Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik "sploh ni zahteval izdaje ne lokacijskega niti ne gradbenega dovoljenja niti ni zaradi morebitne izdaje negativnih odločb uporabil pravnih sredstev, ki jih za navedena področja določajo veljavni zakonski predpisi", ne temelji na listinah, na katere se v reviziji sklicuje tožnik, še manj pa je sodišče prve stopnje tem listinam pripisalo vsebino, ki bi bila v nasprotju s tistim, kar je v njih zapisano. Po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je "protispisnost" podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo tožene stranke (Občina R., Občina P. in Republika Slovenija) tožniku solidarno plačati 11.849.200 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnika je zavezalo, da mora toženim strankam povrniti pravdne stroške, in sicer Občini R. 359.126 SIT, Občini P. 413.021 SIT in Republiki Sloveniji 368.000 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2001. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim pojasnilo, da prva in druga tožena stranka nista kršili pogodbenih obveznosti ter da niso pomembna dejstva, ki se nanašajo na fazo pred sklenitvijo menjalne pogodbe med tožnikom in bivšo Občino R. Ta občina je tudi pokazala primerno skrbnost, da tožnik čimprej zgradi objekt in začne s svojo dejavnostjo. To, da je zemljišče na novi lokaciji komunalno neopremljeno, pa bi tožnik moral vedeti že ob sklenitvi menjalne pogodbe.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj ne bi zahteval izdaje lokacijskega dovoljenja glede parcele št. 39/1 k.o... Vendar v spisu priložene listine (zapisnik z dne 7.4.1994 o lokacijskem ogledu, dopisi Upravne enote R. ter negativno soglasje k lokacijski dokumentaciji) temu nasprotujejo. Tožnik si je prizadeval, da bi pridobil vso ustrezno dokumentacijo, vendar so mu tožene stranke to onemogočile. Že pred nakupom parcele št. 39/1 k.o. se je pozanimal o možnosti gradnje na tem zemljišču, in sicer pri S. K., ki je bil referent za gradbene zadeve in ki je zagotovil, da je možno urediti stavbo tako, da bo ustrezala tožnikovi dejavnosti. Sodišče prve stopnje je torej zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), pritožbeno sodišče pa je to kršitev ponovilo.

Tožnik sicer res ni zahteval razveljavitve menjalne pogodbe, vendar zato, ker so ga tožene stranke držale v zmoti ter mu še leta 1998 in leta 1999 prikazovale, da bodo zadevo sporazumno uredili, tako da bo možna gradnja. Tožnik je 2.12.1997 poslal dopis, v katerem je hotel sporazumno rešiti nastalo situacijo, vendar ker ni dobil odgovora, je leta 1998 ponovno poslal zahtevo za čimprejšnjo rešitev zadeve.

Tožene stranke so zato odškodninsko odgovorne, saj so tožnika tudi po podpisu menjalne pogodbe zavajale, da se bo zadeva uredila, zaradi česar tožnik ni mogel več izpodbijati menjalne pogodbe. Škodo so povzročili tudi dolgotrajni postopki v zvezi z izdajo lokacijske in gradbene dokumentacije, saj je moral tožnik počakati na izid teh postopkov, da bi lahko uspešno izpodbijal menjalno pogodbo. Sicer pa menjalne pogodbe ni izpodbijal tudi zato, ker je na novi lokaciji že zgradil objekt do prve plošče in je tako že vložil sredstva v zemljišče ter stavbo, zaradi česar bi bilo nesmotrno zahtevati razveljavitev pogodbe. Na novi lokaciji pa je začel gradnjo zaradi zagotovil toženih strank, da bo lahko objekt zgradil in začel z dejavnostjo. Tožnik je tako po nepotrebnem vložil sredstva v izgradnjo objekta, za katerega ne bo mogel dobiti uporabnega dovoljenja zaradi neprimernih priključkov na vodovod in elektriko.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem, ker naj bi bila po njegovem ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi zahteval izdaje lokacijskega dovoljenja oziroma gradbenega dovoljenja za gradnjo na parceli št. 39/1 k.o..., v nasprotju z zapisnikom o lokacijskem ogledu, dopisi Upravne enote ... in negativnim soglasjem k lokacijski dokumentaciji. Ta očitek je obravnavalo že pritožbeno sodišče in tožniku pravilno pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik ni podal vloge za lokacijsko dovoljenje, pač pa, da ni zahteval nadaljnjih dejanj, ki so potrebna za pridobitev teh dovoljenj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik "prenehal urejati lokacijsko dokumentacijo za gradnjo na nepremičnini parc. št. 39/1 k.o...". Sicer pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik "sploh ni zahteval izdaje ne lokacijskega niti ne gradbenega dovoljenja niti ni zaradi morebitne izdaje negativnih odločb uporabil pravnih sredstev, ki jih za navedena področja določajo veljavni zakonski predpisi", ne temelji na listinah, na katere se v reviziji sklicuje tožnik, še manj pa je sodišče prve stopnje tem listinam pripisalo vsebino, ki bi bila v nasprotju s tistim, kar je v njih zapisano (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je "protispisnost" podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki). Za nameček pa dejstvo, ali je tožnik (sploh) zahteval izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja za parc. št. 39/1 k.o..., sploh ni pravno pomembno. Menjalno pogodbo naj bi z Občino R. P. sklenil zato, "ker mu je prvotožena stranka predočila, da za gradnjo delavnice v prizidku kinodvorane ne bo dobil dovoljenja" (gl. 12. stran sodbe sodišča prve stopnje), s čimer ga je Občina R. P. "praktično prisilila v sklenitev že navedene menjalne pogodbe ..." (gl. tožnikove navedbe pod IV in V). Očitana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana, medtem ko zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z revizijo ni več mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Brez pomena je tudi revizijsko pojasnjevanje, da tožnik ni zahteval razveljavitve menjalne pogodbe, ker so ga tožene stranke "držale v zmoti tudi po roku za vložitev primerne tožbe in se mu še v letu 1998 ter letu 1999 zatrjevali, da bodo zadevo sporazumno uredili in omogočile graditev na dobljeni parceli iz menjalne pogodbe, vendar do tega ni prišlo". Tožnik namreč šele v reviziji toženim strankam pripisuje odškodninsko odgovornost, "ker so ga tudi že po podpisu menjalne pogodbe zavajale, da se bo zadeva uredila in da naj ne vlaga tožb, tako so ga zavedle, da tožnik več ni mogel izpodbijati sporne menjalne pogodbe". Te trditve predstavljajo širjenje dejanske podlage tožbe, za kar pa je v tej fazi postopka prepozno (prim. tretji odstavek 370. člena, pa tudi prvi odstavek 184. člena ZPP).

Ker je neutemeljen tudi (pavšalen) revizijski očitek, da so k škodi "pripomogli tudi dolgotrajni postopki v zvezi z izdajo lokacijskih in gradbenih dovoljenj" (demantirajo ga natančne ugotovitve na 14. strani sodbe sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bilo za parc. št. 205/4 k.o... izdano lokacijsko dovoljenja v manj kot treh mesecih od sklenitve najemne pogodbe, gradbeno dovoljenje pa v šestnajstih mesecih od sklenitve menjalne pogodbe), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).