Jedro

Stranski intervenient je s svojim ravnanjem prekršil pravilo o prednostni cesti in prav njegovo ravnanje je tisto, ki predstavlja odločilen vzrok za nastalo škodo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi tožnikov soprispevek; tožnik je sicer pravilno pripeljal po glavni cesti, vendar pa je imel možnost, da bi nesrečo preprečil. Tožnik je v posledici prometne nesreče utrpel blago raztegnitev vratnega mišičja oziroma blag zvin vratne hrbtenice, kar sodi med lahke poškodbe. Ob upoštevanju vseh utrpelih posledic poškodbe je prisojena odškodnina 1.500 EUR, kar predstavlja 1,1 povprečno neto plačo, za to obliko škode, primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse.

Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, da bi ta upravičil prisojo odškodnine iz tega naslova. Drži sicer, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, da ga je bilo strah, kakšen bo izid zdravljenja. Vendar v tem primeru ne gre za strah, ki bi bil pravno priznan. Tožnik namreč ni uspel dokazati niti, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajen, niti, da je bil intenziven.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 360 EUR (tako, da se odškodnina zniža iz 1.365,30 EUR na 1.005,30 EUR), - in v III. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plačati znesek 1.365,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 6. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku nad tem zneskom je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati pravdne stroške tožnika: stroške zastopanja po pooblaščencu v znesku 1.147,93 EUR, stroške sodnega izvedenca v znesku 984,03 EUR in stroške sodnih taks v znesku 275,40 EUR, in sicer tako, da stroške zastopanja tožnika in sodnega izvedenca nakaže na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, stroške sodne takse pa na prehodni podračun Okrajnega sodišča v Črnomlju, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženka in stranski intervenient. 3. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožnika po temelju in višini v celoti zavrne oziroma odškodnino zniža; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje oziroma zavrne po višini v pretežnem delu, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka kot tudi stroškov postopka na prvi stopnji.

Glede temelja navaja, da je, upoštevaje izvedensko mnenje, da je imel tožnik možnost preprečiti nesrečo z rahlim zavijanjem in/ali umikom desno, podana soodgovornost tožnika najmanj v 60 %. Pri nizki hitrosti je prišlo zgolj do bočnega oplazenja vozil; tožnik je s sprednjim levim delom vozila Peugeot bočno oplazil zadnji levi del vozila BMW, ki ga je vozil stranski intervenient, ko je le-to že zaključevalo manever zavijanja. Tožnik je tako vsaj v enaki, če ne celo v večji meri, prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je bil pozoren na promet in videl speljevanje vozila BMW, kljub temu pa ni niti poskusil zavirati oziroma se umakniti v desno, da bi preprečil nesrečo. Podredno ugovarja tudi višini odškodnine. Meni, da tožnik ni utrpel pravno priznane škode oziroma podredno, da je ta določena previsoko glede na izkazane poškodbe in posledice, ki jih je ugotovila izvedenka medicinske stroke. Izvedenec cestnoprometne stroke je izračunal, da takšni pospeški, kot so delovali na telo tožnika v času trka, nastanejo tudi pri kihanju, kašljanju in prerivanju v množicah. Izvedenka medicinske stroke pa je navedla, da je iz obsežne strokovne literature znano, da pri čelnih in bočnih trkih ne more priti do telesne poškodbe, če pospeški niso nad mejo 5 g. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da sile, ki so delovale na telo tožnika, niso bile večje od 4,7 g. Tožnik je utrpel le blago raztegnitev vratnih mišic oziroma blag izvin vratne hrbtenice, ki je prehodno oslabel že predhodno degenerativno obolelo vratno hrbtenico. Drugih poškodb tožnik v škodnem dogodku ni utrpel. Bolečine pri tožniku je izvedenka ugotavljala zgolj na podlagi njegovih subjektivnih navajanj, potrdila pa je, da pri tožniku ni bilo trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako ni bilo skaženosti, niti ni utrpel intenzivnega primarnega strahu v pravem pomenu besede. Škoda, ki temelji na subjektivnih navedbah tožnika, ne presega praga pravno priznane škode. Toženka tako meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, podrejeno pa, da je prisojena odškodnina po tej postavki v višini 1.500 EUR previsoka. Med naštetimi utrpelimi nevšečnostmi, na katere se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje, je navedena 8x ambulantna terapija, na katero je bil tožnik napoten, vendar podatkov o opravljeni terapiji ni. Nadalje je tudi odškodnina iz naslova sekundarnega strahu v višini 600 EUR v celoti neutemeljena. Sekundarni strah, kot ga je opredelila izvedenka medicinske stroke, ni enak pravno priznanemu sekundarnemu strahu, temveč predstavlja običajno zaskrbljenost tožnika tekom zdravljenja. Izvedenka je le dopustila možnost, da je tožnik "lahko" trpel sekundarni strah.

Toženka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustreznega uspeha pravdnih strank v postopku. Tožnik je z izpodbijano sodbo uspel po temelju 60 %, po višini pa 12 %. Skupni uspeh tožnika je tako 36 %, skupni uspeh toženke pa 64 %. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo tudi višino stroškov tožnika. Kot pravno priznane stroške je upoštevalo tudi zahtevek za izplačilo odškodnine (400 točk), ki pa je bil vložen pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Nadalje sodišče ni upoštevalo tudi, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Prav tako je nepravilna odločitev o povračilu stroškov izvedenke medicinske stroke v višini 984,03 EUR, saj je sodišče ta strošek v celoti dosodilo v plačilo toženki, brez upoštevanja uspeha v pravdi.

4. Stranski intervenient se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; v obeh primerih s stroškovno posledico v tožnikovo breme. Glede temelja stranski intervenient navaja, da je sodišče zmotno ocenilo delež odgovornosti obeh voznikov. Tožnik je imel možnost preprečiti prometno nesrečo z rahlim zavijanjem in/ali umikom desno, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je bila prometna nesreča namerno povzročena, ni podana odgovornost stranskega intervenienta in ni temelja za izplačilo odškodnine. Podrejeno pa navaja, da je tožnik v pretežni meri prispeval k nastanku prometne nesreče in je njegov delež najmanj 80 %.

Glede višine stranski intervenient navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zaključkov, ki sta jih izpostavila oba izvedenca. Sile, ki so pri trku delovale na telo tožnika, niso bile večje od 4,7 g, pri čelnih in bočnih trkih pa ne more priti do telesne poškodbe, če pospeški niso nad mejo 5 g. Prav tako je izvedenka medicinske stroke le dopustila možnost, da je tožnik utrpel blago raztegnitev vratnih mišic oziroma blag zvin vratne hrbtenice, za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih pa je potreben dokazni standard gotovosti. Škoda, ki jo je utrpel tožnik, tako ne presega praga pravno priznane škode; ni vsaka nepremoženjska škoda, četudi dejansko obstaja, pravno priznana. Podrejeno stranski intervenient glede višine nematerialne škode navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine in ni upoštevalo individualizacije pri odmeri. Odmerjena odškodnina je po navedeni odškodninski postavki višja od sodne prakse v primerljivih primerih. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ne bi smela presegati 800 EUR. Glede sekundarnega strahu stranski intervenient navaja, da ga, kot ga je opredelila izvedenka medicinske stroke, ni mogoče enačiti s pravno priznanim sekundarnim strahom, temveč gre za običajno zaskrbljenost. Pri tožniku ni bila podana zadostna stopnja intenzivnosti niti trajanje, da bi šlo za pravno priznano obliko strahu. Zgolj podredno navaja, da odmerjena odškodnina za sekundarni strah ne bi smela presegati 200 EUR.

Prav tako pa stranski intervenient navaja, da je sodišče tudi o stroških postopka odločilo nepravilno. Skupni uspeh tožnika v pravdi je 36 % in ne 60 %, zato so stroški odmerjeni napačno. Odločitev sodišča je nepravilna tudi v delu glede višine tožnikovih pravdnih stroškov. Sodišče ne bi smelo upoštevati plačila odvetniške storitve za sestavo zahtevka za izplačilo odškodnine, saj je bila ta opravljena na dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Nadalje pa sodišče ni upoštevalo tudi, da je odvetnik, ki opravlja storitev brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadla po odvetniški tarifi, in ne v celotnem znesku. Sodišče je napačno odmerilo tudi stroške izdelave izvedenskega mnenja medicinske stroke, saj ni upoštevalo uspeha strank v postopku.

5. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Toženka in stranski intervenient neutemeljeno vztrajata, da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek prometne nesreče. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta k nastanku prometne nesreče prispevala tako tožnik (v deležu 40 %) kot tudi stranski intervenient (v deležu 60 %). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je stranski intervenient, s tem, ko je zapeljal iz stranske ulice na glavno cesto in pri tem izsilil prednost, da je tožnik trčil vanj, povzročil nevarno situacijo. Tožnik, ki se je po glavni cesti vozil relativno počasi, pa je imel možnost videti speljevanje stranskega intervenienta na glavno cesto in imel pri tem dovolj časa in prostora, da bi z rahlim zavijanjem in/ali umikom desno omogočil, da bi stranski intervenient zaključil manever zavijanja in tako preprečil, da bi prišlo do bočnega oplazenja vozil.2 Tako je torej stranski intervenient s svojim ravnanjem prekršil pravilo o prednostni cesti in prav njegovo ravnanje je tisto, ki predstavlja odločilen vzrok za nastalo škodo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi tožnikov soprispevek; tožnik je sicer pravilno pripeljal po glavni cesti, vendar pa je imel možnost, da bi nesrečo preprečil. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, v kolikšnem deležu je tožnik soodgovoren za nastanek škode.3 Tako so pritožbene navedbe toženke in stranskega intervenienta v tem delu neutemeljene.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki toženke in stranskega intervenienta glede višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Drži, da je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da sile, ki so delovale na telo tožnika, niso bile večje od 4,7 g in da iz mnenja izvedenke medicinske stroke izhaja, da pri čelnih in bočnih trkih ne more priti do telesne poškodbe, če pospeški niso nad mejo 5 g. Vendar pa je izvedenka podala mnenje, da gre pri tožniku za sveže poškodbe. Tožnik je v posledici prometne nesreče utrpel blago raztegnitev vratnega mišičja oziroma blag zvin vratne hrbtenice, kar sodi med lahke poškodbe. Ob upoštevanju dolžine bolečinskega obdobja (bolečine srednje intenzitete prvih 14 dni po škodnem dogodku, bolečine lažje intenzitete v naslednjih 4-6 tednih) in drugih nevšečnostih med zdravljenjem (pregledi pri osebnem zdravniku in specialistih, nošenje vratne opornice, RTG slikanje) je prisojena odškodnina 1.500 EUR, kar predstavlja 1,1 povprečno neto plačo, za to obliko škode, primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse4. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je izvedenka medicinske stroke tožnikove bolečine ugotavljala zgolj na podlagi njegovih subjektivnih navajanj. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da je svoje mnenje naredila na podlagi objektivne medicinske dokumentacije in izvidov. Glede pritožbenega očitka toženke, da je med nevšečnostmi med zdravljenjem navedena tudi ambulantna terapija, vendar pa podatkov o opravljeni terapiji ni, pritožbeno sodišča ugotavlja, da gre v tem primeru za nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. čelna ZPP). Toženka je izvedensko mnenje s pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2022 namreč v celoti sprejela.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženke in stranskega intervenienta glede prisojene odškodnine iz naslova sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi glede strahu v celoti oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, ki je bil v prvem tednu po škodnem dogodku intenzivnejši, nato pa prešel v zmeren sekundarni strah, ki je trajal ponovno teden dni, v naslednjih 3-4 tednih pa postopoma izzvenel. Iz trditev tožnika izhaja, da je sekundarni strah čutil ves čas zdravljenja, še posebej zaradi mravljinčenja v rokah, a tožnik, ko je bil zaslišan, o strahu, ki naj bi ga utrpel, ni izpovedal. Prav tako je izvedenka medicinske stroke ugotovila, da bolečine, ki jih je tožnik čutil v levi roki, niso nastale zaradi škodnega dogodka. Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, da bi ta upravičil prisojo odškodnine iz tega naslova.5 Drži sicer, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, da ga je bilo strah, kakšen bo izid zdravljenja. Vendar v tem primeru ne gre za strah, ki bi bil pravno priznan.6 Tožnik namreč ni uspel dokazati niti, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajen, niti, da je bil intenziven. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova strahu prisodilo 600 EUR oziroma 60 % tega zneska, kar znaša 360 EUR. Pritožbeno sodišče je torej v tem delu sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Prisojena odškodnina tako v celoti (ob upoštevanju tožnikovega soprispevka) znaša 1.005,30 EUR.

10. Nadalje se toženka in stranski intervenient pritožujeta tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da so okoliščine primera tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma način vrednotenja uspeha stranke v pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera, naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. V obravnavani zadevi je sicer uspeh toženke v postopku višji, kot uspeh tožnika, vendar pa so, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožniku v postopku nastali višji stroški kot tožnici. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je pravilna odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

11. Pritožbeno sodišče je torej pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe, spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo za prisojeni znesek odškodnine iz naslova strahu in odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške postopka. V preostanku je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka in stranski intervenient sta sicer s pritožbama delno uspela, a v tako majhnem delu, da je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje stroške krijeta sama (drugi odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Glej izvedensko mnenje na list. št. 72. 3 Sodna praksa stoji na stališču, da v primeru, ko si konkurirata kršitev pravil o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, večji delež odgovornosti nosi voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti. Tako tudi VSL sodba II Cp 1659/2020, VSL sodba II Cp 1086/2013, VSRS sodba II Ips 444/2007. 4 V zadevi II Ips 707/2004 (VS001519) je bila za telesne bolečine, ki so trajale mesec dni, ter podoben obseg nevšečnosti med zdravljenjem, prisojena odškodnina v višini 1,8 povprečne plače. V zadevi II Ips 1269/2008 (VS001998) je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so razmeroma primerljive z obravnavano zadevo, prisojena odškodnina v višini 1,4 povprečne plače. 5 Glej tudi VSRS sodba II Ips 370/97. 6 Glej tudi VSL sodba II Cp 97/2019.