Jedro

Predlagatelj mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zaradi razveljavitve in odprave odločbe Upravne enote Brežice z dne 13.3.2008, s katero je ta odločila, da se tožniku odvzame orožni list ter štiri kose orožja. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagal, da sodišče odloži izvršitev navedene odločbe, ker naj bi mu z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Navedlo je, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala. Zgolj zatrjevanje nastanka težko popravljive škode za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa ne zadostuje. Tožnik bi moral z navedbami in dokazi konkretizirati škodo, kakor tudi, da bo le ta težko popravljiva.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je težko popravljiva škoda že nastala in mu še vedno nastaja, ob nespornem dejstvu, da kot lovec nima in ne sme imeti v posesti lovskega orožja. Škoda je materialnega značaja. Poleg tega meni, da organ, ki ima v hrambi njegovo lovsko orožje, zanj nedvomno ne skrbi tako, kot bi skrbel dober gospodar. Meni, da gre za nepopravljivo škodo, saj vsakemu lovcu lovsko orožje pomeni vse, kar ima. Ocenjuje, da bo škode najmanj 25.000,00 EUR. Poleg tega sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti in prizadetosti javne koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter odloži izvršitev prvostopenjske odločbe, zgolj podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje z jasnimi napotki glede odločitve. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo citirano določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 in argumentirano zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter še navaja: Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo. V obravnavanem primeru je tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedel zgolj to, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, pri čemer ni navedel, za kakšno škodo naj bi šlo, kakšna naj bi bila višina škode ter s katerimi dokazi naj bi sodišče ta dejstva ugotovilo oziroma potrdilo. Ob takem dejanskem stanju je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) in zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Kot je bilo navedeno zgoraj, bi tožnik moral že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe, in tega ne more storiti šele v pritožbi. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zatrjevana (a nedokazana) nezadostna skrbnost upravnega organa, glede hrambe tožnikovega orožja, in zatrjevana navezanost lovcev na lovsko orožje, brez dvoma ne zadostujeta za izdajo začasne odredbe v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 mora biti primarno izkazana težko popravljiva škoda, ki bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala tožniku. Ker le-ta v konkretnem primeru ni izkazana, so povsem irelevantne navedbe tožnika v zvezi z načelom sorazmernosti in (ne)prizadetosti javne koristi.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (86. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo, tožniku ni priznalo stroškov pritožbenega postopka.