Jedro

Sodišče je presodilo, da je bila vročitev odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 2013 pravilna, ker je bila opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi neizdaje dokončne odločbe (molk organa) v postopku, številka 6161-188/2013, ki ga vodi tožena stranka na podlagi vloge z dne 25. 3. 2013, za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. V tožbi navaja, da je vlogo dopolnil po pozivu tožene stranke. Kljub večkratnim klicem in opozorilom, da odločbe še ni prejel, ni bilo s strani tožene stranke nobenega odziva. Dne 29. 7. 2016 je toženo stranko za izdajo ter vročitev dokončne odločbe pozval tudi pisno. V skladu s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) je bil tožnik, ker tožena stranka odločbe ni izdala, prisiljen na vložitev tožbe. Predlaga, da sodišče pridobi listine iz upravnega spisa, zaslišanje tožnika in prič A.A. in B.B., zaposlene pri toženi stranki.

2. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi vseh predlaganih dokazov razsodi, da je tožena stranka na podlagi vloge, ki ji je bila posredovana dne 25. 3. 2013 in dopolnjena dne 2. 7. 2013, na podlagi katere se pri toženi stranki vodi postopek, številka 6161-188/2013, dolžna v roku 8 dni odločiti o pravici tožnika do prispevkov iz državnega proračuna za socialno varnost in izdati dokončno odločbo. Predlaga tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je o zadevi že bilo odločeno z odločbo, številka 6161-188/2013/9 z dne 15. 7. 2013, ki je bila tožniku s priporočeno pošiljko poslana na naslov … To je naslov, ki ga je tožnik v vlogi navedel kot svoje stalno prebivališče in kot naslov za vročanje. Tožena stranka je prejela povratnico o prejemu odločbe, ki jo je na tem naslovu prevzela C.C. dne 31. 7. 2013. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je bil prvič seznanjen o izdani odločbi šele s prejemom odgovora na tožbo tožene stranke. Uradno mu odločba ni bila nikoli vročena. To dejstvo priznava že organ sam s tem, ko navaja, da je bila odločba vročena C.C. Iz tega tudi izhaja, da je tožba utemeljena in ji je treba v celoti ugoditi in tožniku odločbo pravilno vročiti. Ko mu bo vročena, bo pred pristojnim sodiščem vložil tožbo zaradi varovanja svojih pravic. V nadaljevanju še navaja, da mu ni jasno, zakaj ga sodišče poziva na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUS-1, ker se ta zakonska določba za predmetni postopek, glede na, po toženi stranki zatrjevano in pravilno vročeno odločbo, ne uporablja.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ureja postopek vročanja v VI. poglavju (od 83. člena do 98. člena). Po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjene, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. ZUP pa določa tudi posebne primere vročanja.

7. V zvezi z obravnavanim primerom je upoštevna določba 89. člena ZUP o vročanju po pooblaščencu za vročitve. Po prvem odstavku te določbe lahko stranka pooblasti določeno osebo, ki naj se ji zanjo vročajo vsi dokumenti. Če stranka obvesti o tem organ, ki je vodil postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost ali pri organu. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec za vročitve vsak dokument nemudoma poslati stranki. Na podlagi določbe petega odstavka istega člena se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

8. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu in je pripeta k odločbi, številka 6161-188/2013/9 z dne 15. 7. 2013, je razvidno, da je bil dne 17. 7. 2013 tožnik obveščen o poštni pošiljki (odločbi) in je bila odločba vročena C.C., ki je na vročilnici podpisala izjavo, da jo je pooblastil za prevzem navedenega pisma. Vročevalec je istovetnost pooblaščenke preveril na podlagi njene osebne listine, katere številko je navedel na vročilnici.

9. Upoštevaje naravo vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa in tudi dejstvo, da v postopku do izdaje odločbe ni bilo ugotovljeno, da C.C. ni imela pooblastila za vročanje, jo je v obravnavanem primeru šteti za tožnikovo pooblaščenko za vročitve. Vročevalec je izvedel poseben postopek z ugotovitvijo pooblaščenkine istovetnosti z osebno listino ter na vročilnico napisal zahtevane podatke.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bila vročitev odločbe tožene stranke, številka 6161-188/2013/9 z dne 15. 7. 2013 pravilna, ker je bila opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP. Na podlagi določbe petega odstavka 89. člena ZUP je sodišče presodilo, da je bila z vročitvijo odločbe pooblaščenki za vročitve C.C., dne 31. 7. 2013 opravljena vročitev tožniku, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovem predlogu, da sodišče v zadevi kljub spornem dejanskem stanju razpiše glavno obravnavo, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev (tretja alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.