Jedro

Definicija terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku.

V zadevi ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek stečajnega postopka. Ker gre po ZFPPIPP za slednje in ne za priznane terjatve, ki jih je prijavil tožnik v postopku prisilne poravnave oziroma v stečajnemu postopku in ni priznana v stečajnem postopku kot upniška terjatev, tožnik nima prav, ko meni, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, in zato tudi ni potrebno, da bi bila tovrstna terjatev, ki ni bila priznana po ZFPPIP, posebej navedena v ZDDV-1 kot izjema.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku v zadevi nadzora obračuna davka na dodano vrednost ( v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje januar – marec 2018 in sicer v delu, ki se nanaša na zmanjšanje obračunanega DDV na podlagi neplačanih terjatev s strani davčnega zavezanca A., d.o.o. - v stečaju, od davčne osnove 63.500,00 EUR, dodatno odmerila DDV v znesku 12.700,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 4,83 EUR, obračunane od prvega dne zamude plačila 30. 4. 2018 po obrestni meri 7 % letno, do dneva izdaje odločbe (točka I izreka), z rokom plačila skupnega zneska 12.704,83 EUR 30 dni od dneva vročitve odločbe, na prehodni davčni podračun, kot je naveden, s tem, da se bodo po preteku tega roka zaračunale zamudne obresti (točka II izreka) ter da bo davek prisilno izterjan, če ne bo plačan (točka III izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka V izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik uveljavljal zmanjšanje obračunanega DDV na podlagi neplačanih terjatev v znesku 63.500,00 EUR, od tega DDV po stopnji 20 % v znesku 12.700,00 EUR, ki se nanaša na negativne dobave in negativni obračun DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) do davčnega zavezanca A., d.o.o., Maribor, nad katerim se je 8. 8. 2011 začel postopek prisilne poravnave, ki se je 7. 11. 2011 ustavil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi začetka stečajnega postopka. Iz 3. 10. 2018 objavljenega končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je zavezanec B., d.o.o. (družba se je 14. 1. 2014 preimenovala v družbo C., d.o.o. - to je tožnik) zaveden v končnem seznamu preizkušenih terjatev in je pod opombami navedeno: upniki B., d.o.o. in še drugi upniki so prijavili terjatev iz naslova stroškov nastalih med postopkom prisilne poravnave po 289. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

3. Davčni organ navaja, da je tožnik v obračunu za april – junij 2017 že enkrat popravljal obračun DDV za neplačane terjatve s strani A., d.o.o. - v stečaju, vendar mu popravek ni bil priznana in je v postopku nadzoru izdana odločba, s katero mu je dodatno odmerjen DDV v znesku 11.508,00 EUR ter obresti 19,66 EUR. Ker se je tožnik pritožil, je postopek še v teku. Tožniku je glede popravka obračunanega DDV posredovan odgovor (stran 3 obrazložitve), v katerem se navajajo določbe členov 285 do 289 ZFPPIPP in določbe tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, iz katerega med drugim izhaja, da terjatve do stečajnega dolžnika, ki izhajajo iz postopka prisilne poravnave, ki je prešel v stečajni postopek, obravnavajo enakovredno tem, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. V primeru, ko gre za tekoče stroške stečajnega postopka, za te terjatve davčni zavezanec nima pravice do popravka obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Ker imajo terjatve, na podlagi katerih tožnik uveljavlja zmanjšanje obračunanega DDV, v posodobljenem končnem seznamu preizkušenih terjatev pod opombami zavedeno, da so bile terjatve prijavljene iz naslova stroškov nastalih med postopkom prisilne poravnave po 289. členu ZFPPIPP, za katere se uporabi posebno pravilo iz drugega odstavka 289. člena tega zakona, za katere velja, da jih ni potrebno posebej prijaviti v postopku in so zato v končnem seznamu preizkušenih terjatev le evidentirane oz. priznane kot strošek stečaja in naj bi se upoštevale v okviru predračuna stroškov stečajnega postopka. Tožnik je tako neupravičeno zmanjšal obračunani DDV v znesku 12.700,00 EUR, kot je razvidno na tabeli na straneh 4 in 5 obrazložitve, kjer so razvidne tudi ugotovitve davčnega organa. Tožniku je bil za davčno obdobje januar - marec 2018 zadržan presežek DDV z zahtevkom za vračilo v znesku 12.563,00 EUR, ki bo po vročitvi odločbe odobren v vračilo.

4. Pritožbeni organ v svojih razlogih potrdi zpodbijano odločitev in sledi razlogom davčnega organa. Navaja, da je tožnik že v obračunu za april – junij 2017 popravljal obračunani DDV za iste neplačane terjatve s strani A., d.o.o. - v stečaju, ter da popravek pravnomočno ni bil priznan (odločba toženke z dne 26. 4. 2019). Tožnikov popravek obračunanega DDV v tem postopku temelji na identični dejanski in pravni podlagi in sicer zaradi istih neplačanih terjatev do navedene družbe, ki so se zaradi ustavitve postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka uvrstile ne seznam preizkušenih terjatev in so v končnem seznamu preizkušenih terjatev le evidentirane in naj bi se upoštevale v okviru predračuna stroškov stečajnega postopka (po drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP). Ob upoštevanju specifičnosti davčnega postopka in samoobdavčitve, po kateri zavezanec svoje zahtevke dejansko uveljavlja v predloženem davčnem obračunu DDV - O, je potrebna smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ponavljajočega zahtevka, ki se odraža v izračunu davčne obveznosti v davčnem obračunu, ni mogoče zgolj zavreči, ampak je potrebno za odpravo nezakonitosti ponovno odmeriti davek. Pritožbeni organ ne ugotavlja, da bi šlo za spremenjeno dejansko ali pravno podlago glede na prvotni postopek. Ker se je v isti upravni zadevi že vodil upravni postopek oziroma je bila njegova zahteva na popravek DDV (v obračunu za april – junij 2017) vsebinsko zavrnjena z odločbo z dne 16. 1. 2018, je davčni organ pri zavrnitvi zahtevka na podlagi obračuna za januar – marec 2018 utemeljeno upošteval stališče in razloge iz prve odločbe. Namen zakonske določbe je preprečiti ponavljanje postopkov v istih zadevah, v konkretnem primeru bi sicer tožnik lahko ponavljal svoje identične zahtevke in popravke v vsakem davčnem obračunu. Zahtevek bi bilo po povedanem potrebno zavreči, v postopku izdaje prve „zavrnilne“ odločbe pa je tožniku bil izdan zapisnik in se je opredeljeval do vseh ugotovitev davčnega organa ter je bil opozorjen na ponovno uveljavljanje istega zahtevka, v postopku pa je bil tudi seznanjen s stališčem in razlogi davčnega organa. Naknadno priloženi sodbi, s katerima želi tožnik dokazovati, da je bila terjatev priznana, ne spreminjata sprejetega stališča, kar toženka pojasni.

5. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Očita kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in sicer pravice do enakega varstva pravic (22. člen), pravice do sodnega varstva (23. člen) ter načela enakosti (14. člen). Navaja dejansko in pravno stanje v povezavi z ogroženostjo poslovanja in obstoja tožnika do in po izdaji prvostopenjske in drugostopenjske sodbe v postopku zaradi insolventnosti (St .../2011), kar mu je povzročilo enormne stroške. Pravni postopki še niso zaključeni. Tožniku se je uspelo delno poplačati na podlagi sklepa o izvršbi z dne 13. 6. 2019 v višini 77.136,04 EUR. Hkrati se oddaljuje trenutek poplačila celotne terjatve. V točki IV tožbe obrazloži okoliščine skrajne sile v povezavi z ogroženostjo poslovanja in obstoja tožnika zaradi nezakonitega ravnanja stečajne upraviteljice v postopku zaradi insolventnosti nad dolžnikom A., d.o.o. - v stečaju. Tožnik ima finančna sredstva na svojem TRR v višini 61.154,96 EUR, vendar z njimi ne more razpolagati, ker je še vedno v veljavi nezakonita začasna odredba, katere veljavnost je vezana na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je revizijski postopek, ki ga je sprožila stečajna upraviteljica, prekinilo in se z vprašanjem glede protiustavnosti posameznih določb ZFPPIPP obrnilo na Ustavno sodišče RS.

6. Pod točko V tožbe obrazloži okoliščine v povezavi z vračilom DV iz naslova zmanjšanja obračunanega DDV na podlagi neplačanih terjatev s strani A., d.o.o. - v stečaju in njihov vpliv na zagotavljanje likvidnosti tožnika. Tožnik je po računih bil dolžan plačati DDV v višini 12.700,00 EUR in si je svojo likvidnostno situacijo prizadeval izboljšati preko obračuna DDV, kar je FURS z odločbo z dne 30. 10. 2018 zavrnil ter je vložil 29. 11. 2018 pritožbo. Pod točko VI tožnik dodatno obrazloži tožbene navedbe, ki se nanašajo na napačno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi je tožnik ugovarjal kršitev pravil ugotovitvenega postopka (73. člen in 74. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Za obravnavo pravice do odbitka DDV po 39. členu ZZDV-1 mora terjatev izpolnjevati tri lastnosti: da je prijavljena, da je priznana (kot je tožnik ves čas zatrjeval, sklicujoč se tudi na sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru, s katerima v času vložitve pritožbe še ni razpolagal) in da DDV od te terjatve davčnemu zavezancu ni bil plačan. Terjatev v višini 76.200,00 EUR je bila dejansko in fizično prijavljena v stečajnem postopku; prijavljena terjatev je bila preizkušena in se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev in ima status priznane terjatve kot strošek stečaja; terjatev ni prerekal ne upravitelj, ne katerikoli drugi upnik, in je posledično priznana; terjatev je bila uvrščena na seznam Predračuna občasnih stroškov in je v konkretnem insolvenčnem postopku tudi pravno-formalno priznana, s tem da četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 velja za vse terjatve upnikov v postopkih zaradi insolventnosti, ki so priznane, zato predmetna terjatev ne more biti izjema. Kolikor bi zakonodajalec za tovrstno terjatev predvidel izjemo, bi to bilo v 39. členu ZDDV-1 izrecno omenjeno. ZDDV-1 nikjer izrecno ne opredeljuje, da za nekatere terjatve ali posamezne vrste terjatev četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 ne velja. V konkretnem primeru davčni organ dejstev, da je tožnik terjatev prijavil v stečajnem postopku in da je terjatev bila priznana kot strošek stečajnega postopka v višini 76.524,22 EUR že v končnem seznamu preizkušenih terjatev, sploh ni upošteval in se do njih ni opredelil, kar bi se moral, saj je to sedaj ugotovljeno in potrjeno s sodbama obeh sodišč v Mariboru. Pod točko VII tožbe dodatno obrazloži očitek napačne uporabe materialnega prava, kjer navaja navedeni sodbi sodišč v Mariboru, da je terjatev vključena v predračun občasnih stroškov in v celoti priznana. Tožnik poudarja, da bi ob pravilni uporabi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 davčni organ moral vsebinsko odločati tako, kot je s pritožbo zahteval tožnik in da je napačno uporabil predpis ter je v posledici prišlo do izdaje nezakonite odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Za predmetne račune je tožnik že uveljavljal popravek obračuna DDV v obračunu za april – junij 2017. Popravek mu ni bil priznan s pravnomočno odločbo prvostopenjskega organa z dne 16. 1. 2018 (odločba pritožbenega organa z dne 26. 4. 2019). Zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ne more ponovno uveljavljati, vendar je ob upoštevanju specifičnosti samoobdavčitve potrebno v davčnem postopku davek ponovno odmeriti. Zoper odločbo z dne 16. 1. 2018 bi tožnik lahko sprožil upravni spor, česar pa ni storil. Za stroške stečajnega postopka, ki so tekoči in občasni, po presoji toženke, tožnik nima pravice do popravka obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Glede na ureditev v ZFPPIPP in ZDDV-1 je takšno pravno stališče utemeljeno. Že ZFPPIPP razlikuje med dvema vrstama terjatev - pri čemer se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka ne prijavljajo v stečajnem postopku in do njihovega poplačila lahko pride stranka v izvršilnem postopku. Tudi v določbi 39. člena ZDDV-1 je upoštevana stopnja gotovosti neplačila, saj razlikuje med še možno izvršbo in terjatvami, ki jih je zavezanec prijavil - v skladu z zakonom - v insolvenčnem postopku in so mu bile priznane. Kot navaja tožnik, do poplačila ni prišel, ker sta stečajni dolžnik in stečajna upraviteljica vztrajala na stališču, da tožniku dolžnik ne dolguje ničesar, kljub temu pa je uspel z delnim poplačilom v višini 77.136,04 EUR, ki je v postopku zavarovanja z začasno odredbo blokiran, Vrhovno sodišče RS pa je prekinilo postopek do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti določil ZFPPIPP. Po presoji toženke tako kljub dolgotrajnemu postopku ni jasno ali ne bo poplačan oziroma v kakšnem delu tožnik ne bo poplačan. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi in dopolnitvi tožbe z zahtevkom za povrnitev škode, ki jo je sodišče prejelo 5. 5. 2021, pojasnjuje svoje stališče, da gre za vprašanje, ki se ne nanaša na isto dejansko podlago. Tožnik je za obdobje januar - junij 2017 uveljavljal zmanjšanje obračunanega DDV v znesku 11.508,00 EUR, za obdobje januar - marec 2018 pa v znesku 12.700,00 EUR. Gre za isto pravno podlago, ne pa za isto dejansko podlago, ker ne gre za identične zneske. Če bi šlo za pravilne trditve toženke o isti dejanski in pravni podlagi, bi morala zahtevek tožnika zavreči (drugi odstavek 129. člena ZUP), tako pa je meritorno odločila. Zmotno je naziranje toženke, da za stroške stečajnega postopka, ki so sicer tekoči in občasni, tožnik nima pravice do popravka obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Poudarja, da ne more do svojih sredstev iz naslova DDV zaradi dolgotrajnega stečajnega postopka in da je izvedel vse z zakonom predvidene aktivnosti, kot jih navaja. Besedilo ZDDV-1 ne določa nikakršnih omejitev za posamezne vrste terjatev davčnih zavezancev in gre za samovoljo toženke. Toženka dejstva, da je tožnik terjatev iz naslova občasnih stroškov - dejansko prijavil v stečajnem postopku in da je bila terjatev priznana kot strošek stečajnega postopka v višini 76.524,22 EUR že v končnem seznamu preizkušenih terjatev in kasneje še potrjena s pravnomočnim sklepom o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka, ni upoštevala. ZDDV-1 v petem odstavku 39. člena opredeljuje korektiv za primere, ko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega in neplačanega DDV, pa se kasneje izkaže, da je davčni zavezanec prejel naknadno plačilo. Pravno relevantno dejstvo je, da je tožnik terjatev prijavil, da je bila v insolventnem postopku priznana in da od te terjatve DDV ni bil plačan. V konkretnem primeru gre za tožnika, ki ima neplačane terjatve do podjetja, ki je v stečajnem postopku in na plačilo svoje terjatve čaka že 10 let. Tožnik je imetnik „prijavljene in priznane“ terjatve. Kolikor bi obveljalo nezakonito mnenje toženke, bi ZDDV-1 edino upnikom s priznanimi terjatvami, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, onemogočal zahtevati zmanjšanje zneska obračunanega DDV, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 39. člena ZDDV-1, ki dovoljuje, da se obračunani DDV za znesek priznanih terjatev zmanjša, lahko že ob začetku insolventnih postopkov ali kadarkoli med trajanjem insolventnih postopkov, v celoti. Tožniku je z izdajo izpodbijane odločbe začela nastajati škoda in še nastaja zaradi nezmožnosti uporabe sredstev v znesku 12.700,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 10. 2018 do plačila, zato uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev škode na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku za povrnitev škode, zaradi nezmožnosti uporabe sredstev iz naslova zmanjšanja obračunanega DDV v znesku 12.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in ugodi zahtevku za povrnitev škode, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2021 pojasnjuje svoja stališča. Tožnik je za predmetne račune že uveljavljal popravek obračunanega DDV zaradi neplačila v obračunu za april – junij 2017. Popravek mu bil priznan s pravnomočno odločbo. Razlika v zneskih po terjatvah v obeh obračunih ob tem, da tožnik ni zatrjeval, da bi šlo za popravke po drugih računih, ni relevantna. Tožnik ni zatrjeval, da bi se okoliščine, relevantne za poplačilo, spremenile, niti da se je spremenila pravna podlaga. Za stroške stečajnega postopka, ki so tekoči in občasni, pa tožnik nima pravice do popravka obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Že ZFPPIPP razlikuje med dvema vrstama terjatev - pri čemer se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka ne prijavljajo v stečajnem postopku in do njihovega poplačila lahko stranka pride v izvršilnem postopku. Glede zahtevka za prekinitev postopka navaja, da je Ustavno sodišče RS o zadevi odločilo s sklepom z dne 4. 11. 2021 in zahtevo zavrglo. V obrazložitvi med ostalim (razlogi za domnevno neenako obravnavo obeh skupin upnikov) navaja, da so v sodni praksi sprejeta stališča, po kateri je mogoče drugi skupini upnikov priznati pravni interes za dajatveno tožbo po 180. členu ZPP in reševati njihov pravni položaj izven stečajnega postopka v pravdnem in kasneje v izvršilnem postopku. Sodišču predlaga, da zahtevek tožnika za povrnitev škode zavrže, saj mora biti uveljavljen že v tožbi (30. člen ZUS-1).

10. V drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2022 tožnik odgovarja toženki glede nedopustnosti uporabe prvega in drugega odstavka 129. člena ZUP in glede uporabe četrtega odstavka 39. člena ZZDV-1 ter očita kršitev 14. člena Ustave in predlaga prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS v revizijskem postopku (III Ips 63/2019).

11. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2022 sodišču predlaga, da predlog tožnika za prekinitev v postopka zavrne. Tožnik ponavlja že podane navedbe, ki jih toženka v celoti zavrača. V zadevi III Ips 63/2019 z dne 14. 12. 2021 je Vrhovno sodišče RS že odločilo, kar je bilo predvidoma tožniku znano, saj je bil tožeča stranka. Tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 63/2019 z dne 14. 12. 2021 (točka 15) je razvidno “za terjatve upnikov, ki so nastale od začetka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka-taka terjatev je tudi obravnavana-zakon izrecno določa, da se ne prijavijo v stečajnem postopku (drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP). Ker se terjatve za plačilo stroškov ne prijavijo v stečajnem postopku tudi do priznanja teh terjatev, kar bi imelo učinek kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njihovega obstoja, ne more priti. Vključenost občasnega stroška v potrjenem predračunu stroškov namreč ne pomeni, da je bilo meritorno odločeno o upravičenju stroškovnega upravičenca v razmerju do stečajnega dolžnika“. Toženka navaja, da je na podlagi sklepa stečajnega sodišča z dne 27. 6. 2018 bila terjatev tožnika delno poplačana v višini 13.595,05 EUR v enakem sorazmernem delu kot preostale terjatve, nastale med postopkom prisilne poravnave, kot izhaja iz točke 9 navedene sodbe. Po stališču toženke tudi to kaže na posebno naravo te terjatve v razmerju do terjatev, ki se sicer prijavljajo v stečajnem postopku in za katere se uporabi četrti odstavek 39. člena ZDDV-1. 12. V tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2022 tožnik med drugim navaja, da je v stečajnem postopku prejel zgolj manjši del terjatve, za katerega ne uveljavlja vračila DDV. Svojo terjatev je zakonito prijavil v stečajnem postopku in mu je bila priznana v obsegu 15 %. Njegova terjatev v stečajnem postopku šteje kot prijavljena že po samem zakonu. Tožnik je vložil skladno s 3. točko drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP tožbo na plačilo razlike. Priznanje navedene razlike je dosegel s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 430/2018 z dne 7. 12. 2018, ki pa je ni dobil plačane, zato je sprožil še izvršilni postopek. Ker se stečajna upraviteljica ni strinjala s sodbo, je sprožila revizijski postopek (III Ips 63/2019), ki je bil prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča RS v zvezi z oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki je zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo. Vrhovno sodišče RS je prekinjen revizijski postopek nadaljevalo in 14. 12. 2021 reviziji ugodilo in sodbi razveljavilo. Navedeno dejstvo je pomembno za predmetni postopek, ker je s tem postalo jasno, da terjatev, ki jo je tožnik uveljavljal v izvršbi I 1169/2019 ne bo uspel izterjati. Tožnik je prejel sklep Višjega sodišča v Mariboru II Ip 818/2019 z dne 21. 1. 2022, iz katerega izhaja, da upnik navedene terjatve v izvršilnem postopku I 1169/2019 niti posledično v stečajnem postopku ne bo prejel plačane, ker bi se plačala iz stečajne mase. Za predmetni postopek je tako jasno, da je glede na smisel četrtega in tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ravnal pravilno, saj je popravil znesek obračunanega in neplačanega DDV. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku za vrnitev DDV iz naslova zmanjšanja obračunanega DDV v znesku 12.700,00 EUR in toženki naloži plačilo stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in ugodi zahtevku tožnika za povrnitev škode zaradi nezmožnosti uporabe sredstev, tako, da mu je toženka dolžna plačati znesek 12.700,00 EUR in povrniti stroške postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločbe ter razlogi, s katerimi pritožbeni organ utemelji zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnik uveljavlja tudi v upravnem sporu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja.

15. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da tožnik nima pravice do popravka obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker gre v obravnavanem primeru za neplačane terjatve, ki se po ZFPPIPP obravnavajo kot občasni strošek stečajnega postopka. Po stališču davčnega organa tožnik zato ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV po četrtem odstavku 39. člena ZDDV-1. 16. Ključno je torej vprašanje uporabe 39. člena ZDDV-1, in sicer glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi, vprašanje izpolnjevanja pogojev, ki so določeni v tretjem in četrtem odstavku tega člena. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Skladno s četrtim odstavkom lahko davčni zavezanec ne glede na določbo tretjega odstavka popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

17. Bistvo spora je torej vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za priznane terjatve, ki jih je tožnik prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

18. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik uveljavljal zmanjšanje obračunanega DDV na podlagi neplačanih terjatev v znesku 63.500,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 12.7000,00 EUR na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 za A., d.o.o., ki mu je tožnik izdal račune z dne 10. 10. 2011, 21. 10. 2011, 2. 11. 2011 in 10. 11. 2011. Nad družbo A., d.o.o. se je 8. 8. 2011 začel postopek prisilne poravnave, ki se je ustavil 7. 11. 2011 zaradi začetka stečajnega postopka. Odločitev davčnega organa in toženke sloni na ugotovitvi, da je tožnik zaveden v končnem seznamu preizkušenih terjatev, kjer je pod opombami navedeno, da so tožnik in drugi upniki prijavili terjatev iz naslova stroškov nastalih med postopkom prisilne poravnave po 289. členu ZFPPIPP1. Tako izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da posledično ne gre za priznano terjatev, ki jo je tožnik prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

19. V zadevi med strankama ni sporno, da gre za neplačane terjatve po izdanih računih v času uvedenega postopka prisilne poravnave (oziroma v enem primeru že po ustavitvi postopka prisilne poravnave) in začetem stečajnem postopku St ... z dne 7. 11. 2011 nad navedenim dolžnikom A., d.o.o. V zadevi ni sporno, da so terjatve zajete v pravnomočnem sklepu stečajnega sodišča z dne 1. 8. 2013. Po povedanem gre za neplačane terjatve do družbe A., d.o.o. - v stečaju, ki jih je tožnik prijavil v postopku prisilne poravnave in ki so se zaradi ustavitve postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka uvrstile na seznam preizkušenih terjatev in so v končnem seznamu preizkušanih terjatev evidentirane in naj bi se upoštevale v okviru predračuna stroškov stečajnega postopka po drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP.2

20. Sporno pa je, ali gre v obravnavanem primeru za takšno vrste neplačanih terjatev, ki so priznane v stečajnem postopku, kar je pogoj za pravico do popravka obračunanega DDV po četrtem odstavku 39. člena ZDDV-1. Davčni organ se pri tem sklicuje na definicijo terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka3), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP)4. Zato posledično po presoji davčnega organa in toženke, zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku. S tem pa se strinja tudi sodišče. 21. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik uveljavljal popravek za neplačane terjatve tudi v obračunu DDV-O za mesec april - junij 2017, kar je bilo s strani davčnega organa pravnomočno zavrnjeno. Razlogi iz tega postopka pa niso predmet preizkusa v obravnavanem sporu, saj sta davčni organ in toženka v konkretnem primeru pojasnila razloge, ki se jih da preizkusiti, in se nista zgolj sklicevala na stališče in razloge iz te (prve) odločbe. Kolikor bi šlo v zadevi za res iudicata, potem bi davčni organ o isti stvari ne mogel ponovno odločati. Zato sodišče razloge toženke, da gre za isto dejansko in pravno podlago glede na prvotni postopek, zavrača, kljub specifičnosti davčnega postopka v primeru samoobdavčitve, kar pa na drugačno odločitev v tem upravnem sporu nima vpliva, saj kot rečeno, sta se davčni organ in toženka opredelila do vseh relevantnih okoliščin primera, ki sta jih tudi argumentirano pojasnila.

22. Tožnik izpodbija dejansko stanje na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in očita zmotno uporabo materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Po ZUS-1 so v točkah 1. do 4. prvega odstavka 27. člena določeni razlogi, iz katerih se sme izpodbijati upravni akt. ZPP se po 22. členu ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Sodišče se glede izpodbijanja dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava opredeljuje v nadaljevanju. Sodišče očitke o kršitvi 22. člena, 23. člena in 14. člena Ustave pa kot pavšalne zavrača, enako tudi očitke kršitve 6. člena EKČP. 23. Okoliščine glede ogroženosti poslovanja in obstoja tožnika po izdaji prvostopenjske in drugostopenjske sodbe zaradi insolventnosti St ..., okoliščine skrajne sile v povezavi z ogroženostjo poslovanja in obstoja tožnika (going concern) zaradi nezakonitosti ravnanja stečajne upraviteljice na drugačno odločitev v tem sporu nimajo vpliva in se sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne vplivajo niti okoliščine, ki jih tožnik navaja v povezavi z vračilom DDV iz naslova zmanjšanja obračunanega DDV na podlagi neplačanih terjatev s strani davčnega zavezanca A., d.o.o. - v stečaju in njihov vpliv na zagotavljanje likvidnostnih sredstev. Kolikor pa tožnik želi prikazati aktivno ravnanje za pridobitev likvidnostnih sredstev za nemoteno poslovanje, pa slednje ni predmet očitka s strani davčnega organa, kot npr., da terjatev ne bi bila prijavljena v stečajnem postopku, kar naj bi vplivalo na odločitev, zato so te okoliščine v konkretnem primeru glede aktivnega ravnanja tožnika nerelevantne. V zadevi namreč ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna pa je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek stečajnega postopka. Ker gre po ZFPPIPP za slednje in ne za priznane terjatve, ki jih je prijavil tožnik v postopku prisilne poravnave oziroma v stečajnemu postopku in ni priznana v stečajnem postopku kot upniška terjatev, tožnik nima prav, ko meni, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, in zato tudi ni potrebno, da bi bila tovrstna terjatev, ki ni bila priznana po ZFPPIP, posebej navedena v ZDDV-1 kot izjema.

24. Tožnik v okviru tožbenih navedb v delu, ki se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje, navaja, da je v pritožbi grajal kršitve osnovnega pravila ugotovitvenega postopka, ki so določena v 73. členu (odmera davka) in 74. členu (ugotavljanje dejstev) ZDavP-2, pri čemer ne pojasni, katere procesne kršitve graja oziroma izpodbija v tožbi. Ker je tožba samostojno procesno dejanje, v kateri mora tožnik sam razložiti, zakaj toži (30. člen ZUS-1), je potrebno v tožbi navesti vse, kar se izpodbija s konkretnimi navedbami. Sodišče zato ni zavezano k iskanju teh navedb v upravnih listinah in preverjanju. Navedbe, ki nasprotujejo dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega akta je treba pojasniti v tožbi, saj je sodišče vezano le na trditveno podlago v tožbi.5 Tožnik s tožbenimi navedbami namreč določi obseg zahtevanega sodnega varstva in s tem v vsebinskem smislu opredeli tožbeni predlog. Sodišče po 40. členu ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Zato sklicevanje tožnika na navedbe v pritožbi glede očitkov napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni upoštevno in sodišča ne zavezuje k iskanju le teh navedb v upravnih spisih.6

25. Tožnik očita napačno uporabo materialnega prava, pri čemer navaja izvlečke iz sodb Okrožnega sodišča v Mariboru (I Pg 430/2018) in Višjega sodišča v Mariboru (I Pg 102/2019), do katerih pa se je pravilno opredelila že toženka in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Tožbene navedbe, da gre za priznane terjatve v stečajnem postopku iz istih razlogov kot toženka sodišče zavrača. 26. Sodišče se posebej ne opredeljuje do tožnikovega naknadno vloženega tožbenega zahtevka glede odškodnine, saj jih sodišču podaja po preteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Tudi pripravljalne vloge tožnika, ki presegajo odgovor na navedbe toženke, sodišče pri presoji ni upoštevalo, saj niti ZUS-1 niti ZPP tovrstnih dopolnitev tožbe oziroma tovrstnih naknadnih vlog ne predvidevata.

27. Sodišče tudi ni sledilo zahtevam tožnika za prekinitev postopka, saj ne gre za predhodno vprašanje v smislu 46. člena ZUS-1, zaradi katerega bi bilo potrebno postopek odločanja v upravnem sporu prekiniti.

28. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. ker Glede na odločitev v tem upravnem sporu tudi ni pogojev za odločitev po podrejenem tožbenem zahtevku za izdajo ugotovitvene odločbe niti za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-).

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

30. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, da so neplačane terjatve nastale v postopku prisilne poravnave, ki je pred stečajnim postopkom tekel nad družbo A., d.o.o. in da se je 7. 11. 2011 postopek prisilne poravnave ustavil s sklepom o začetku stečajnega postopka, kot tudi narava spornih terjatev, ni sporna, temveč so sporna vprašanja pravne narave in vprašanja razlage materialnega prava, ki pa je v domeni upravnega organa in sodišča. 1 Člen 289. ZFPPIPP (posebni pravili o prijavi in plačilu terjatev) določa: „Terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku (prvi odstavek). Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom tega zakona, ne prijavijo v stečajnem postopku. Te terjatve se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona (drugi odstavek)“. 2 Primerjaj Komentar dr. Nina Plavšak k 289. členu ZFPPIPP: “ Po prvem odstavku 289. člena ZFPPIPP terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene tudi v stečajnem postopku. Zato upniku, ki je svojo terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, te terjatve ni treba znova prijaviti v stečajnem postopku. Za terjatve, ki so nastale med glavnim postopkom prisilne poravnave (v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka), se uporablja posebno pravilo, določeno v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP, po katerem upniku take terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku in ima pravico do njenega plačila po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.“ 3 Primerjaj Komentar dr. Nina Plavšak k 355. členu ZFPPIPP: „Po splošnem pravilu, določenem v 354. členu ZFPPIPP, so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. Od tega pravila veljata dve skupini izjem. V prvo skupino izjem spadajo terjatve upnikov, ki so nastale med glavnim postopkom prisilne poravnave (v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka). Te terjatve se po posebnem pravilu, določenem v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP, plačajo kot stroški postopka, čeprav so nastale pred začetkom stečajnega postopka.V drugo skupino izjem spadajo posamezne terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, in se po posebnih pravilih ne plačujejo kot stroški postopka, temveč se plačujejo iz razdelitvene mase, in sicer po pravilih, ki se uporabljajo za plačilo terjatev, nastalih pred začetkom stečajnega postopka.Tekoči stroški stečajnega postopka so stroški, ki nastajajo mesečno ali v drugih rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka (primerjaj 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Mednje spadajo: stroški upravitelja, ... Občasni stroški stečajnega postopka so drugi stroški stečajnega postopka, razen tekočih stroškov (primerjaj 8. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Mednje spadajo: plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, izpolnitve obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po drugem odstavku 265. člena ZFPPIPP, … in drugi stroški stečajnega postopka, razen tekočih stroškov. Sodišče na predlog upravitelja, ki mora biti vključen v upraviteljevo otvoritveno poročilo (3. točka drugega odstavka 294. člena ZFPPIPP), določi predračun stroškov stečajnega postopka (prvi odstavek 321. člena ZFPPIPP). V drugo skupino izjem spadajo posamezne terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, in se po posebnih pravilih ne plačujejo kot stroški postopka, temveč se plačujejo iz razdelitvene mase, in sicer po pravilih, ki se uporabljajo za plačilo terjatev, nastalih pred začetkom stečajnega postopka.“ 4 Primerjaj Komentar dr. Nina Plavšak k 131. členu ZFPPIP: “Tretja skupina izvršilnih naslovov, na podlagi katerih je po začetku stečajnega postopka dovoljeno izdati sklep o izvršbi, so odločbe, izdane o zahtevku, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Po 354. členu ZFPPIPP so stroški stečajnega postopka vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.“ 5 Prim. npr. VS RS X Ips 298/2017 z dne 20. 9. 2017. 6 Po 20. členu ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.