Jedro

Navedba in obrazložitev obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zato ga delodajalec lahko dokazuje tudi v sodnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 3. 2006 nezakonita, da delovno razmerje tožeče stranke ni prenehalo s potekom odpovednega roka, temveč je trajalo do 15. 8. 2006 in da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji plačati osnovno bruto plačo v znesku 570,57 EUR mesečno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, po odvodu davkov in prispevkov. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v znesku 1.905,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožeča stranka iz malomarnosti storila kršitev, ki ji je bila očitana v pisnem opozorilu in tudi kršitev, zaradi katere ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga (poslovnim partnerjem je poslala primerjavo obiska tožene stranke, v kateri so bili podatki za leto 2005 napačno sešteti in z njene strani nepregledani; seštevek dnevnega obiska je znašal 9.194 namesto 2.771 obiskovalcev). Presodilo je, da je izpolnjen tudi pogoj za odpoved pogodbe iz prvega odstavka 110. člena (?) Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), t. j. da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu pogodbene kazni, razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, revizije pa ni dopustilo. V preostalem delu je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je odpoved nezakonita, saj niti v njej niti v navedbah tožene stranke ni opredelitve o tem, ali in zakaj odpovedni razlog v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Slednje mora dokazati delodajalec in ni v pristojnosti sodišča (prve stopnje), da bi to samo ugotavljalo, kakor je storilo v obravnavani zadevi. Obravnavana kršitev pod pogojem, da se ne ponavlja, ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da kršitev delovne obveznosti z dne 15. 2. 2006 ni taka (če se ne ponavlja), da bi predstavljala resen in utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Pri ugotavljanju možnosti nadaljevanja z delom se je potrebno opredeliti tudi do okoliščin na strani tožeče stranke (odnos do očitane kršitve, delovnih obveznosti). Že v pisni odpovedi je ocenjeno celotno delo tožeče stranke in storjen sklep, da ta ne uživa več zaupanja tožene stranke. Takšno stališče tožene stranke je bilo z izvedbo dokazov, zlasti z zaslišanjem priče P., ki je bil v spornem obdobju član uprave, v celoti potrjeno tudi v pravdi na prvi stopnji. Ponavljanje kršitev, nekritičnost do lastnega ravnanja in slaba ocena uspešnosti dela so tiste pomembne okoliščine (ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo), zaradi katerih z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v obravnavani zadevi glede odločitve o zakonitosti odpovedi), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija sicer zatrjuje, vendar pa jih vsebinsko v ničemer ne obrazloži. V tem obsegu zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožeči stranki je bila zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da je tožeča stranka storila tako v pisnem opozorilu kot tudi v odpovedi ji očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja ugotovitev dejanske narave, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog iz prvega odstavka 88. člena tega zakona resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Izpodbijana ugodilna sodba temelji na ugotovitvi, da v odpovedi in v navedbah tožene stranke ni opredelitve, ali in zakaj obravnavana kršitev predstavlja resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da mora nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja dokazati delodajalec in ni v pristojnosti sodišča, da bi to samo ugotavljalo oziroma obrazložilo, kakor je to storilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče lahko stališče in razloge delodajalca le presodi in nato odloči, ali zadoščajo za odpoved.

11. Revizijske navedbe, ki jih je mogoče strniti v očitek zmotne uporabe določila drugega odstavka 88. člena ZDR, so utemeljene. Ob upoštevanju določila drugega odstavka 86. člena ZDR je delodajalec v redni in izredni odpovedi dolžan navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Navedba in obrazložitev obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zato ga delodajalec lahko dokazuje tudi v sodnem postopku.

12. Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavzelo stališče (1), da ZDR ne določa, da bi moral delodajalec že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej navesti in obrazložiti tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, t. j. okoliščine in interese, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložilo je, da izredna odpoved, ki ne bi vsebovala trditev v tej smeri, zgolj iz tega razloga ne bi bila nezakonita. V citirani sodbi zavzeto stališče velja smiselno tudi za obravnavano zadevo, katere predmet je sicer redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je tudi za njeno zakonitost potrebno dokazati obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

13. Glede na obrazloženo izpodbijana ugodilna sodba temelji na napačni presoji, da bi morala tožena stranka v pisni odpovedi navesti in obrazložiti, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni mogoče nadaljevati. Zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava se pritožbeno sodišče ni opredelilo do utemeljenosti prvostopenjske ugotovitve o tem, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati (2). Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje, ki naj v ponovnem sojenju odloči o pritožbi ob upoštevanju zgoraj obrazloženih materialnopravnih izhodišč.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 223/2007 z dne 6. 10. 2008. Op. št. (2): Sodišče prve stopnje se pri tem napačno sklicuje na prvi odstavek 110. člena ZDR, ki velja za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče je kot pravno podlago v tem delu odločitve pravilno upoštevalo določilo drugega odstavka 88. člena ZDR.