Jedro

Z izpodbijano določbo (prvi odstavek 115. člena ZDoh-2) so predpisani pogoji za uveljavljanje davčne olajšave, kar pomeni, da gre za ureditev, pri kateri je polje proste presoje zakonodajalca posebej široko. Sodišče se ne strinja s tožnico, da je položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana enak položaju, ki ga ima (v razmerju do staršev) otrok do 26. leta starosti iz tretjega odstavka 115. člena ZDoh-2. Gre za položaja, ki sta v razmerju do zavezanca, ki uveljavlja olajšavo, različna tako po poimenovanju kot tudi po vsebini, kakršna izhaja iz določb ZZZDR. Različen dejanski položaj pa narekuje različno zakonsko ureditev, zato za zahtevo, da se enako kot položaj otroka obravnava v zakonu (ZDoh-2) tudi položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana, po presoji sodišča ni ne dejanske in ne (ustavno)pravne podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 3.011,45 EUR ter odločil, da se razlika med plačano akontacijo dohodnine, ki znaša 3.055,56 EUR, v znesku 44,11 EUR vrne na račun tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so razvidni podatki, ki jih je davčni organ upošteval pri odmeri ter pravna podlaga (določbe Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2 in določbe Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), ki je bila upoštevana pri odmeri. Navedeno pa je tudi, da tožnici ni bila priznana posebna olajšava za A.A., ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave, ki so določeni v 115. členu ZDoh-2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je v 115. členu ZDoh-2 določeno, kdo se lahko šteje za vzdrževanega družinskega člana, za katerega se rezidentom, ki družinske člane vzdržujejo, v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDoh-2 prizna zmanjšanje davčne osnove, ki znaša za drugega vzdrževanega družinskega člana 2.319,50 EUR letno. V konkretnem primeru je tožnica uveljavljala olajšavo za moža A.A za obdobje od oktobra do decembra 2011, olajšava pa ji ni bila priznana zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 115. člena ZDoh-2. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe o tem, katerega pogoja zakonec ne izpolnjuje, res pomanjkljiva, vendar pa hkrati ugotavlja, da je davčni organ pooblaščencu tožnice pojasnil, da A.A. ni bil priznan kot vzdrževani družinski član zato, ker je prejel dohodke, ki so presegali višino olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Pojasnjeno mu je bilo tudi, katere dohodke je davčni organ upošteval pri odločitvi. Zato pravica tožnice do učinkovitega pravnega sredstva ni bila kršena. Sicer pa ZDoh-2 v prvem odstavku 115. člena jasno določa, katere pogoje mora zakonec izpolnjevati, da ga je mogoče šteti za vzdrževanega družinskega člana. V konkretnem primeru zakonec A.A. predpisanih pogojev ne izpolnjuje, saj je imel lastna sredstva, ki presegajo višino olajšave za vzdrževane družinske člane in ga tako ni mogoče šteti za vzdrževanega družinskega člana na podlagi citirane določbe. Pogoje za različne vzdrževane družinske člane je zakonodajalec v ZDoh-2 določil različno. Zato za konkreten primer ni mogoče uporabiti določb 115. člena, ki veljajo za primer, ko gre za zavezančevega otroka, in zato tožeča stranka s sklicevanjem na tretji odstavek 115. člena ZDoh-2 ne more uspeti.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe zakona in na zakon oprtega predpisa po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), konkretno določb 115. člena ZDoh-2. Pri tem primerja vsebino prvega in tretjega odstavka 115. člena, v katerih so določeni pogoji za to, da se zakonec oziroma otrok do 26. leta šteje za vzdrževanega družinskega člana, ter opozarja na razliko med predpisanimi pogoji. Prepričana je, da se z navedeno ureditvijo neustavno diskriminira med zavezanci, katerih zakonec je mlajši od 26 let in se neprekinjeno šola na visoki stopnji, ter med zavezanci, katerih otroci so v enakem položaju, saj se zakoncem zavezancev med lastne dohodke štejejo vsi dohodki po ZDoh-2, otrokom zavezancev pa ne, pri tem pa so tako zakonci kot starši po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) dolžni preživljati zakonca oziroma otroka, ki nima lastnih sredstev za življenje. Ker so torej zavezanci, katerih zakonci se redno šolajo in niso zaposleni, ne opravljajo dejavnosti in so mlajši od 26 let, v bistveno enakem položaju kot zavezanci, katerih otroci se redno šolajo, niso zaposleni, ne opravljajo dejavnosti in so mlajši od 26 let, bi njihovo različno obravnavanje moralo služiti ustavno dopustnemu cilju, ki mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, hkrati pa bi moralo biti razlikovanje primerno za dosego tega cilja.

V konkretnem primeru po mnenju tožnice ni izpolnjen že prvi pogoj, saj zakonodajalec za različno obravnavanje zavezancev nima razumnega in stvarnega razloga. Namen 115. člena je spodbujanje šolanja in zmanjšanje davčnega bremena osebi, ki šolajočega družinskega člana preživlja. Res je, da starši otroke preživljajo od rojstva, zakonci pa od sklenitev zakonske zveze dalje, vendar je to glede na namen 115. člena nepomembno. Davčna obravnava šolajoče osebe se določa na letnem intervalu, zato ni razloga, da bi imeli starši privilegiran položaj glede na zakonca. Poleg tega ne otrok ne zakonec poleg študija ne smeta opravljati pridobitne dejavnosti, iz česar tako nedvomno izhaja, da ni razumnega in stvarnega razloga za strožje obravnavanje zavezancev, katerih vzdrževani član je zakonec. Da je ureditev, ki določa pogoje za otroke ugodnejša, je priznal tudi predlagatelj zakona, pri tem pa iz gradiva ob sprejemanju ZDoh-2 in novele ZDoh-2E izhaja, da zakonodajalec sploh ni pomislil na možnost, da bi vzdrževani član, ki izpolnjuje pogoje po tretjem odstavku 115. člena ZDoh-2, sklenil zakonsko zvezo in bi posledično v takšnem primeru za zakonca veljali strožji pogoji za uveljavljanje olajšave. A.A. je tako v delu leta 2011 kot vzdrževanega družinskega člana uspešno uveljavljal eden od staršev, tožeči stranki pa se v drugem delu leta po sklenitvi zakonske zveze, olajšava ni priznala, čeprav se položaj vzdrževanega družinskega člana ni spremenil: še vedno se je redno šolal, ni bil zaposlen, ni opravljal dejavnosti, imel je enak dohodek in je bil mlajši od 26 let. Zato je ZDoh-2 po mnenju tožeče stranke v delu prvega odstavka 115. člena protiustaven in zato predlaga sodišču, da pred odločitvijo v zadevi postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti navedene določbe pred Ustavnim sodiščem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako ni spora o tem, da je A.A. v letu 2011 prejel dohodke dijakov in študentov v višini 2.556,00 EUR in od Zavoda za zaposlovanje štipendijo v višini 2.499,29 EUR ter da se ti dohodki v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZDoh-2 štejejo za lastne dohodke za preživljanje. Spora tudi ni o tem, da se za vzdrževanega družinskega člana na podlagi citirane določbe šteje samo tisti zakonec, ki nima lastnih dohodkov za preživljanje ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena istega zakona. Le-ta za leto 2011 znaša 2.319,50 letno, kar pomeni, da navedeni zakonski pogoj in s tem eden od treh kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za to, da se tožeči stranki prizna olajšava za zakonca A.A., nedvomno (in tudi med strankama nesporno) v konkretnem primeru ni izpolnjen in da je torej izpodbijana odločba v skladu z zakonskimi določbami, na katere se sklicuje.

Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane neustavnosti izpodbijane ureditve in zato ne sledi tožbenemu predlogu za prekinitev postopka. Z izpodbijano določbo so predpisani pogoji za uveljavljanje davčne olajšave, kar pomeni, da gre pri izpodbijani določbi za ureditev, pri kateri je polje proste presoje zakonodajalca posebej široko. Predvsem pa se sodišče ne strinja s tožnico, da je položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana enak položaju, ki ga ima (v razmerju do staršev) otrok do 26. leta starosti iz tretjega odstavka 115. člena. Gre namreč za položaja, ki sta v razmerju do zavezanca, ki uveljavlja olajšavo, različna tako po poimenovanju kot tudi po vsebini, kakršna izhaja iz določb ZZZDR in na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Različen dejanski položaj pa narekuje različno zakonsko ureditev, zato za zahtevo, da se enako kot položaj otroka obravnava v zakonu (ZDoh-2) tudi položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana, po presoji sodišča ni ne dejanske in ne (ustavno)pravne podlage.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.