Jedro

Tožnikov primarni strah je bil lažji, saj se je sicer ustrašil, a mislil, da ne bo nič, taka oblika strahu pa ne dosega standarda pravno priznane škode.

Če pomoč družinskih članov (tri tedne po uro pomoči za oblačenje in opravljanje higiene) obsega običajno pomoč, je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Tožnik je zahteval 350,00 EUR materialne škode za prevoze. Svoj zahtevek je utemeljil s sklicevanjem na kilometrino, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo javni prevoz in mu prisodilo nižjo odškodnino.

Odmera višine za nepremoženjsko škodo (MB Sudeck).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 11.926,80 EUR odškodnine (I. točka izreka) in mu povrne 1.712,89 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Pritožbi sta pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka kot bistveno navaja, da je sodišče samovoljno zaključilo, da je delavec A lestev uporabil kot prislonilno. Tega dejstva ni zatrjevala nobena stranka, zato je sodišče ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Delavec je ob zaslišanju pojasnil, da do fizičnega stika lestve s tožnikom ni prišlo in ni izpovedal, da se je A lestev uporabljala v ožjih prostorih kot prislonilna. Sodišče je spregledalo tožnikovo izpovedbo, da je poškodbo povzročila enojna dvajset kilogramska železna lestev, visoka 1,6 metra. Tožnik je izpovedal, da se na lestve zelo dobro spozna in da je električarju pomagal prinesti lestev v stanovanje, da je bila težka in je imela okoli 20 kilogramov. Tu je sodišče odločilo mimo trditvene podlage, ob tem pa zagrešilo kršitvi iz 14. in 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Škodni dogodek ni mogel nastati na način, kot trdi tožnik. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da tožena stranka kovinskih lestev ne uporablja. Ni sporno, da so bili delavci tega dne pri tožniku, ni pa nepomembno, kakšna je bila lestev, kot zmotno ugotavlja sodišče. Ne drži ugotovitev sodišča, da je lestev zdrsnila, saj takega tipa lestve tožena stranka pri delu sploh ne uporablja. Tožnik ni dokazal, da se je dogodek zgodil, kot je sam trdil. Če bi res v tem dogodku utrpel tako poškodbo, kot trdi, bi to pokazal RTG posnetek, ki pa ni potrdil sveže poškodbe skeleta. V nadaljevanju graja višino prisojene odškodnine. Sodišče nepravilno ugotavlja, da je izvedenec potrdil nastanek sudeckovega obolenja pri tožniku, saj je ugotovil, da je zdravljenje trajalo osem mesecev, ostale težave pa spadajo v krog kroničnih težav. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR za udarec je bistveno previsoka, posebnih nevšečnosti ni bilo, bile so le srednje bolečine, ki so trajale dva meseca. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega primera iz sodne prakse, na katerega bi oprlo svojo odločitev, zato se sodbe ne da preizkusiti, saj se ne da preveriti, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do zaključkov glede višine. Nadalje navaja, da je sodišče v nasprotju s trditvami ugotovilo, da je tožnik trpel primarni strah, saj je izjavil, da je mislil, da mu ne bo nič, tudi strah za izid zdravljenja je odmerjen bistveno previsoko. Neustrezna je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ne izvedenec ne sodišče nista upoštevala, da ima tovrstne težave večina 57-letnikov. Tožnik ni upravičen do odškodnine za tujo pomoč, saj ni trdil, da bi mu jo nudila tretja oseba, med družinskimi člani pa obstaja dolžnost pomoči. Neutemeljen je tožnikov zahtevek za materialno škodo, saj je zahtevek postavil s sklicevanjem na kilometrino, konkretiziranih trditev o dejansko nastalih stroških pa ni postavil. Izpodbija še odločitev o stroških in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Tožnik se v svoji pritožbi ne strinja s prisojeno višino odškodnine. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju izpostavlja primer iz sodne prakse, naveden v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo Alenke Berger Škrk pod št. XI/9. Vztraja tudi pri zahtevku za strah in se sklicuje na primer XI/12. Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povzema svoje omejitve in vztraja pri višji odškodnini, pri tem pa se sklicuje na sodbo II Ips 219/2006, sodbo Pdp 568/2010, sodbo Pdp 304/2014, sodbo II Cp 1551/2009. Predlaga ustrezno spremembo tožbe.

5. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnika ni odgovorila, tožnik pa je na pritožbo tožeče stranke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Med pravdnima strankama je (tudi še v pritožbenem postopku) sporno, ali je do škodnega dogodka, ki ga zatrjuje tožnik, prišlo, in ali je tožnikovo škodo povzročil delavec, zaposlen pri toženi stranki.

8. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da mu je škoda nastala zato, ker je delavec tožene stranke nepravilno postavil lestev, tako da je ta zdrsnila in ga poškodovala(1). Sodišče prve stopnje ima popolnoma prav, da je irelevantno, kakšna je ta lestev bila (kovinska ali aluminijasta, dvajset kilogramska ali lažja(2) …), saj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je do zdrsa lestve in udarca v tožnika nedvomno prišlo, izvedenec pa je tožnikovo verzijo dogodka dopustil kot zelo verjetno/zelo možno. Povedano drugače: četudi bi sodišče sledilo toženi stranki in ugotovilo, da je šlo za pet kilogramsko aluminijasto lestev, je ta tožnika nedvomno poškodovala tako, kot trdi v tožbi, in v obsegu, ki ga je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca.

9. Očitane bistvene kršitve postopka zaradi navedenega torej niso podane, saj se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo le na vprašanje: ali je tožnika poškodovala lestev, ki je zdrsnila zaradi protipravnega ravnanja delavca tožene stranke. Tožnik je v zvezi s tem podal vse pravno potrebne trditve, (zlasti, da je delavec tožene stranke lestev nepravilno prislonil, zato je ta med njegovim vzpenjanjem zdrsnila in udarila tožnika(3)), iz katerih je sodišče prve stopnje izhajalo in ugotavljalo pravno odločilna dejstva in jih tudi ugotovilo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ki jo je ob tem oblikovalo sodišče prve stopnje, kot logično in življenjsko prepričljivo. Ali je bila poškodba vidna na RTG posnetku ali ne (in zakaj ni bila) je strokovno vprašanje, na katerega je odgovoril izvedenec in potrdil, da je poškodba, za katero tožnik trdi, da mu je nastala v tem škodnem dogodku, zelo verjetno posledica zdrsa lestve in udarca.

10. Pritožbeno sodišče je z zgoraj povedanim izčrpalo pritožbene navedbe tožene stranke glede višine, saj so vsa ostala izvajanja posledica nepravilnega razumevanja pritožnice, kaj je v obravnavanem primeru pravno odločilno in kaj ne.

11. Pritožbeno sodišče bo glede višine odškodnine najprej odgovorilo na očitek tožene stranke o pomanjkanju razlogov v izpodbijani sodbi. Sodna praksa je del materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pri izpodbijanju prvostopenjske odločitve ni nepomembno, da pritožnik svojo pritožbeno navedbo, da je prisojena odškodnina previsoka, ustrezno podkrepi s sklicevanjem na točno določene primere iz sodne prakse ter napravi primerjavo v obsegu škode med enim in drugim primerom(4), česar tožena stranka v svoji pritožbi ne stori (tožnik pač, a o tem več kasneje). Ob tem tožena stranka zmotno meni, da bi moralo to storiti sodišče prve stopnje, saj je to izhajalo iz zakonskih določb OZ ter je ustrezno upoštevalo načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbeno sodišče je preizkusilo, ali prisojena odškodnina sodi znotraj okvira, ki ga je za tovrstno škodo začrtala sodna praksa (tj. od najnižje odškodnine za tako škodo do najvišje(5)), in ugotavlja, da je.

12. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju je izvedenec razmejil posledice škodnega dogodka od kroničnih težav, in to je upoštevalo tudi sodišče (23. in 24. točka obrazložitve). Ravno zato, ker ni upoštevalo zdravstvenih težav po zaključenem 8-mesečnem zdravljenju, je tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR in ne višjo, ki jo je zahteval. Tožena stranka za primerjavo in podkrepitev svojih trditev, da je previsoka še ta odškodnina, ne ponudi nobenega primera. Tožnik pa izpostavi primer XI/9, naveden v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo Alenke Berger Škrk (sicer odločba VS RS II Ips 786/2008), vendar je šlo v tistem primeru za bistveno večji obseg škode (daljši čas trajanja, hujše in dalj časa trajajoče bolečine, več nevšečnosti pri zdravljenju …), zato je tudi tožnikova pritožba neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnikov primarni strah lažji, saj se je sicer ustrašil, a mislil, da ne bo nič, taka oblika strahu pa ne dosega standarda pravno priznane škode. Da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen, je razbrati iz nadaljevanja obrazložitve prvostopenjske sodbe v 28. točki: „Sodišče pa ne dvomi v nastanek srednje hudega strahu za izid zdravljenja …“, kar je sekundarni strah in na kar se nanaša prisojena odškodnina iz tega naslova. Glede na ugotovitve sodišča o obstoju tega tožnikovega strahu (izpoved tožnika, potrjena z ugotovitvami izvedenca), je tudi v tem delu sodišče prve stopnje prisodilo pravično in primerno denarno odškodnino. Zahteva tožene stranke za nižjo odškodnino je pavšalna, tožnikovo sklicevanje na primer XI/12 (odločba VS RS 372/2001) pa ni utemeljeno, saj je oškodovanka tam trpela strah intenzivno eno leto, tu tožnik pa “le“ osem mesecev srednje hud strah.

14. Neokusne so pritožbene navedbe tožene stranke, da ima večina 57-letnikov težave s hojo na daljše razdalje in z opravljanjem fizičnih del. Kdo ima težave in kakšne, ni povezano s starostjo kot tako, temveč mora sodišče ugotoviti, ali je tožnikova življenjska aktivnost zaradi škodnega dogodka zmanjšana. In prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je, saj tožnik ni več sposoben za hojo po ravnem na enako dolge razdalje kot prej, ima izrazitejše težave pri hoji navzdol ali navzgor, ni več sposoben za športne aktivnosti, s katerimi se je prej ukvarjal (nogomet, namizni tenis, občasno košarka), ne more opravljati težjih fizičnih del, kar je prej počel itd. Po prepričanju pritožbenega sodišča gre tožniku iz tega naslova odškodnina v višini, ki mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

15. Tožnikova primerjava z zadevo II Ips 219/2006 ni na mestu, ker gre za drugo (vrsto) poškodbe – tu noga tam roka/komolec, kar je oškodovanko iz primerjane zadeve bolj oviralo kot tožnika. Iz sodbe Pdp 568/2010 ni mogoče razbrati, kako so oškodovančeve življenjske aktivnosti omejene, zgolj primerjava z nastankom sudeckovega sindroma pa ne daje podlage za prisojo višje odškodnine, pri čemer je bil nastanek sindroma upoštevan že pri določitvi odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Primerjava z zadevo Pdp 304/2014 je povsem neprimerljiva zaradi tam bistveno hujšega obsega škode, enako velja tudi za primerjavo s sodbo II Cp 1551/2009, kjer je bil tožnik od poškodbe dalje pri življenjskih aktivnostih omejen v večjem obsegu, kot je tožnik. Po primerjavi z zadevami, kjer je bil obseg škode podoben tožnikovemu zmanjšanju življenjskih aktivnosti, (zadeve II Ips 117/2000(6), II Ips 581/2001(7) in II Ips 691/2004(8)), se pokaže, da je odškodnina v višini 5.500,00 EUR pravilno umeščena med druge primere iz sodne prakse.

16. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 11,5 povprečnih plač primerna in pravična odmena za škodo, ki jo je delavec tožene stranke povzročil tožniku.

17. Tožena stranka neutemeljeno meni, da tožniku odškodnina za tujo pomoč in postrežbo ne gre, ker so mu jo nudili domači – družinski člani (tri tedne po uro pomoči za oblačenje in opravljanje higiene). Če taka pomoč obsega običajno pomoč (in to je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožnica pa tega ne izpodbija), je upravičen do odškodnine iz tega naslova, zato mu jo je sodišče upravičeno prisodilo.

18. Tožniku je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi materialno škodo za prevoze. Tožnik je zahteval 350,00 EUR, navedel, da je opravil 16 obiskov pri zdravniku in 23 obiskov pri fizioterapevtu(9) ter svoj zahtevek utemeljil s sklicevanjem na kilometrino, sodišče prve stopnje pa je (pravilno) upoštevalo javni prevoz in mu prisodilo (nižjo) odškodnino.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je posledica pritožbenega neuspeha pravdnih strank, odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zatrjuje, da ga je delavec tožene stranke prosil, naj mu pokaže, kje se v njegovem stanovanju nahajajo varovalke, potem pa naj bi na vrata ene izmed sob prislonil lestev, ki naj bi zaradi nestabilnosti zdrsnila na tla in tožnika udarila po desnem stopalu, zaradi česar je utrpel, kot se je izkazalo na kontrolnem pregledu, edem kostnine.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik trditev o teži lestve sploh ni podal, kot zmotno zatrjuje pritožnica, res pa je o tem izpovedoval, vendar dokazi ne morejo nadomeščati/dopolnjevati trditvene podlage.

Op. št. (3): Glej prvi odstavek na 2. strani tožbe, list. št. 2 v spisu.

Op. št. (4): Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 653/2016 z dne 13. 4. 2016. Op. št. (5): Primerjaj primere v zvezi s poškodbami skočnega sklepa in stopala v XI. Poglavju knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo dr. Alenke Berger Škrk, str. 1061 do 1132. Op. št. (6): Prisojena odškodnina je v tem primeru sicer 800,00 EUR višja, vendar je oškodovanec izgubil en prst stopala (amputacija) in je podana tudi trajna manjvrednost stopala.

Op. št. (7): Prisojena odškodnina je višja za 2.000,00 EUR, vendar je poleg omejitve stopala podana tudi omejitev levega zapestja.

Op. št. (8): Ta primer je najbolj primerljiv s tu obravnavanim, saj gre za enako stara moška s podobnim obsegom zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za 800,00 EUR višja odškodnina je posledica dejstva, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri oškodovancu vplivalo tudi na to, da dela električarja sploh ne opravlja več.

Op. št. (9): Zadnji odstavek na 6. strani tožbe, list. št. 6 v spisu.