Jedro

Napačno je stališče, da za kazniva dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, storjena od uveljavitve KZ dne 01.01.1995 do novele, ki je stopila v veljavo dne 23.04.1999, ne velja 21. alinea 1. odstavka 2. člena ZA-1. Pomen pravila beneficium cohaesionis (blagodati pridruževanja) ni absoluten, zato je pravno nevzdržno stališče, da bi moralo Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da je bil s pravnomočno odločbo prekršen zakon v korist drugega obsojenca, tudi samo, zgolj zato, da bi bilo zadoščeno navedenemu načelu, položaj obeh obsojencev izenačiti tako, da bi tudi samo kršilo zakon.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in ugotovi, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 06.03.2003 kršena določba 1. odstavka 117. člena KZ v zvezi z 21. alineo 1. točke 2. člena Zakona o amnestiji (Uradni list RS, št. 97/2001, v nadaljevanju ZA-1).

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 06.04.2001 obsojena J.C. in F.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in jima izreklo, prvemu osem, drugemu pa šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.06.2001 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 5. člena ZA-1 je Okrajno sodišče v Murski Soboti dne 27.12.2001 obema obsojencema izdalo ločena sklepa, v katerih je ugotovilo, da obsojenca ne izpolnjujeta pogojev za amnestijo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi zagovornika obsojenega J.C. ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da ta obsojenec izpolnjuje pogoje za amnestijo ter mu po 1. členu ZA-1 odpustilo izvršitev ene četrtine kazni, pri tem pa odločitve prvostopenjskega sodišča glede obsojenega F.S. ni spreminjalo.

Zoper ta pravnomočen sklep je na podlagi 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru kršena določba 21. alineje 1. odstavka 2. člena ZA-1, saj obsojeni J.C. ni izpolnjeval pogojev za amnestijo. Po mnenju vložnika je pritožbeno sodišče kršilo tudi določbo 387. v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP, ker ob ugotovitvi, da obsojeni J.C. izpolnjuje pogoje za amnestijo, tega po uradni dolžnosti ni upoštevalo tudi za soobsojenega F.S. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 06.03.2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 27.12.2001, s katerim je bilo ugotovljeno, da obsojeni J.C. izpolnjuje pogoje za amnestijo in mu je bila na podlagi določb 1. člena ZA-1 odpuščena izvršitev ene četrtine kazni osmih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 06.04.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.06.2001, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ zapora, kršena določba 21. alineje 1. točke 2. člena ZA-1. Navedeni sklep Višjega sodišča v Mariboru pa naj Vrhovno sodišče spremeni tudi tako, da ugotovi, da tudi obsojeni F.S. izpolnjuje pogoje za amnestijo in mu na podlagi določbe 1. člena ZA-1 odpusti izvršitev ene četrtine izrečene kazni po sodbi, citirani pod točko 1, s katero je bila F.S. za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ izrečena kazen šestih mesecev zapora.

Obsojeni F.S. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se z zahtevo v celoti strinja in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi.

Obsojenemu J.C., ki ni sporočil spremembe prebivališča, zahteve v odgovor ni bilo mogoče vročiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da je stališče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da za kazniva dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, storjena od uveljavitve KZ dne 01.01.1995 do novele, ki je stopila v veljavo dne 23.04.1999, 21. alineja 1. odstavka 2. člena ZA-1 ne velja, napačno.

V 1. odstavku 1. členu ZA-1 je postavljeno pravilo, da se obsojencem, ki so bili do uveljavitve tega zakona pravnomočno obsojeni na kazen zapora pred sodiščem Republike Slovenije, pa do uveljavitve tega zakona kazni zapora še niso prestali, odpusti izvršitev ene četrtine izrečene kazni zapora. V 2. odstavku iste določbe je predpisana izjema od pravila, ki velja za specialne povratnike, v 3. členu pa izjemi, ki se nanašata na obsojence, ki so na dan uveljavitve tega zakona starejši od šestdeset let in tiste, ki so obsojeni na mladoletniški zapor, zaradi (nekaterih) kaznivih dejanj iz 1. in 2. točke 2. člena ZA-1. V 2. členu ZA-1 je določena izjema, po kateri amnestija ne velja za obsojence, ki so bili obsojeni zaradi nekaterih, taksativno naštetih kaznivih dejanj in tiste, ki so na dan uveljavitve tega zakona na begu. Po 21. alineji 1. odstavka te določbe amnestija ne velja za tiste obsojence, ki so storili kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ oziroma po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ.

Izjeme je treba ozko razlagati. Če bi imel zakonodajalec namen dovoliti amnestijo tudi tistim, ki so kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storili v času od 01.01.1995 do 23.04.1999, tako kot obsojena J.C. in F.S., bi to izrečno predpisal. Argument v napadenem pravnomočnem sklepu, da je ob spremembi kazenskega zakonika prišlo do zvišanja predpisane kazni iz prejšnjih do treh na do pet let zapora, pa tudi do spremembe stvarne pristojnosti sodišč, sprejetega stališča ne utemeljuje. Med kaznivimi dejanji, naštetimi v 2. členu Zakona o amnestiji, so tudi kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost iz 19. poglavja Kazenskega zakonika. Med njimi so tudi taka, za katera je predpisana kazen zapora do treh let (2. odstavek 182. člena, 4. odstavek 183. člena in 2. odstavek 187. člena), in celo kaznivo dejanje po 1. odstavku 187. člena KZ, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ pred in po navedeni noveli so praktično identični, zato je očitno, da glede amnestije zakonodajalec ni hotel določiti nobenega posebnega statusa za storilce teh kaznivih dejanj v obdobju od 01.01.1995 do 23.04.1999. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da se izvršitvena oblika kaznivega dejanja po KZ 94, za katero sta bila spoznana za kriva obsojena J.C. in F.S., z novelo ni spremenila ter da so ostale spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki veljajo po 23.04.1999, posledica ugotovitve, da je bila razlaga nekaterih znakov v prejšnjem besedilu široka in premalo določna. Zato je treba pritrditi vložniku, da nov opis izvršitvenih oblik ne pomeni take vsebinske spremembe, da bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za drugo kaznivo dejanje, ki ni obseženo v 21. alineji 1. odstavka 2. člena ZA-1. Z razlago, ki jo je sprejelo, je višje sodišče v nasprotju z razlagalnimi pravili ustvarilo izjemo od izjeme, kar pa pri tolmačenju vsebine norme ni dopustno. Glede na povedano se izkaže, da je treba zahtevi v tem delu pritrditi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP ugotoviti, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo določbo 1. odstavka 117. člena KZ v zvezi z 21. alinejo 1. odstavka 2. člena ZA-1. Ni pa mogoče pritrditi zahtevi v delu, ko navaja, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršena tudi določba 387. člena v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP. Po tej določbi ravna sodišče druge stopnje, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil v tej smeri, po uradni dolžnosti kakor bi se pritožil tudi ta. Taka pravna ureditev zagotavlja, da ne bo z isto odločbo, ki se nanaša na dva ali več soobtožencev, kljub istemu dejanskemu in pravnemu stanju, ta različna in tako krivična do nekaterih od teh samo zato, ker so zaupali sodišču prve stopnje in se niso pritožili zoper sodbo. Vendar pa pomen pravila beneficium cohaesionis (blagodati pridruževanja) ni absolutna, kot to uveljavlja vrhovni državni tožilec. Namreč že v primeru, ko obtoženec pritožbo umakne in jo sodišče zato zavrže, v njej pa je uveljavljal razlog, za katerega nato sodišče druge stopnje, ob preizkusu pritožbe katerega od drugih obtožencev ugotovi, da je utemeljen in bi sicer narekoval uporabo določbe 387. člena ZKP, jo glede obtoženca, ki je obtožbo umaknil, ne more uporabiti. Stališče zahteve, da je navedeno načelo tako zavezujoče, da bi moralo Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da je bil s pravnomočno odločbo prekršen zakon v korist drugega obsojenca, tudi samo, zgolj zato, da bi bilo zadoščeno načelu beneficium cohesionis, njun položaj izenačiti tako, da bi tudi samo kršilo zakon, je pravno nevzdržno. Nezakonita odločitev v korist enega od soobsojencev ni podlaga, ki bi utemeljevala trditev, da je taka odločba nezakonita (kršitev določbe 387. v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP) tudi zato, ker sodišče ni tako odločilo (kršitev zakona tudi v korist drugega soobsojenca). Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, v katerem se vložnik zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se ugotovi, da tudi obsojeni F.S. izpolnjuje pogoje za amnestijo in se nato mu na podlagi določbe 1. člena Zakona o amnestiji odpusti izvršitev ene četrtine izrečene kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 06.04.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 21.06.2001, s katero je bila temu obsojencu za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ izrečena kazen šestih mesecev zapora, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.