Jedro

Dolžnost organa, da po uradni dolžnosti zbira podatke in ugotavlja resnično stanje stvari, ne gre tako daleč, da bi bil dolžan preverjati resničnost podatkov, vpisanih v zemljiški knjigi, s pregledovanjem vpisnikov na istem ali drugih sodiščih (z namenom, da se ugotovi morebitno drugačno dejansko oziroma resnično stanje stvari), poleg tega pa se v sodnih vpisnikih niti ne vodijo podatki o lastništvu nepremičnin, da bi organ na tej podlagi lahko preveril, ali so podatki iz zemljiške knjige pravilni.

Okoliščina, da je stanovanje obremenjeno z osebno služnostjo sama po sebi še ne pomeni, da tožnica z njim ne more razpolagati, saj ji navedena služnost praviloma ne onemogoča odtujitve in obremenitve nepremičnine. Organ bi bil dolžan navedeno služnost upoštevati in nepremičnino izvzeti iz tožničinega premoženjskega stanja le, če bi tožnica izkazala upravičene razloge, iz katerih bi bilo razvidno, da je razpolaganje z nepremičnino omejeno, in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da te omejitve tožnica oziroma njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev BPP z dne 4. 12. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednim pravnim sredstvom - revizijo zoper sklep, Pdp 616/2017 z dne 18. 10. 2017, v individualnem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Organ je navedel, da je tožnico v sklepu z dne 7. 12. 2017 (poleg poziva, da navede razlog iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - in da predloži dokaz o vrednosti moževega lastniškega deleža v podjetju A. d.o.o.) seznanil s tem, da je po vpogledu v uradno evidenco zemljiške knjige ugotovil, da sta tožnica in njen mož solastnika (vsak do 1/2) garaže v garažni hiši in stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., katerih skupna vrednost znaša 92.901,00 EUR, da tožnica in njena družina ne živi v tem stanovanju in da tožnica zato ne bo upravičena do BPP, ker to premoženje presega vrednost 14.281,44 EUR. Tožnica se v svojem odgovoru z dne 11. 12. 2017 do teh ugotovitev ni opredelila. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da je organ za BPP navedeno nepremičnino upošteval pri izračunu vrednosti premoženja, in ker zato premoženje tožnice in njenih družinskih članov presega vrednostni cenzus 14.281,44 EUR, je prošnjo na podlagi 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil. 2. Tožnica je v tožbi navedla, da je bila v istem koledarskem letu (2017) pri istem sodišču že večkrat upravičena do BPP na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, zato je organ z izpodbijano odločbo poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja kršil tudi 158. člen Ustave. Kot dokaz je priložila sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 9. 2017, s katerim jo je sodišče oprostilo plačila sodne takse. V svoji prošnji ni ničesar zamolčala, saj ni več solastnica te nepremičnine na podlagi pravnomočne sodbe P 2235/2013. Po njenem mnenju mora sodišče to po uradni dolžnosti preveriti in ker gre za sodišče, ni potrebno, da sama priloži sodbo. Publicitetno načelo zemljiške knjige je namenjeno varstvu tretjih oseb, na pa sodišča, zato tu ne velja. Meni, da ne more nositi bremena za to, da sprememba pri vpisu v zemljiški knjigi še po pol leta ni bila opravljena. Navedla je še, da jo je organ za BPP pozival k dopolnitvi glede podatkov, ki jih je v prošnji že navedla, ni pa je pozval, da se izjasni glede okoliščin, na katere je oprl svojo odločitev, to je glede lastništva nepremičnine na ... Organ za BPP naj bi se skliceval na podatke o vrednosti nepremičnine iz podatkov GURS, ki jih tožnica nima več v lasti, ni pa ugotavljal mesečnega prihodka na družinskega člana, ki je eden od najpomembnejših parametrov pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse. Prav tako naj bi organ za BPP „v celoti zanemaril“ 12. a člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj je bila v zemljiški knjigi, na katero se sicer sklicuje, vpisana osebna neodplačna dosmrtna služnost v korist tretje osebe, ki ni družinski član, kar pomeni, da tožnica in njeni družinski člani tudi pred pravnomočnostjo sodbe niso imeli razpolagalne sposobnosti za navedeno nepremičnino. Premoženje njene družine znaša 9.500,00 EUR. Sicer ji je bil pa na podlagi povsem istih dejstev v zadevi, št. Bpp 277/2017, odobren BPP. Sklicuje se še na sklep višjega sodišča, s katerim je bil njen mož oproščen plačila sodne takse, za kar se uporabljajo isti parametri. Nadalje je še navedla, da je organ kršil Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem določbe, ki opredeljujejo načelo materialne resnice, zaslišanje stranke, pomoč neuki stranki, saj bi jo moral pozvati k dopolnitvi nepopolnih ali nejasnih podatkov in pri njihovem razjasnjevanju uporabiti tudi podatke, ki jih je sam pridobil po uradni dolžnosti. Dolžnost organa, da si sam pridobi podatke o premoženju (drugi odstavek 20. člena ZBPP), ne pomeni le preverjanja, ali je prosilec vse navedel, da bo v primeru pomanjkljivosti zahtevek zavrnil, temveč predvsem, da mora po uradni dolžnosti pridobljene podatke uporabiti tudi za ugotavljanje prosilčevega premoženjskega stanja. Smiselno je predlagala odpravo odločbe. V pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2018 je še poudarila, da ni več lastnica predmetne nepremičnine, dodala, da je prejela še odločbi o zavrnitvi svoje prošnje, št. Bpp 1/2018 in št. Bpp 50/2018, z enakimi razlogi, kar kaže na napeljevanje po 37. členu KZ-1 sodnice A.A., ki o teh zadevah odloča, in zoper katero bo tožnica vložila kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 in prvega odstavka 155. člena KZ-1. 3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Dejstvo, da je tožnici bila BBP že večkrat odobrena, še ne pomeni, da tožnica zgolj zaradi tega izpolnjuje materialne pogoje za dodelitev BPP v zvezi z novim predlogom. Prosilec mora pogoje izpolnjevati ves čas trajanja postopka, za katerega se mu BPP odobri, in še eno leto po njegovem pravnomočnem zaključku. Utemeljena zavrnitev njene prošnje pa izhaja iz sodbe naslovnega sodišča, I U 2281/2017 z dne 1. 2. 2018. 4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP iz razloga, ker vrednost tožničinega premoženja in njenih družinskih članov presega cenzus, določen za pridobitev brezplačne pravne pomoči po ZBPP. Med strankama je sporno, ali je organ pri ugotavljanju vrednosti premoženja smel upoštevati tudi stanovanje v večstanovanjski hiši in garažo v garažni hiši na naslovu ..., katerega solastnica do ½ je tožnica.

6. Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da tožnica v tem stanovanju z družino ne živi (oziroma da živi na drugim naslovu), čemur tožnica ne nasprotuje. Meni pa, da tega premoženja organ ne bi smel upoštevati, ker z možem nista več lastnika tega premoženja, oziroma da z njim tudi, ko sta bila še lastnika, nista mogla razpolagati, ker je stanovanje obremenjeno z neodplačno osebno služnostjo v korist tretje osebe.

7. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe s sklepom, št. Bpp 560/2017 z dne 7. 12. 2017, pozval tožnico k dopolnitvi prošnje, hkrati pa jo je seznanil tudi (po vpogledu v zemljiško knjigo) s svojo ugotovitvijo o solastništvu tožnice (skupaj z možem) nepremičnin v k. o. ... na naslovu ..., stanovanja v večstanovanjski stavbi in garaže v garažni hiši, katerih skupna vrednost znaša 92.901,00 evrov. Hkrati je organ tudi navedel, da glede na to, da premoženje oziroma nepremičnine, ki se ne nahajajo na naslovu, na katerem tožnica oziroma njena družina živi, presegajo znesek 14.281,44 EUR, tožnica ne bo upravičena do BPP, saj vrednost tega premoženja presega cenzus iz prvega odstavka 27. člena Zakona socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

8. Po prvem odstavku 20. člena ZBPP organ za BPP, ki ugotavlja materialni položaj prosilca in njegove družine, po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na tej podlagi je bil organ dolžan med drugim preveriti podatke o lastništvu nepremičnin v zemljiški knjigi. To pa ne pomeni, da je bil organ tudi dolžan preverjati oziroma raziskovati, ali podatki, ki so vpisani v zemljiško knjigo, ustrezajo dejanskemu oziroma resničnem stanju, razen, če bi se organu postavil dvom v njihovo resničnost, ki bi ga izrazila ali stranka sama, torej tožnica, oziroma še drugi pridobljeni podatki. Kot je sodišče smiselno enako navedlo že v sodbi, I U 2281/2017 z dne 1. 2. 2018, dolžnost organa, da po uradni dolžnosti zbira podatke in ugotavlja resnično stanje stvari, namreč ne gre tako daleč, da bi bil dolžan preverjati resničnost podatkov, vpisanih v zemljiški knjigi, s pregledovanjem vpisnikov na istem ali drugih sodiščih (z namenom, da se ugotovi morebitno drugačno dejansko oziroma resnično stanje stvari), poleg tega pa se v sodnih vpisnikih niti ne vodijo podatki o lastništvu nepremičnin, da bi organ na tej podlagi lahko preveril, ali so podatki iz zemljiške knjige pravilni. Glede na navedeno se je organ ob odsotnosti drugačnih navedb in dokazov s strani tožnice lahko zanesel na resničnost podatkov, razvidnih iz zemljiške knjige.

9. Tožnica se zato tudi moti, da bi jo moral organ v zvezi z povzetimi ugotovitvami glede lastništva nepremičnin, še izrecno pozvati k izjavi. Po 66. členu ZUP (v zvezi s 34. členom ZBPP) mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Organ je tako, ker tožničina vloga ni vsebovala vseh podatkov, ki jih za njeno obravnavo terja 32. člen ZBPP, tožnico pravilno pozval ''zgolj'' k odpravi pomanjkljivosti vloge in se pri tem tudi pravilno oprl na 67. člen ZUP, po katerem mora organ, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva tako, da je sicer ni mogoče obravnavati, v roku petih delovnih dni zahtevati odpravo njenih pomanjkljivosti. Ne-navedba podatka oziroma podatkov o premoženju v prošnji za BPP, ki se upošteva v tem postopku za ugotavljanje finančnega stanja prosilcev za BPP, pa ne pomeni, da je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva in posledično nesposobna za vsebinsko obravnavo. Organ zato ni ravnal v nasprotju z določbami ZUP, ko je tožnico pred izdajo odločbe ''zgolj'' seznanil s svojimi ugotovitvami glede spornega premoženja in stališčem v zvezi z njim, pri čemer pa je iz sklepa k dopolnitvi vloge tudi razvidno, da o vlogi ne bo odločil do preteka roka, v katerem je naložil tožnici, da pomanjkljivost vloge odpravi. S tem pa je dal tožnici možnost, da se (poleg zahtevane dopolnitve vloge) izjavi tudi glede ugotovitev organa o spornem premoženju. Tega pa tožnica ni storila, zato je organ mogel odločiti na podlagi v postopku ugotovljenih podatkov. Organu zato tudi ni mogoče očitati kršitve načela materialne resnice. Tožnica pa zato tudi ne more tega ugovora uspešno uveljavljati v tožbi, saj gre za nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožničini ugovori o kršitvi določb postopka (zaslišanje stranke in pomoč neuki stranki) in zmotno ter nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zato niso utemeljeni.

10. Tožnica se tudi moti, da obremenitev predmetnega stanovanja na naslovu ... z dosmrtno brezplačno služnostjo stanovanja (kar tudi izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi) pomeni nemožnost razpolaganja, kar bi organ (tudi) moral upoštevati. Okoliščina, da je stanovanje obremenjeno z navedeno osebno služnostjo namreč sama po sebi še ne pomeni, da tožnica z njim ne more razpolagati, saj ji navedena služnost praviloma ne onemogoča odtujitve in obremenitve nepremičnine. Organ bi bil dolžan navedeno služnost upoštevati in nepremičnino izvzeti iz tožničinega premoženjskega stanja le, če bi tožnica izkazala upravičene razloge, iz katerih bi bilo razvidno, da je razpolaganje z nepremičnino omejeno, in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da te omejitve tožnica oziroma njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (prim. sodbe tega sodišča III U 180/2016, II U 74/2016, sodba Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013). Ker tega tožnica v tej zadevi ni storila (čeprav je kot že povedano za to imela možnost po pozivu organa s sklepom z dne 7. 12. 2017), organ ni imel podlage za drugačno odločitev.

11. Za zavrnitev prošnje na tej podlagi pa zadostuje že ugotovitev o vrednosti premoženja nad 14.281,44 EUR, zato organu ni bilo treba ugotavljati še mesečnih prihodkov na družinskega člana. Nasprotno postopanje organa bi lahko pomenilo kršitev načela ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

12. Tožnica pa se tudi ne more sklicevati na drugačne (diametralno nasprotne) odločitve organa za BPP o drugih tožničinih prošnjah za dodelitev BPP in odločitve sodišč o oprostitvi plačila sodnih taks, saj gre v vseh pogledih za samostojne postopke, vključno z ugotavljanjem dejanskega stanja. Ker pa gre za druge, samostojne postopke, s tem tudi ni poseženo v pravnomočnost odločb, izdanih v teh postopkih, niti ni bil kršen 158. člen Ustave RS.

13. Navedb tožnice o (po tožničinem mnenju) kaznivem postopanju organa za BPP z odločitvami, sprejetimi v letu 2018 (s katerimi je organ prošnje tožnice za dodelitev BPP zavrnil) pa sodišče v tem upravnem sporu tudi ne bo obravnavalo, ker za rešitev tega spora niso pravno relevantne.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.