Jedro

Postavitev začasnega zastopnika pomeni poseg v pravico stranke do izjave, zato njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi, ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za glavnico v višini 0,02 EUR in v tem obsegu razveljavilo izvršilni sklep istega sodišča VL 21320/2008 z dne 25. 4. 2008 v 1. točki izreka. Za znesek glavnice 3.241,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila pa je citirani izvršilni sklep v 1. točki izreka in v celoti v 3. točki izreka ohranilo v veljavi. Višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu, tj. za zakonske zamudne obresti od zneska 3.341,89 EUR od 21. 2. 2008 do 17. 4. 2008, je zavrnilo in v tem obsegu razveljavilo citirani sklep v 1. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.482,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje, do plačila. Navaja, da bi moralo sodišče raziskati dejansko stanje v zvezi s trditvijo tožene stranke, da ni bil nikoli in nikdar seznanjen z nobeno verodostojno listino, ki jo je tožeča stranka omenjala v svojem procesnem gradivu. Da je tožena stranka trenutno nedosegljiva sodišču, ne sme vplivati na popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prav tako ne razpolaga s strokovnim znanjem iz področja grafologije, zato bi moral biti v postopek pritegnjen izvedenec ustrezne stroke, ki bi primerjal podpise oseb na potnem listu in kreditni pogodbi ter dopisu z dne 10. 7. 2007. Sodišče je v nasprotju z ustaljenimi pravili sojenja opravilo le svojo laično primerjavo navedenih listin.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku toženi stranki ni bilo mogoče vročiti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Pošiljka se je namreč sodišču vrnila z oznako „preseljen“, poizvedbe tožeče stranke kot upnika pri Ministrstvu za notranje zadeve pa so pokazale, da je tožena stranka na naslovu vročanja še vedno prijavljena. Tožeča stranka je zato predlagala postavitev začasnega zastopnika, kar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 82. člena ZPP tudi storilo. Ker se je tožena stranka v postopku branila s trditvami, da z verodostojno listino, na podlagi katere se je začela izvršba, ni seznanjena ter da je tožena stranka ni podpisala, je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo tako sporno pogodbo, kot tudi fotokopijo potnega lista, ki ga je predložila tožeča stranka, iz katerih tudi po oceni sodišča druge stopnje izhaja, da sta podpisa na potnem listu in na pogodbi identična, skladajo pa se tudi osebni podatki tožene stranke, kakor so navedeni na pogodbi in na potnem listu. Sodišče prve stopnje je glede na takšen uspeh dokaznega postopka zahtevku tožeče stranke ugodilo, res pa v dokaznem postopku ni zaslišalo tožene stranke, saj izvedba takšnega dokaza, glede na razlog postavitve začasnega zastopnika toženi stranki v tem postopku, ni bila mogoča. Zaradi pojasnjenega postopanja tožena stranka v pritožbi sodišču druge stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar njene pritožbene navedbe predstavljajo očitek kršitve pravice do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pri tem sicer opozarja, da predstavlja postavitev začasnega zastopnika procesni institut, ki vsekakor pomeni poseg v pravico do izjave stranke, zaradi česar njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva, učinkovitost katere se zagotavlja tudi s postopanjem sodišča v skladu z načelom ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru očitno izreklo v korist slednje, saj je toženi stranki postavilo začasnega zastopnika ravno zato, ker bi bila sicer izvedba postopka zoper toženo stranko zaradi njene odsotnosti s prijavljenega bivališča (oziroma njenega neznanega prebivališča) ob dejstvu, da nima pooblaščenca, izrazito otežena v smislu 1. odstavka 82. člena ZPP. V logični posledici takšne odločitve tudi ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem. Ker tožena stranka v pritožbi zgolj vztraja pri izvedbi takšnega dokaza, ne navaja pa nikakršnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek o nepravilnosti sklepanja sodišča glede nedosegljivosti tožene stranke v konkretnem primeru, njeni pritožbi iz navedenih razlogov ni mogoče ugoditi.

Sodišče druge stopnje pa kot neutemeljeno ocenjuje tudi pritožbeno grajo neizvedbe dokaza z izvedencem grafološke stroke, saj je tožena stranka takšen dokaz predlagala zgolj po potrebi (glej navedbo na list. št. 70 sodnega spisa), pri čemer se tudi po zaključku dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni odločila za vztrajanje pri dokaznem predlogu. Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi (212. člen ZPP), ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka v postopku s pritožbo propadla, mora sama kriti pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.