Jedro

158. člen OZ ne govori o formalnem in dejanskem lastniku psa, kakor trdi pritožba, temveč o imetniku psa, kar je dosti širši pojem. Toženi stranki sta bili zakonca, zato je tudi pes njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Toženka je psa vodila na sprehode, po lastni izpovedbi ima psa zato, da se počuti varno in ga bo tudi vedno imela, pes jo uboga na klic in vedno pride. Iz vsega tega pa je mogoče zaključiti, da je tudi toženka imetnica psa, ki je napadel tožnika in mu povzročil poškodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka.

Takšno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka izvedlo vse potrebne dokaze in na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Pritožbena trditev, da je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ je zmotna, saj je slednji stopil v veljavo 01.01.2002, do škodnega dogodka pa je prišlo 25.02.2002. Dejstvo, da je v glavi sodbe navedena le toženka, v obrazložitvi pa sodišče obravnava tako toženko kakor tudi njenega pokojnega moža, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, kakor zmotno meni pritožba. Iz celotnega postopka kakor tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče zaradi smrti toženca postopka ni prekinilo, saj je imel ves čas pooblaščenca (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov - zaslišanja pravdnih strank, priče ter dopisa, pravilno ugotovilo dejansko stanje - da se je ndl. tožnik skupaj z babico peljal na traktorski prikolici in sicer na levi strani, ko pa so se pripeljali mimo hiše tožencev, je od tam pritekel njihov pes na levo stran prikolice, ga zgrabil za bundo in potegnil s prikolice na tla, pri čemer se je tožnik poškodoval. Tako ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka ne more izpodbiti s trditvijo, da je tožeča stranka s tem, ko je oprala bundo, z nje zbrisala vse sledi dogodka, saj bi ta dokaz, če bi ob času glavne obravnave še lahko obstajal sicer res potrdil izpovedbo strank in priče, nikakor pa to ni glavni dokaz v tej pravdni zadevi in je tudi brez njega dejansko stanje v celoti razjasnjeno in pravilno ugotovljeno.

Ne drži, da sodba nima razlogov zakaj verjame tožniku, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je njegova izpovedba v celoti podprta z izpovedbo zaslišane priče - tožnikove babice, ki je bila ob dogodku prisotna.

Pritožbena izvajanja, da so med pravdnimi strankami bili že pred tem dogodkom spori in da si je tožnikov oče dogodek izmislil, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka teh trditev ni postavila že v postopku na prvi stopnji in tudi ni povedala zakaj tega ne bi mogla storiti (prvi odstavek 377. člena ZPP).

Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek 158. člena OZ).

Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo in tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. 158. člen OZ ne govori o formalnem in dejanskem lastniku psa, kakor trdi pritožba, temveč o imetniku psa, kar je dosti širši pojem. Toženi stranki sta bili zakonca, zato je tudi pes njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Toženka je psa vodila na sprehode, po lastni izpovedbi ima psa zato, da se počuti varno in ga bo tudi vedno imela, pes jo uboga na klic in vedno pride. Iz vsega tega pa je mogoče zaključiti, da je tudi toženka imetnica psa, ki je napadel tožnika in mu povzročil poškodbe.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.