Jedro

Ker je tožnik s sicer izpodbijano dokončno odločbo toženca pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja (pravica do dela v skrajšanem delovnem času), mu z njenim izvrševanjem ne bo nastala škoda na račun njegovega zdravja, zato pogoj nastanka težko nadomestljive škode za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložilo izvrševanje izpodbijane odločbe, ni izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 2. 2. 2011, v zvezi z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2010, do pravnomočne odločitve v tem socialnem sporu.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep v napadenem delu razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oz., da sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Meni, da se ugotovitve izvedenca asist. mag. K.G. nanašajo tudi na obdobje po 27. 6. 2010 saj je izvedenec tožnika pregledal dne 24. 12. 2010 in so ugotovitve temeljile na predloženi zdravstveni dokumentaciji in na takrat zaznanem zdravstvenem stanju. Iz meritve gibljivosti vratne hrbtenice, opravljena dne 24. 12. 2010 je razvidno, da se tožniku stanje poslabšuje in njegova preostala delovna zmožnost ni taka, da bi razbremenitev v smislu skrajšanega 4-urnega delovnega časa zadoščala. Pri tožniku so bolečine prisotne ves čas, tudi stoje, dodatno težavo pa mu povzroča tudi zelo omejena gibljivost vratu. Gre za trajno stanje, zdravljenje pa je usmerjeno v lajšanje zmanjševanja tožnikovih bolečin. Tožnik ima še vedno prisotne hude bolečine po desni polovici glave, zaradi katere je ves čas, s prekinitvami, podvržen različnim protibolečinskim terapijam in bo v aprilu 2011 opravljen ponovni kontrolni pregled in nadaljevanje terapije. Dejansko stanje je bilo s strani invalidskih komisij toženke napačno ugotovljeno. Tožnikove delazmožnosti ni ugotavljal nobeden izmed zdravnikov, ki so obravnavali tožnika, razen zdravnikov invalidske komisije toženke saj spada to v njihovo izključno pristojnost. Tožnik je s predlaganimi dokazi zadostil zahtevam 272. čl. ZIZ, za verjetno pa je izkazal tudi eno izmed ostalih predpostavk glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oz., da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožniku lahko nastane nenadomestljiva škoda v kolikor bi opravljal delo po odločbah toženke in bi bile posledice, ki bi jih utrpel tožnik v primeru zavrnitve predloga po začasni odredbi hujše kot posledice, ki bi jih utrpela toženka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odst. 70. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so zato izpolnjeni pogoji iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev oz., če so izpolnjeni pogoji iz 270. čl. ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja in z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je namen začasne odredbe v preprečitvi pozneje otežene ali celo nemožne izpolnitve ter, da je začasna odredba dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče šteje, da okoliščine, ki nakazujejo na obstoj določenega dejstva, ne prevladujejo nad tistimi, ki nakazujejo proti obstoju takšnega dejstva. V tej smeri so zaključki sodišča prve stopnje pravilni.

Iz izvedenskega mnenja asist. mag. K.G. izhaja, da je navedeni podal izvedensko mnenje glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo za čas od 4. 6. 2010 do 27. 6. 2010 in se to mnenje nanaša ravno na ta čas, ne glede na to, kdaj je bilo to mnenje izdelano. Tožnik v tožbi zahteva, da se izdane odločbe toženke odpravijo in da se ga razporedi v I. kategorijo invalidnosti. Takšno zdravstveno stanje, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne izhaja iz nobene zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnik vložil v sodni spis. Tožnik ima zdravstvene težave saj v posledici tega je v postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja bil s strani organov toženke razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila tudi priznana pravica do dela na delovnem mestu na katerega je razporejen, to je „pomočnik predsednika uprave za pravne zadeve“ s polovico polnega delovnega časa od 7. 10. 2010 dalje s tem, da sprememba učinkuje od 1. 3. 2011 dalje, to je s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji te odločbe, v skladu s 3. odst. 255. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V kolikor bi sodišče sledilo predlogu za izdajo začasne odločbe bi se štelo kakor da pri tožniku, do pravnomočne odločitve o glavni stvari, iz naslova invalidnosti nima priznane nobene pravice, torej bi moral delo pomočnika predsednika uprave za pravne zadeve opravljati z polnim in ne, kakor je določeno v dokončni odločbi toženke z dne 2. 2. 2011, s polovičnim delovnim časom.

Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v tistem delu, ko navaja, da v kolikor je stanje tožnika takšno, da narekuje potrebo po bolniškem staležu, bo tožnik to uveljavljal v skladu s pravicami, ki mu gredo iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Po mnenju pritožbenega sodišča tako ni izkazano, da bi tožniku z odločbo tožene stranke nastala težko nadomestljiva škoda, saj je z njo samo pridobil določene pravice iz naslova invalidskega zavarovanja in z izvrševanjem dokončne odločbe toženke s 1. 3. 2011, tožniku, na račun njegovega zdravja, kakšna škoda ne bo nastajala.

Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi priložil dva izvida UKC, ... klinike z dne 17. 2. 2011 in 28. 2. 2011 vendar teh izvidov pritožbi ni predložil. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. toč. 365. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.