Jedro

Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za obračun bruto zneskov premalo plačanih plač, dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014, plačilo davkov in prispevkov od teh bruto zneskov in plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; za obračun in plačilo prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014; za obračun odpravnine v višini 34.452,60 EUR bruto in odškodnine za čas odpovednega roka v višini 15.503,67 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov od teh bruto zneskov in plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.175,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez glavne obravnave. Tožnik je izjavo o odpovedi glavne obravnave pogojeval s tem, da sodišče prve stopnje ugotovi dejansko stanje, kot ga je zatrjeval tožnik. Izjava o odpovedi glavni obravnavi mora biti nepogojna. Dejansko stanje je sporno, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da stranki poziva k odpovedi glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsako od očitanih ravnanj in opustitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej, ni pa opravilo dokazne ocene vseh ravnanj in opustitev kot celote v vsem vtoževanem obdobju. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 izdala v nasprotju z zakonsko določenim postopkom po 101. členu ZPIZ-1, da bi morala pred izdajo tega sklepa pridobiti dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ, da je šele konec leta 2010 (tj. po enem letu od prejema dopisa invalidske komisije) vložila DD-1 obrazec, da je bilo prvo dopolnilno mnenje izdano 19. 1. 2011 in da je tožena stranka novo dopolnilno mnenje zahtevala šele 21. 1. 2014. Sodišče prve stopnje bi nadalje moralo ugotoviti, da v DD-1 obrazcu ni navedla tega, kar je navedla v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, s čimer je zavedla invalidsko komisijo in da tožniku ni zagotavljala varnosti in zdravja pri delu, saj mu je odredila delo v nasprotju z odločbo ZPIZ z dne 28. 5. 2009. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka po petih letih nezagotavljanja dela tožniku z dopisom z dne 6. 2. 2014 poslala v podpis pogodbo o zaposlitvi in ga pozvala, da se zglasi na delo. Ugotoviti bi moralo tudi, da tožena stranka na zahtevi za odpravo kršitev ni odgovorila in da tožnika ni želela odjaviti iz zavarovanja in mu s tem omogočiti prijavo iz drugega naslova. Sodišče prve stopnje teh odločilnih dejstev ni ugotovilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pavšalna, nepopolna in zmotna ter v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z dejstvom, da je tožena stranka dopolnilno mnenje invalidske komisije pridobila šele na njen poziv in po več kot enem letu od tega poziva. V 7. točki obrazložitve sodbe je ugotovilo, da je tožena stranka od 1. 9. 2011 tožniku plačevala plačo v skladu s sklepom z dne 30. 11. 2009, vendar je kljub temu štelo, da je tožena stranka sklep upoštevala. Ti razlogi so si v nasprotju. Ne more zdržati ocena sodišča prve stopnje, da ni bistveno, da tožnik po sklepu o premestitvi dela ni opravljal. To dejstvo je pomembno, ker je zagotavljanje dela dolžnost delodajalca. Izpodbijana sodba nima razlogov o zakonski podlagi za zdravniške preglede, na katere je tožena stranka vabila tožnika. Tega tožena stranka ni bila dolžna storiti, ampak je bila tožnika dolžna po izdani odločbi o invalidnosti v razumnem roku premestiti na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka bi morala takoj, ko je izvedela, da delovno mesto koordinator VII/2 ni ustrezno, tožniku ponuditi drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj enkrat navaja, da tožnik dela ni nastopil, drugič pa, da ga tožena stranka ni mogla pozvati na delo, ker ni bilo ustrezno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnika in predlaganih dokazov v zvezi z navedbo tožene stranke, da se tožnik ni udeležil zdravniških pregledov, na katere ga je vabila tožena stranka. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da odprava kasnejše odločbe o premestitvi dokazuje veljavnost sklepa o premestitvi z dne 30. 11. 2009. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je tožena stranka, ki je vedela, da tožnik sodnega varstva zoper sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 ni uveljavljal, v letu 2014 izdala nov sklep. Tožena stranka je nov sklep izdala zato, ker je prvega konkludentno štela za neveljavnega. V nasprotju z listino je ocena sodišča prve stopnje, da obrazec DD-1 ni nepopoln, čeprav ne vsebuje rubrike prihod na delo. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga 90. in 91. člen ZDR-1, ki oba določata omejitev časa prevoza glede na kraj bivanja delavca in ne glede na kraj prejšnje zaposlitve. Sodba nima razlogov o kršitvi določb glede napotitve invalida na delo v tujino, o tem, da je tožena stranka invalidsko komisijo zavedla s posredovanjem napačnih podatkov, da je določilo pogodbe o zaposlitvi o neenakomerni razporeditvi invalida v nasprotju s 146. členom ZDR-1 in da je bilo najprej izdano negativno, nato pa pozitivno mnenje za isto delovno mesto. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z nerazumljivimi zamudami pri zagotavljanju pravic tožniku. Tožnikova invalidnost je bila razlog za toženo stranko, da se ga znebi. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka imela ustrezno delovno mesto za tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da na tožnikovo odpoved glavni obravnavi ne vpliva dejstvo, da ni priznal navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejansko stanje ni bilo sporno, tožnik pa tudi ni konkretiziral, zakaj naj bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in kaj točno ni bilo dokazano. Ni pojasnil, zakaj bi bil narok za glavno obravnavo smiseln. Sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 je pravnomočen in zavezujoč za obe stranki. Nebistveno je, da tožnik dela po tem sklepu ni nikoli opravljal (glede na dopolnilno mnenje invalidske komisije ga ni mogel). Tožniku so bile skladno s tem sklepom priznane vse pravice in obračunana plača. Tožena stranka invalidske komisije ni zavedla, poslala ji je vso relevantno dokumentacijo, čas vožnje pa ni pomemben, saj se ne šteje v delovni čas. Pri premestitvi so bile upoštevane določbe ZJU, dejstvo, da je bilo v ponujeni pogodbi o zaposlitvi določilo o možnosti nočnega in nadurnega dela, pa še ne pomeni, da je tožena stranka takšno delo tožniku odredila. Ta določila pogodbe o zaposlitvi je treba razlagati v povezavi z omejitvami, ki so iz odločbe ZPIZ povzete v 2. členu pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zdravniških pregledih navaja, da mora delavec v skladu s 34. členom ZDR-1 upoštevati zahteve in navodila delodajalca. Tožnik se pregledov ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, pri tem ni bistveno, iz kakšnega razloga je tožena stranka tožnika poslala na zdravniške preglede. Tožena stranka je skušala za tožnika najti ustrezno delovno mesto, vendar tožnik pri tem ni želel sodelovati in se na pozive tožene stranke ni odzival. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo, ali so podani tudi drugi uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi navedene ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014 zahteva obračun in plačilo premalo plačanih plač, dodatka za delovno dobro in dodatka za stalnost, plačilo prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za isto obdobje ter obračun in plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Tožnik meni, da mu pripadajo plača, dodatki in prispevki po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist ..., odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka pa zahteva na podlagi z njegove strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2014 (tretji odstavek 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.).

7. Sodišče prve stopnje je o tožbenih zahtevkih odločilo brez glavne obravnave. V 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta se glavni obravnavi stranki odpovedali na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Tožnik je po pozivu sodišča prve stopnje, da v roku osmih dni sporoči, ali se glavni obravnavi odpoveduje, glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZDSS-1, v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2014 (list. št. 41) navedel, da se glavni obravnavi odpoveduje, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke. Prav tako tožnik v tej vlogi nasprotuje temu, da bi v sodbi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb. Iz takšne vsebine tožnikove odpovedi glavni obravnavi torej ne izhaja, da bi bilo dejansko stanje med pravdnima strankama res nesporno. Ker lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZDSS-1 odloči brez glavne obravnave le, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali, v konkretnem primeru ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave. Prav tako pa (glede na vsebino tožnikove „pogojne“ odpovedi obravnavi) niso podani pogoji za odločitev brez glavne obravnave po 279. a členu ZPP. Glede na navedeno tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo med strankama sporno predvsem dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. V njej je tožnik toženi stranki (med drugim) očital kršitev prepovedi diskriminacije in kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, za presojo utemeljenosti teh kršitev pa je praviloma potrebno tudi zaslišanje pravdnih strank na glavni obravnavi. Bistveno pa je, da izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik, ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu citirane določbe prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. Ker je izpodbijana sodba že iz tega razloga obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave, ni pomembno, da tožnik v pritožbi ni pojasnil, zakaj bi bila izvedba glavne obravnave potrebna, oziroma katere dokaze bi sodišče prve stopnje moralo izvesti, niti dejstvo, da tožnik ni konkretiziral trditve, da mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, na kar se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

8. Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče z namenom hitrejše rešitve spora v obravnavani zadevi odgovarja na nekatere pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o premestitvi tožnika na delovno mesto koordinator VII/2 z dne 30. 11. 2009. Navedeni sklep je tožena stranka izdala po prejemu odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 28. 5. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami (psihično manj zahtevno delo, brez uporabe orožja, s čim manj socialnimi kontakti, s polovico polnega delovnega časa) od 19. 5. 2009 dalje. Zoper navedeni sklep o premestitvi tožene stranke je tožnik vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, ki je pritožbo zavrnila s sklepom z dne 20. 1. 2010. Ker tožnik zoper dokončni sklep o premestitvi ni uveljavljal sodnega varstva (kar med strankama ni sporno in kar tožnik navaja tudi v pritožbi), je sklep postal pravnomočen in s tem zavezujoč za obe pravdni stranki kljub mnenju invalidske komisije z dne 19. 1. 2011, da delovno mesto koordinator VII/2 za tožnika glede na invalidsko odločbo ZPIZ ni ustrezno. Na presojo, da je sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 veljaven in zavezujoč, ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka vse do septembra 2011 tožniku priznavala vse pravice (vključno s plačo) po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist ... in da je 7. 4. 2014 izdala ponovni sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2. Tudi če bi tožena stranka s takšnim ravnanjem izdani sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 konkludentno štela za neveljavnega, to še ne pomeni, da je ta sklep neveljaven oziroma da tožene stranke ne zavezuje. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi tožnik nekatere svoje denarne zahtevke lahko uspešno uveljavljal le v sporu, v katerem bi pravočasno in po postopku, ki ga določa Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.), izpodbijal sklep o premestitvi. Kljub temu pa mora sodišče prve stopnje v tem sporu pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožnika, upoštevati njegove navedbe o nezakonitem postopanju tožene stranke v postopku zagotavljanja drugega ustreznega delovnega mesta za tožnika kot invalida III. kategorije. Presoditi namreč mora, ali je ravnanje tožene stranke v obdobju od priznane invalidnosti tožnika pa do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezalo definiciji prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 oziroma definiciji prepovedanega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1, ki jih tožnik toženi stranki očita v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker pritožbeno sodišče ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi njene narave ni moglo samo odpraviti (s tem pa bi strankama tudi odvzelo možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje), je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo in po izvedbi predlaganih dokazov ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.