Jedro

Za potrebe obračuna DDV je pomembno vprašanje, ali je tožeča stranka za zaračunani znesek „pogodbene kazni“ dejansko opravila kakšne storitve v smislu ZDDV, ali ne. Če storitev ni opravila, tudi ni dolžna plačati DDV. Če pa je storitve opravila, pa je treba ugotoviti, kakšne so bile te storitve in ob tem ugotoviti, ali gre morda za storitve, ki so oproščene plačila DDV.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, U 1476/2001-20 z dne 23. 2. 2002, se v zavrnilnem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS tožbi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, ugodilo, v preostalem delu pa je na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 11. 2000. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo davka na dodano vrednost v znesku 1.058.034,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da predpisi določajo, kaj se za potrebe obračuna in plačila davka na dodano vrednost – DDV, šteje kot odškodnina. Nobenega dvoma ni, da plačilo, ki ga je prejela tožeča stranka, predstavlja plačilo pogodbene kazni, ne pa odškodnine. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da opravlja dejavnost, ki je oproščena plačila DDV.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pri plačilu zneskov, ki so navedeni v spornih računih, obračunala odškodnino. Upravni organi na prvi stopnji niso izvedli zaslišanja strank, zato ji ni bila dana možnost, da bi pojasnila vsebino samega razmerja. Navaja, da opravlja storitve, ki so oproščene plačila DDV. Tožena stranka je ugotovila, da gre v spornih primerih za plačilo poslovne odškodninske obveznosti. Na takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje vezano, saj samo ni izvajalo dokazov na glavni obravnavi. Ker je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni prejela odškodnine, ampak pogodbeno kazen, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Očitki revizije (prej pritožbe), da v postopku upravni organi niso izvedli zaslišanja strank in tako tožeči stranki niso dali možnost, da bi pojasnila vsebino spornega razmerja, se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka. Zato jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je utemeljen očitek revizije, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

10. Skladno s 1. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV, se DDV obračuna in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Na podlagi navedenega je za presojo, ali je določena transakcija obdavčena z DDV, odločilno, ali je pri tem opravljen promet blaga ali storitev za plačilo. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče obračunati in ni treba plačati DDV od prejetih odškodnin, pogodbenih kazni, povračil škod zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nikakršnega blaga oziroma ni prejel nikakršne storitve.

11. Za presojo pravilnosti obračunanega DDV torej ni pomembno, ali je tožeči stranki nastala škoda, ampak je pomembno, ali je tožeča stranka s plačilom zneska dobila plačano opravljeno storitev. To pa iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja.

12. Zaključka, da je tožeča stranka z izdanima računoma dobila plačano opravljeno storitev, ne omogoča niti stališče sodišča prve stopnje, da zavrača tožbene ugovore, da računa nista bila izdana zaradi plačila kakšne storitve in da skladno z 8. členom ZDDV pomeni promet storitev, poleg opravljanja kakšnega dejanja, tudi opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu določb ZDDV. Ob pomanjkanju ugotovitev, katera opustitev oziroma dopustitev naj bi predstavljala promet storitev, vsebuje sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

13. Za potrebe obračuna DDV je pomembno vprašanje, ali je tožeča stranka za zaračunani znesek „pogodbene kazni“ dejansko opravila kakšne storitve v smislu ZDDV, ali ne. Če storitev ni opravila, tudi ni dolžna plačati DDV. Če pa je storitve opravila, pa je treba ugotoviti, kakšne so bile te storitve in ob tem ugotoviti, ali gre morda za storitve, ki so oproščene plačila DDV.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1, v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku s sklepom reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje.