Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi ima mnenje komisije za cepljenje naravo izvedenskega mnenja, njegova vsebina mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti.

Izrek

Odločba Ministrstva za zdravje št. 181-77/2010/9 z dne 3. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za zdravje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za zdravje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se ne opusti cepljenje A.A., rojenega ..., proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infantrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ter proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix. V obrazložitvi navaja, da sta predlog za opustitev cepljenja vložila starša A.A., v predlogu pa sta navedla, da sta že pred prvim cepljenjem opozarjala na znake alergije na jajca in mleko, česar nihče ni hotel preveriti, pediater pa pred cepljenjem tudi ni opravil temeljitega pregleda. Otrokova mati je imela reakcije po cepljenju in močno alergijo na jajca in mleko, oče pa je bil v prvem letu življenja hudo bolan, kar je sovpadalo z rutinskimi cepljenji. V družini imajo tudi veliko dednih bolezni. Ministrstvo je svojo odločitev oprlo na strokovno mnenje komisije za cepljenje, ki je ob upoštevanju priložene zdravstvene dokumentacije in navedenih dejstev ugotovila, da ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja iz 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB).

Tožnika v tožbi povzemata potek dosedanjega postopka in navajata, da vlagata tožbo na podlagi 1., 2., in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Poudarjata, da sta strokovno mnenje komisije prejela šele z izpodbijano odločbo, tako da jima ni bilo omogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila z vsebino tega mnenja in se o njem izrekla. Zato menita, da je toženka zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, pri tem pa se sklicujeta tudi na ustaljeno upravnosodno prakso. Menita, da je bil njun predlog za opustitev cepljenja zdravstveno utemeljen, vendar se komisija v svojem strokovnem mnenju do njunih navedb sploh ni opredelila, ker nista dobila nobenega vabila, pa jih tudi nista mogla utemeljiti neposredno pred organom. Izpodbijana odločba ne navaja kakršnih koli razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. To pomeni, da je izpodbijana odločba neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Toženka tudi na ponovni poziv sodišča na tožbo ni odgovorila in sodišču ni dostavila upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, zato je sodišče o zadevi odločilo brez spisov (38. člen ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da bi moralo biti mnenje strokovne komisije (ki je podlaga za odločbo – prvi odstavek 22.č člena ZNB) pred izdajo izpodbijane odločbe posredovano tožnikoma v morebitno izjavo oziroma pripombe. Na to napotuje že načelo zaslišanja strank iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je, preden se izda odločba, treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Iz odločbe in upravnega spisa izhaja, da v obravnavani zadevi to ni bilo storjeno, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Seznanitev tožnice s strokovnim mnenjem šele v odločbi namreč ne pomeni učinkovitega varstva pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP.

Po presoji sodišča ima tožnica prav tudi ko navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Po 214. členu ZUP mora namreč obrazložitev odločbe vsebovati (med drugim) razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo (5. točka prvega odstavka). Takšno pravilo vsebuje tudi specialna določba druge alinee prvega odstavka 22.č člena ZNB, po kateri mora odločba ministra vsebovati razloge za neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. Toženka bi zato morala mnenje komisije (ki ga je v odločbi sicer pravilno povzela) vrniti komisiji v dopolnitev, saj njegova vsebina ne omogoča obrazložitve, kot jo zahtevata tako 3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP, kot tudi druga alinea prvega odstavka 22.č člena ZNB. Po ustaljeni upravnosodni praksi ima namreč mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja, njegova vsebina mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2009).

Tožnika sta po presoji sodišča v predlogu za opustitev cepljenja navedla jasne in konkretne zdravstvene razloge za opustitev cepljenja, vendar komisija na te navedbe ni odgovorila, poleg tega pa tožnikoma ni dala možnosti, da bi na razgovoru pred izdelavo strokovnega mnenja opozorila na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev. Pri tem sodišče poudarja, da od tožnikov ni mogoče zahtevati poglobljenega strokovnega znanja in s tem strokovne utemeljitve, morebitna izdelava izvedenskega mnenja pa bi bila povezana z visokimi stroški.

Po drugi strani iz mnenja komisije izhaja le povzetek ugotovitev iz zdravstvene dokumentacije, navedba, da je komisija preučila predlog za opustitev cepljenja, prepis treh alinej drugega odstavka 22.a člena ZNB (kaj šteje med razloge za opustitev cepljenja) in ugotovitev, da za opustitev cepljenja ni zdravstvenih razlogov. Vendar pa to po presoji sodišča glede na navedbe v predlogu ne zadošča. Komisija namreč ni obrazložila, zakaj v predlogu navedeni razlogi (alergije pri starših in dedne bolezni v družini) ne opravičujejo opustitve cepljenja, ob tem da tožnika, kot že navedeno, nista imela možnosti, da bi na razgovoru pred izdelavo strokovnega mnenja opozorila na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije. Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je upravni organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank (tudi glede tega primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010).

Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da so bila v obravnavani zadevi bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnikov pa ni zastopal odvetnik, je sodišče priznalo stroške v višini, kot jo določa tretji odstavek 3. člena Pravilnika, torej v višini 80,00 EUR. V tem znesku ni upoštevana plačana sodna taksa za postopek na prvi stopnji v višini 148,00 EUR, ki bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C točke taksne tarife Zakona o sodnih taksah).