Jedro

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku člena 284 KZ-1 je mogoče storiti le naklepno, to je v primeru, če v mnenju ali cenitvi izvedenec oziroma cenilec navaja povsem izmišljena dejstva ali pa če zavestno uporabi lažna pravila stroke, ne gre pa za storitev tega kaznivega dejanja v primeru, če je le-to izdelano nestrokovno in malomarno, kar pravilno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo. Bistveno pri tem je, da se pri izdelavi mnenja oziroma cenitve tisti, ki mnenje oziroma cenitev izdela mora zavedati in tudi hoteti, da takšna njegova ugotovitev v cenitvi oziroma v mnenju ni zanesljiva, pa v izdelanem mnenju oziroma cenitvi trdi nasprotno, torej navaja izmišljena dejstva, saj je torej le v takih primerih podana storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko z malomarnostjo očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti.

Glede na takrat veljavni člen 85 ZS se je obdolženec kot cenilec smel sklicevati na svoj status tudi v primeru, če je cenitev oziroma mnenje izdelal na zahtevo stranke pri uveljavljanju njenih pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim okrajnim sodnikom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku člena 284 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 284 KZ-1 določilo zaporno kazen pet mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. V skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške postopka v tedaj znanem znesku 657,24 EUR, prav tako pa plačilo sodne takse.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženec, ki v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se obdolženca oprosti očitka iz vloženega obtožnega akta, podredno pa, da se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Okrajni državni tožilec (ODT Celje) je na vloženo pritožbo podal odgovor, v katerem predlaga, da se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V okviru uveljavljanja pritožbenega razloga po 1. točki člena 372 ZKP, torej v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, sploh kaznivo dejanje, pritožba kot ključno izpostavlja, da obdolženec v konkretni situaciji ni nastopal kot izvedenec oziroma cenilec v upravnem postopku, zato tega kaznivega dejanja tudi ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje pa je glede tega zakonitega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po prepričanju pritožbe sprejelo preširoko interpretacijo. Po prepričanju pritožbe namreč osebe, ki so na seznamu izvedencev, pridobijo svoj status v upravnem ali v sodnem postopku šele s sklepom organa, ki tak postopek vodi, izvedenec oziroma cenilec pa mora izdelano mnenje oziroma cenitev izročiti neposredno temu organu. V dokaz takim trditvam pa po videnju pritožbe govorijo tudi razlogi v izpodbijani sodbi, ko sodišče navaja, da je naročnik cenitev naročil z namenom, da se izogne plačilu davka na motorna vozila, kar pa po prepričanju pritožbe implicira na drugo pravno kvalifikacijo obdolženčevega ravnanja. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženec kot izvedenec v upravnem postopku dal lažno pisno mnenje s tem, ko je dne 8. 2. 2014 v kraju B., v svojstvu sodnega izvedenca za motorna vozila avtomobilska stroka po naročilu M. M. izdelal cenitev v svojstvu sodnega izvedenca po tedaj veljavnem členu 85 Zakona o sodiščih (ZS), naročnik te cenitve oziroma mnenja pa je bil M. M. Kot pravilno povzema tudi okrajni državni tožilec v odgovoru na pritožbo, je obdolženec status sodnega izvedenca v času storitve očitanega kaznivega dejanja opredeljeval takrat veljavni člen 85 ZS (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS, 33/11, 75/12 - ZSPDSLS-A, 63/2013), ki je določal, da se osebe, imenovane za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača smejo sklicevati na ta status med drugim tudi takrat, kadar dajejo izvide in mnenja, cenitve, tolmačenje in prevode na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic. Povedano pomeni, da se je obdolženec v času izdelave svojega mnenja oziroma cenitve 8. 2. 2014, ko je izdelal mnenje oziroma cenitev osebnega vozila po naročilu naročnika M., smel sklicevati na svoj status v skladu s členom 85 ZS, saj je šlo za uveljavljanje pravice lastnika motornega vozila v zvezi z odmero davka na motorno vozilo. Šele z novelo ZS (ZS-L, Uradni list RS, št. 17-624/2015 z dne 13. 3. 2015) pa je bil člen 85 ZS spremenjen tako, da se od 28. 3. 2015 dalje sodni izvedenci in cenilci, ki dajejo mnenja oziroma cenitve na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic, več ne morejo pri tem izkazovati s statusom sodnega izvedenca oziroma cenilca, saj je namreč spremenjena določba člena 85 ZS odpravila to možnost. Po obstoječi zakonodaji se namreč smejo sodni izvedenci in cenilci sklicevati na svoj status le če podajajo mnenja in izvide oziroma cenitve in tolmačenja po odredbi v členu 85 ZS navedenih organov. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni razlog o kršitvi zakona, saj ni dvoma, da je obdolženec dne 8. 2. 2014 izdelal cenitev v svojstvu sodnega cenilca, ko naj bi po naročilu stranke izdelal cenitev osebnega vozila, ki je bila kasneje s strani formalnega lastnika tega vozila tudi predložena v upravnem postopku (Davčnemu uradu ...) zaradi odmere davka na motorno vozilo.

7. Ni pa mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam o nejasnih in nasprotujočih razlogih glede obdolženčeve krivde, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja na ugotovitve prvega sodišča o tem, (-) da je obdolženec pri izdelavi cenitve razpolagal z originalnim računom italijanskega prodajalca, v katerem je navedena kupnina v višini 2.000,00 EUR, kolikor je tudi znašala obdolženčeva cenitev vozila, (-) da je informacijo o tem, da je vozilo bilo poplavljeno, obdolženec prejel s strani naročnika (M. M.), za katerega je pred tem že večkrat opravil cenitve in mu je zato zaupal in (-) da je naknadno pridobil že predračun za popravilo vozila. Zato po prepričanju pritožbe zgolj dejstvo, da obdolženec ni opravil ogleda vozila in je cenitev opravil le na podlagi fotografij, ki jih je predložil naročnik, po prepričanju pritožbe ne more biti podlaga za sklep o obdolženčevem naklepnem ravnanju, kot se mu z izpodbijano sodbo očita, zlasti, ker je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe svoje razloge gradilo na ugotovitvi, da je informacijo o poplavljenosti vozila obdolženec dobil od M. M. in mu v tem tudi verjel. Taki razlogi o obdolženčevi krivdi so po prepričanju pritožbe nasprotujoči, saj je namreč očitano kaznivo dejanje storjeno le takrat, če je obdolženec vedel, da vozilo ni poplavljeno, pa je izdela cenitev poplavljenega vozila.

8. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku člena 284 KZ-1 stori priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali pa drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku ali po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje ali pa prevajalec, ki da lažni pisni prevod. Pravilno je razlogovanje pritožbe, da je očitano kaznivo dejanja mogoče storiti le naklepno, to je v primeru, če v mnenju ali cenitvi izvedenec oziroma cenilec navaja povsem izmišljena dejstva ali pa če zavestno uporabi lažna pravila stroke, ne gre pa za storitev tega kaznivega dejanja v primeru, če je le-to izdelano nestrokovno in malomarno, kar pravilno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo. Bistveno pri tem je, da se pri izdelavi mnenja oziroma cenitve tisti, ki mnenje oziroma cenitev izdela mora zavedati in tudi hoteti, da takšna njegova ugotovitev v cenitvi oziroma v mnenju ni zanesljiva, pa v izdelanem mnenju oziroma cenitvi trdi nasprotno, torej navaja izmišljena dejstva, saj je torej le v takih primerih podana storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko z malomarnostjo očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti.

9. Iz izpodbijane sodbe tako, kot utemeljeno problematizira tudi pritožba (točka 19 obrazložitve) izhaja, da prvo sodišče, izhajajoč pri tem iz izvedenskega mnenja izvedenca K., ki je bil angažiran v tem postopku, ki ni potrdil, da bi iz opisa in fotografij bilo razvidno, da je bilo ocenjeno vozilo poplavljeno, nevozno in uničeno v notranjosti, pri tem pa izdelavo cenitve ni izključil (le) na podlagi fotografij brez ogleda, obdolžencu najprej očita, da bi moral v skladu s stroko opraviti ogled ocenjevanega vozila, česar pa ni storil, saj je cenitev opravil le na podlagi fotografij, zato je le-ta bila opravljena nestrokovno, pomanjkljivo, brez zavarovanja dokazov in verodostojnih listin in posledično v nasprotju s pravili stroke, zaradi tega pa tudi ocenjena vrednost vozila ni bila takšna, kot jo je obdolženec ocenil, korektna pa tudi ni bila naknadna specifikacija stroškov popravila, ki jih je navedel obdolženec (10.340,00 EUR). Po prepričanju prvega sodišča vozilo tudi ni bilo poplavljeno, obdolženec pa tega tudi ni mogel ugotoviti le na podlagi fotografij. V nadaljevanju (točka 21 obrazložitve) pa mu očita, da se je sicer zavedal svojega protipravnega ravnanja, pa je kljub temu v tako ravnanje privolil, torej je privolil, da se njegovo poročilo (cenitev) z lažno vsebino uporabi v upravnem postopku. Tako razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu do očitanega kaznivega dejanja, ko se mu na eni strani očita malomarnost pri izdelavi cenitve, ker ni z ogledom preveril informacije o poplavljenosti vozila, ki mu jo je prenesel naročnik (M.) in je bila zato cenitev lažna, po drugi strani pa mu ob siceršnjem zavedanju o protipravnosti takega njegovega ravnanja očita privolitev, da se izdelana cenitev uporabi v upravnem postopku, so nasprotujoči in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nejasni, saj jih najprej sodišče prve stopnje veže na malomarnostno ravnanje obdolženca pri sami izdelavi cenitve, nato pa njegov naklep glede uporabe te cenitve v upravnem postopku v zvezi z odmero davka na vozila.

10. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč očitano kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepno, medtem ko malomarnostno ravnanje storilca, torej nestrokovno in malomarno izdelano izvedensko mnenje nima značaja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pri tem pa je potrebno krivdo obdolženca, v konkretnem primeru cenilca, presojati v času izdelave cenitve oziroma mnenja, to je v konkretnem primeru na dan 8. 2. 2014, ko je bila izdelana cenitev vozila, ne pa na njegov namen uporabe te cenitve s strani naročnika, kot to nepravilno in z nasprotujočimi razlogi zaključuje prvo sodišče, še posebej, ker je obdolžencu glede na takrat veljavni člen 85 ZS bilo omogočeno, da se je obdolženec kot cenilec smel sklicevati na svoj status tudi v primeru, če je cenitev oziroma mnenje izdelal na zahtevo stranke pri uveljavljanju njenih pravic. Ker je se je s tako zapisanimi in nasprotujočimi razlogi o obdolženčevi krivdi, kar utemeljeno uveljavlja tudi pritožba, sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje, ki pa se bo v skladu z določbo četrtega odstavka člena 392 ZKP moral ponoviti pred drugim okrajnim sodnikom.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku odpraviti ugotovljeno procesno kršitev na ta način, da bo po logični in natančni dokazni oceni vseh, v tem postopku izvedenih dokazov, pri ugotavljanju morebitne obdolženčeve krivde za njegovo ravnanje, ki je lahko kaznivo le v primeru, če je storjeno naklepno (ne pa iz malomarnosti !), navedlo jasne, nedvoumne in prepričljive razloge, ki se bodo morali nanašati na čas izdelave cenitve, ki jo je obdolženec izdelal 8. 2. 2014 in ki naj bi bila po očitku v obtožnem aktu lažna.