se udeležuje postopka za odmero prometnega davka, ker je na pravilni odmeri zainteresiran, saj bo moral odmerjeni prometni davek prodajalcu povrniti. Glede na ureditev postopka za odmero prometnega davka na promet nepremičnin, bi moral zakon izrecno določiti, da je v takem primeru zavezanec za davek kupec, kajti kršitve zakona so sankcionirane.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih kot neutemeljeno zavrnilo. Zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77 ter Uradni list RS, št. 55/92) je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).