Jedro

Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na oceni tožnikove neverodostojnosti o možnem vpoklicu v sirijsko vojsko ob vrnitvi v izvorno državo, ki jo opira predvsem na dejstvo prepoznega in posledično neprepričljivega uveljavljanja tega razloga v postopku, pri tem pa v dokazno oceno niti ne vključi objektivno izkazanega dejstva, da je prvi tožnik rezervist v državni vojski. Zgolj okoliščina, da je tožnik šele na osebnem razgovoru, kljub predhodnim večkratnim pozivom uradne osebe ob podaji prošnje, izrecno uveljavljal nevarnost vpoklica v vojsko, ob predložitvi pristne vojaške knjižice tako ne more zadoščati za oceno neverodostojnosti njegovih izjav in za sklep, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi vpoklica v predsedniško vojaško formacijo v vojni v Siriji.

Stranka z navajanjem novih dejstev tekom upravnega postopka niti po splošnih določbah ZUP niti po določbah ZMZ-1 ni prekludirana na način, da bi morala vsa relevantna dejstva in dokaze navesti že ob podaji prošnje, temveč lahko to stori tudi kasneje in ji takšno ravnanje ne sme biti v škodo.

Odločitev tožene stranke ne more temeljiti na presoji, da je tožnik Sirijo primarno zapustil zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga, saj je tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite povedal tudi, da se boji nevarnosti vpoklica v sirijsko vojsko in je torej zatrjeval, da mu v bodoče ob vrnitvi v izvorno državo grozi s tem povezano preganjanje.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-791/2016/21 (1312-15) z dne 8. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnjam tožnikov A.A., roj. 1985, B.B., roj. 1989, ter njunih mladoletnih otrok C.C., rojene 2009, Č.Č., roj. 2011, D.D., roj. 2013, in E.E., roj. 2014, vsi iz kraja Aleppo, državljanom Sirske arabske republike, ugodi in se jim za obdobje treh let prizna status subsidiarne zaščite. Odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ skladno z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema, kaj sta polnoletna tožnika navedla v prošnji z dne 12. 5. 2016 in kaj v osebnem razgovoru, ki je potekal 31. 5. 2016. Tožnik A.A. (v nadaljevanju tožnik) je ob podaji prošnje povedal, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaproša, ker je v Siriji vojna in tam ni varnosti. Njegova največja skrb je, da skrbi za svojo družino, saj ima ženo in štiri otroke. Strah, ki so ga doživljali v Siriji, ni opisljiv, celotna družina je bila priča napadom in bombardiranju, mesto Aleppo pa je dnevno obstreljevano z letali in tam je pravo vojno stanje. Opisal je slabe življenjske pogoje, v katerih so živeli zaradi vojne. Na vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek, zaradi katerega se je odločil zapustiti Aleppo, je povedal, da se je vojna še bolj razvila in vpletenih je bilo vedno več držav. Največji razlog za zapustitev izvorne države je bila želja po normalnem življenju. Na osebnem razgovoru je tožnik poleg vojnih razlogov dodatno navedel tudi, da je v Siriji služil vojsko in da je lahko vpoklican kot rezervist v Assadovo vojsko. V kolikor bi šel v Assadovo vojsko, bi se mu uporniška vojska maščevala in obratno. Pri podaji prošnje je poudaril vojne razloge, vpoklic pa se mu ni zdel pomemben. V vojsko ni bil uradno vabljen kot rezervist. Navedel je, da se je včeraj pogovarjal s sorodniki, ki so mu dejali, da PKK vabi ljudi, kot je on. V času vojne za vpoklic v vojsko ni dobil nobenega vabila. V Siriji so Assadova vojska, PKK in uporniki. Če bi šel v Assadovo vojsko, bi ga lahko kaznovali PKK in uporniki, če bi šel v PKK, bi ga kaznovali uporniki, in če bi šel k upornikom, bi ga lahko kaznovala PKK in Assadova vojska. V času trajanja vojne ni bil nikoli vpoklican v vojsko. Bili so obkroženi, a do njega niso prišli. Z družino so prišli samo do informacij, da potrebujejo njih, ki so toliko stari. Ko so zapustili izvorno državo, so naleteli na kontrolno točko Azaz, kjer je bila prisotna uporniška vojska. Tam so jih ustavili in vprašali le, kam gredo in pregledali njihove osebne dokumente, niso pa imeli nobenih drugih težav in glede služenja vojske ga takrat niso nič vprašali.

3. Tožnica B.B. (v nadaljevanju tožnica) je ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru kot glavni razlog za zapustitev Sirije navedla vojno ter slabe življenjske razmere zaradi nje.

4. Tožena stranka v zvezi z istovetnostjo tožnikov ugotavlja, da sta polnoletna tožnika tekom postopka predložila osebni izkaznici Sirije in družinsko knjižico, za katere je bilo s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija podano mnenje, da so pristni, tožnik pa je na osebnem razgovoru priložil še vojaško knjižico in vozniško dovoljenje. Glede vojaške knjižice je Nacionalni forenzični laboratorij ugotovil, da je natisnjena s tiskarsko tehniko ploskega tiska in da obstaja verjetnost, da je dokument pristen.

5. Tožena stranka v zvezi z razlogi za priznanje mednarodne zaščite povzema, da sta polnoletna tožnika prošnje zase in za svoje otroke vložila zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki v Siriji, tožnik pa je na osebnem razgovoru navedel tudi, da bi ga lahko rektutirali v vojsko. Najprej presoja upravičenost tožnikov za priznanje statusa begunca in ugotavlja, da tožniki pogojev za priznanje tega statusa ne izpolnjujejo. Po mnenju tožene stranke je namreč tožnica v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navajala zgolj vojno stanje in ne razlogov preganjanja iz 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tožnik pa je izvorno državo primarno zapustil zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga, čeprav je na osebnem razgovoru sicer uveljavljal tudi možnost prisilnega rekrutiranja v vojsko.

6. Tožena stranka glede navedb tožnika podrobneje pojasnjuje, da je tožnik pri podaji prošnje dne 12. 5. 2016 navedel zgolj, da je Sirijo zapustil zaradi vojne, čeprav ga je uradna oseba dvakrat vprašala, ali ima še kakšne druge razloge, zaradi katerih je zapustil Sirijo. Prvič je navedel, da se je vojna zelo razvila in razširila, drugič pa, da nima drugih razlogov in da je največji razlog za zapustitev Sirije želja po normalnem življenju. Na osebnem razgovoru dne 31. 5. 2016 je nato tožnik poleg vojnega razloga navedel tudi možnost rekrutiranja v vojsko ter pri tem dodal, da je služil vojaški rok od leta 2004 do leta 2006 in da v času vojne niti prej ni dobil nobenega vpoklica v vojsko. Uradna oseba je tožnika večkrat vprašala, zakaj pri podaji prošnje razloga vpoklica ni uveljavljal, vendar se je sprva tožnik vprašanju močno izogibal, a je uradna oseba vztrajala in mu vprašanje zastavila celo štirikrat. Tožnik je vendarle navedel, da je pri podaji prošnje poudaril vojne razloge in da se mu vpoklic ni zdel pomemben, saj uradno ni bil nikoli vabljen kot rezervist. Tožena stranka takšni tožnikovi navedbi ni sledila, saj je po njenem mnenju neverjetno, da se tožniku pri podaji prošnje vpoklic ne bi zdel pomemben in ga kljub večkratnemu pozivu uradne osebe za navedbo razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni omenil. Tožena stranka meni, da se je tožnik poučil (bodisi na predpripravi na osebni razgovor bodisi je to izvedel od ostalih prosilcev), kaj mora navajati, da lahko pridobi status begunca, ter ocenjuje, da ne more biti vsak prosilec, ki samo omeni, da mu preti vpoklic v vojsko, že upravičen do priznanja statusa begunca. Navedeno dejstvo po mnenju tožene stranke kaže na grobo kršitev in zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, takšno postopanje pa ni korektno in pravično do ostalih prosilcev, ki so dejansko že ob podaji prošnje navedli možnost vpoklica v vojsko in to dokazali z vabili in vojaškimi knjižicami, iz katerih je razviden odlog, ter pri tem mnogo bolje opisali okoliščine, ki bi se jim pripetile v primeru vpoklica v vojsko. Tožnik ni navedel, da bi bil kdaj prisilno rekrutiran, čeprav iz informacij izhaja, da se rekrutiranje izvaja na kontrolnih točkah. Tožnik je povedal, da se mu na kontrolni točki Azaz ni popolnoma nič zgodilo. Prav tako ni navedel niti, zakaj bi se sam izognil morebitnemu rekrutiranju, kakšne posledice bi lahko imel zaradi tega, kako bi se počutil, če bi bil kot rezervist rekrutiran v vojsko in podobno. Tožena stranka ne more sprejeti za verodostojne izjave tožnika, ko je navedel, da se je prejšnji dan (tj. 30. 5. 2016) pogovarjal s sorodniki, ki so mu dejali, da PKK vabi ljudi v vojsko, saj ni mogoče, da bi tožnik šele sedaj (v Republiki Sloveniji) od sorodnikov izvedel, da PKK vabi ljudi v vojsko, čeprav je izvorno državo zapustil šele v letu 2016. Skrajno neverjetno je, da se tožnik v Siriji ni zavedal, da bi bil lahko vpoklican v vojsko kot rezervist, temveč je to izvedel šele 30. 5. 2016, ko se je že nahajal v Republiki Sloveniji. Navedenega se je zavedal šele, ko so mu to omenili drugi, in ne zaradi tega, ker bi sam imel težave zaradi vpoklica v vojsko. Tožnik je na vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj neposredno ogrožen, navedel, da ni bil nikoli ogrožen in pri tem celo vprašal, od koga bi bil lahko ogrožen, iz vseh teh tožnikovih izjav pa po mnenju tožene stranke izhaja, da je tožnik primarno zapustil izvorno državo zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga. Tožena stranka zavrača navedbe tožnika, da ga je bilo pri podaji prošnje strah in da ni bil vprašan glede razlogov, ki se nanašajo na vojsko, saj ga je uradna oseba pri podaji prošnje dvakrat vprašala, ali je imel poleg vojnih razlogov še kakšen drug razlog za zapustitev izvorne države. Tožnik je bil poleg tega s strani PIC pred pričetkom podaje prošnje ustno informiran o postopku za priznanje mednarodne zaščite in seznanjen, da mora samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo. Tožnik je tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, pomembne za njegov postopek in ni naloga pristojnega organa, da iz prosilcev „vleče“ razloge za mednarodno zaščito ter mu besede polaga v usta, temveč mora prosilec sam navesti razloge za zapustitev izvorne države.

7. Tožena stranka na podlagi obrazloženega ugotavlja, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, saj niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem in niso navedli nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, prav tako pa niso navajali oziroma izkazali razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. Ker tožniki niso navajali razlogov, iz katerih bi izhajalo, da so preganjani kot Kurdi, tožena stranka informacij, ki jih je s tem v zvezi posredoval pooblaščenec tožnikov, ni upoštevala.

8. V luči varnostnih razmer v Sirski arabski republiki tožena stranka v nadaljevanju presoja upravičenost tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v okviru 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1 in po preučitvi informacij o izvorni državi ugotavlja, da v Siriji poteka oborožen spopad ter da je raven vsesplošnega nasilja na celotnem območju države tako visoka, da je tožnikom ob odsotnosti notranje zaščite potrebno priznati status subsidiarne zaščite, in sicer za obdobje treh let, pri čemer odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita.

9. Tožniki zoper navedeno odločitev vlagajo tožbo, pri čemer odločbo izrecno izpodbijajo le v delu, v katerem tožnikom ni bil priznan status begunca. Izpostavljajo, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv in ni skladen z drugim odstavkom 207. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi moralo biti v izreku posebej odločeno najprej o zahtevku za priznanje statusa begunca, potem pa še o zahtevku za priznanje subsidiarne zaščite. Ni bistveno, ali bi bil izrek formuliran skupaj v eni točki izreka ali pa v dveh točkah, temveč je pomembno le, da se z izrekom odločbe jasno odloči o vseh strankinih zahtevkih. Tožniki pojasnjujejo, da jim je stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem znano, vendar vztrajajo, da jim je z izrekom, kot je obravnavani, onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do mednarodne zaščite oziroma pravice do priznanja statusa begunca. Trdijo, da bi jim z razveljavitvijo (pravilno: odpravo) odločitve o priznanju subsidiarne zaščite brez istočasnega priznanja statusa begunca nastala nepopravljiva škoda, saj bi (čeprav morda le začasno) izgubili že vse pridobljene pravice.

10. V zvezi z zatrjevanimi razlogi za priznanje mednarodne zaščite prvega tožnika tožba izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da bi bil lahko vpoklican kot rezervist v Assadovo vojsko, pri čemer je osebni razgovor skladno z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1 namenjen temu, da se poleg razlogov, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, ugotovijo tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembni za odločitev. Tožnik je poleg tega pojasnil, da so vsi, ki so njegove starosti, vpoklicani v vojsko, česar tožena stranka niti ne zanika. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da izvajajo rekrutiranje na kontrolnih točkah, s čimer priznava, da je možnost, da bi se tožnika prisilno rekrutiralo, čisto realna, tožnik pa je pojasnil, da se mu dejstvo mogočega vpoklica v vojsko ni zdelo pomembno, saj v vojsko ni bil nikoli uradno vabljen. Tožba poudarja, da pri nevarnosti preganjanja ne gre za dejanski pretekli historični dogodek, temveč gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, zato za odločitev v tej zadevi ne more biti bistveno, ali je tožnik sploh prejel osebni poziv v vojsko ali ne. Že samo dejstvo, da ga lahko vpokličejo, namreč predstavlja grožnjo preganjanja, česar tožena stranka sploh ni presojala in je zato zmotno uporabila materialno pravo, prav tako pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka predvsem ni upoštevala tretjega odstavka 21. člena in 23. člena ZMZ-1, saj izjav tožnikov ni preverjala glede na informacije o izvorni državi.

11. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca tožniki navajajo, da se za dejanja preganjanja šteje tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja oziroma dejanja, ki izključujejo priznanje statusa begunca. Tožena stranka dejanskega stanja sploh ni razčistila v celoti in ni pojasnila nobenega izmed izključitvenih razlogov, prvi tožnik pa ob tem poudarja tudi, da ga tožena stranka ni nič vprašala v zvezi s tem, zakaj se boji iti v vojsko. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru je sicer razvidno, da bi bil kaznovan ne glede na to, v katero vojsko bi bil vpoklican (Assadovo, PKK ali uporniško). Tožnik je pojasnil, da pri podaji prošnje ni uveljavljal vpoklica, ker ni bil uradno vabljen, dejstvo, da je en dan prej govoril s sorodniki, ki so mu povedali, da PKK uradno vabi v vojsko ljudi, kot je on, pa nikakor ne pomeni, da je tožnik šele takrat izvedel za to možnost. Povedal je le, da je tisti dan govoril s svojimi sorodniki. Tožena stranka s preverjanjem informacij o izvorni državi ni preverila izjave tožnika, da bi bil kaznovan, če bi se odzval vabilu v vojsko, čeprav bi morala po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje. Tožnik ima kot Kurd utemeljen strah pred preganjanjem, do katerega bi verjetno prišlo v primeru vrnitve v Sirijo, kjer bi bil mobiliziran v sirsko vojsko in bil preganjan na podlagi političnega prepričanja, ki tožnika odvrača od streljanja proti pripadnikom svojega naroda ali civilnemu prebivalstvu, to pa je po sodni praksi treba šteti kot dejanje preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Ob tem lahko kot zatečeni begunec (30. člen ZMZ-1) status pridobi tudi oseba, ki v času zapustitve izvorne države ni bila preganjana in je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje, tožnik pa je s svojimi navedbami izkazal tudi izpolnjevanje teh pogojev, saj njegov utemeljen strah pred preganjanjem temelji na dogodkih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je tožnik sodeloval po zapustitvi izvorne države.

12. Tožniki trdijo, da bi morala tožena stranka sama pridobiti informacije glede vpoklica v vojsko in glede posledic, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je prvi tožnik povedal, da bi mu grozila kazen. Če je podana povezava med razlogi in dejanji preganjanja, po sodni praksi za priznanje statusa begunca zadostuje izogibanje vpoklicu v vojsko, dezerterstvo ali posamezniku pripisano politično prepričanje. Tožnik se v tožbi sklicuje na več virov oziroma poročil, iz katerih je razvidno, da sirske oblasti na vsak način želijo dobiti dodatno vojsko, zaradi česar je jasno, da mu grozi vpoklic v vojsko, s temi poročili pa je izkazano tudi, da bi bil gotovo vpoklican v vojsko, v kolikor izvorne države ne bi zapustil. Pri tem je povsem jasno, da bi moral tožnik izvrševati kazniva dejanja, če bi se moral priključiti vojski. Iz predloženih poročil je obenem razvidno, da vojakom, ki odklonijo izvršitev ukaza in ne streljajo na neoborožene civiliste, grozi zapor, mučenje ali usmrtitev, v primeru dezerterstva pa smrtna kazen.

13. Prvi tožnik glede na obrazloženo po mnenju tožnikov izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca, druga tožnica je do statusa begunca upravičena na podlagi priznanja statusa begunca prvemu tožniku kot njenemu družinskemu članu (četrti odstavek 49. člena ZMZ-1), otroci pa delijo usodo staršev. Tožniki zato predlagajo, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi njihovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožnikom prizna status begunca, oziroma podredno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo delno odpravi v delu, v katerem tožnikom ni bil priznan status begunca, ter jo v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca, tako da bo v primeru priznanja statusa begunca ta status z dnem pravnomočnosti te dopolnilne odločbe nadomestil že priznani status subsidiarne zaščite.

14. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ZMZ-1 ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, tako da ne gre za dve pravici, temveč sta to le dve obliki ene pravice. Po presoji Vrhovnega sodišča zakon ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh ločenih zahtevkov, o katerih je treba odločiti z izrekom. Nadalje pojasnjuje, da je pred izdajo odločbe preučila vsa dejstva in prišla do zaključka, da so tožniki prvotno zapustili izvorno državo zaradi vojnega stanja, zaradi česar jim je bila priznana subsidiarna zaščita. Prvi tožnik v konkretnem primeru sploh ni dobil vpoklica, da se mora javiti v vojsko in uradno ni bil nikoli vabljen kot rezervist. Poleg tega je nesporno zlorabljal azilni postopek, saj vpoklica v vojsko, ki mu ni nikoli pretil, pri podaji prošnje ni omenjal niti uveljavljal, temveč se je tega spomnil šele na osebnem razgovoru. Nenavadno je tudi, da je tožnik šele 30. 5. 2016 izvedel, da PKK vabi ljudi v vojsko. Očitno je torej, da prvi tožnik Sirije ni zapustil zaradi vpoklica v vojsko, temveč zaradi varnostne situacije, tožena stranka pa lahko upravičeno zatrdi, da je prvi tožnik vpoklic na osebnem razgovoru uveljavljal zgolj zato, ker se je podučil o tem. Izpodbijana odločba izhaja iz predpostavke, da prvi tožnik ni dobil poziva v vojsko, zato ne morejo biti relevantne navedbe o tem, kaj lahko doleti tiste, ki se na vpoklic ne odzovejo. Prav tako navedbe o tem, da naj bi prvemu tožniku grozila kazen v primeru vrnitve v Sirijo, sodijo v razloge za subsidiarno zaščito, ki je bila tožnikom priznana. Bistven element oziroma predpogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 je zavrnitev služenja vojaškega roka, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. Vročitev poziva, ki ga tožnik ni nikoli prejel, mora biti še posebej izkazana. Tožena stranka nadalje poudarja, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite začne na zahtevo prosilca, ki mora sam navesti vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, in ni naloga tožene stranke, da iz prosilca „vleče“ razloge za mednarodno zaščito. V zvezi s sklicevanjem tožnikov na več informacij o izvorni državi pa ob sklicevanju na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) opozarja, da gre za tožbene novote.

15. Tožniki v prvi pripravljalni vlogi prerekajo vse navedbe tožene stranke in pojasnjujejo, da pri predloženih virih ne gre za nedovoljene tožbene novote. Tožena stranka na njihovo vlogo ni odgovorila.

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je tožnikom priznala status subsidiarne zaščite in s tem implicitno odločila, da do priznanja statusa begunca niso upravičeni. Tožniki odločbo izrecno izpodbijajo le v delu, v katerem jim ni bil priznan status begunca, pri čemer se tožbeni razlogi nanašajo predvsem na zavrnitev statusa begunca prvemu tožniku A.A., preostalim tožnikom pa bi moral biti status begunca glede na tožbene trditve priznan zato, ker so njegovi družinski člani.

18. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožnik A.A. (v nadaljevanju tožnik) rojen ... 1985 v kraju Allepo, državljan Sirije, kurdske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njegova identiteta pa je bila v postopku ugotovljena na podlagi pristne osebne izkaznice, vojaške knjižice in vozniškega dovoljenja.

19. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka tožniku statusa begunca ni priznala predvsem zato, ker je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot razloge za zapustitev izvorne države kljub večkratnim pozivom uradne osebe, naj navede vse razloge za utemeljitev svoje prošnje, navedel zgolj slabe razmere v Siriji zaradi vojne in strah za varnost družine, šele na osebnem razgovoru pa je povedal tudi, da mu grozi nevarnost vpoklica v vojsko. Tožnik se je po mnenju tožene stranke podučil o tem, kaj mora navajati, da lahko pridobi status begunca, in ne verjame, da se mu pri podaji prošnje okoliščina možnega vpoklica v vojsko ni zdela pomembna. Tožnik prav tako ni navedel, da bi bil na kontrolnih točkah v izvorni državi kdaj prisilno rekrutiran, niti v času bivanja v Siriji ni dobil nobenega vpoklica v vojsko. Tožnik je torej glede na ugotovitve tožene stranke izvorno državo zapustil zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo v upravnem sporu poudarja tudi, da je za opredelitev preganjanja iz 5. alineje 26. člena ZMZ-1 v smislu zavrnitve služenja vojaškega roka bistveno to, da je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti, kar se v tožnikovem primeru ni zgodilo.

20. Med strankama ni sporno, da je tožnik strah pred možnim vpoklicem v vojsko omenil šele na osebnem razgovoru in ne že ob podaji prošnje, vendar pa glede na podatke upravnega spisa v obravnavani zadevi tožena stranka po presoji sodišča ni imela podlage za ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, in za zavrnitev prošnje tožnika v delu, ki se nanaša na priznanje statusa begunca, še preden oziroma ne da bi pridobila informacije o stanju v izvorni državi in verjetnost izjav tožnika ter njegovo upravičenost do priznanja statusa begunca presodila tudi v njihovi luči. Tožena stranka pri svoji dokazni oceni namreč ni upoštevala, po mnenju sodišča za obravnavano zadevo bistvene okoliščine, da je tožnik na osebnem razgovoru ob navedbi, da kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja tudi možen vpoklic, to je mobilizacijo v Assadovo vojsko, predložil vojaško knjižico, za katero je Nacionalni forenzični laboratorij ugotovil, da je natisnjena s tiskarsko tehniko ploskega tiska in da obstaja verjetnost, da je dokument pristen. Iz omenjene knjižice, glede katere v upravnem postopku torej ni bilo sporno, da je pristna, izhaja, da je prvi tožnik že odslužil vojaško obveznost in je zatorej rezervist v sirijski vojski. Navedeno objektivno izkazano dejstvo pa je okoliščina, ki bi morala pretehtati oceno tožene stranke o tem, da tožnikovim izjavam glede nevarnosti prihodnjega vpoklica v sirijsko vojsko ne verjame, pri čemer sodišče pripominja, da četudi bi se tožnik morebiti šele po prihodu Slovenije podučil o tem, kaj mora navajati na osebnem razgovoru, mu prav zaradi predložene pristne vojaške knjižice ne bi bilo mogoče odreči verodostojnosti glede njegovega sedanjega strahu pred nevarnostjo preganjanja.

21. Upravno sodišče je že v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 v upravnosodno prakso vpeljalo tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije, na podlagi katerih mora pristojni organ opraviti analizo izjav prosilca za mednarodno zaščito ter oceniti njihovo verodostojnost.(1) Glede na izoblikovano shemo kriterijev za oceno verodostojnosti prosilčevih izjav mora biti končna dokazna ocena (ne)verodostojnosti izjav pretehtana tako z vidika vsakega strukturnega elementa posebej kot tudi z vidika vseh treh strukturnih elementov skupaj, pri čemer je potrebno upoštevati, da morebitna negativna ocena notranje nekonsistentnosti znotraj prosilčevih izjav načeloma ne more pretehtati pozitivne ocene zunanje konsistentnosti, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi,(2) še posebej, če gre za tesno povezanost med informacijami o izvorni državi in zatrjevanim preganjanjem. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje prav na oceni tožnikove neverodostojnosti o možnem vpoklicu v sirijsko vojsko ob vrnitvi v izvorno državo, ki jo opira predvsem na dejstvo prepoznega in posledično neprepričljivega uveljavljanja tega razloga v postopku, pri tem pa v dokazno oceno niti ne vključi objektivno izkazanega dejstva, da je prvi tožnik rezervist v državni vojski. Zgolj okoliščina, da je tožnik šele na osebnem razgovoru, kljub predhodnim večkratnim pozivom uradne osebe ob podaji prošnje, izrecno uveljavljal nevarnost vpoklica v vojsko, ob predložitvi pristne vojaške knjižice tako ne more zadoščati za oceno neverodostojnosti njegovih izjav in za sklep, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi vpoklica v predsedniško vojaško formacijo v vojni v Siriji. Pri tem po mnenju sodišča ne gre spregledati, da je tožnik v obravnavanem primeru nevarnost vpoklica v vojsko navedel nemudoma po začetku osebnega razgovora, ko je odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali ima „še kakšen drug razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito“, in ne šele po dodatnih pozivih uradne osebe oziroma po njenih podvprašanjih na osebnem razgovoru, zaradi česar ni mogoče šteti, da je s svojimi navedbami zlorabil postopek za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci imajo tekom upravnega postopka pravico in dolžnost navajati razloge, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo za mednarodno zaščito, in četudi drži navedba tožene stranke, da ne more biti vsak prosilec, ki samo omeni, da mu preti vpoklic v vojsko, upravičen do priznanja mednarodne zaščite, tožena stranka ne more zgolj zato, ker prosilec že ob sami podaji prošnje ne navede vseh svojih razlogov, zaključiti, da njegove kasnejše izjave tekom postopka niso verodostojne in da je treba njegovo prošnjo v delu, ki se nanaša na status begunca, zavrniti brez predhodne pridobitve ustreznih informacij o izvorni državi ter brez poglobljene analize in celovite dokazne ocene vseh pravno relevantnih dejstev.

22. Sodišče ob tem poudarja, da je osebni razgovor, ki je opravljen s prosilci za mednarodno zaščito, (med drugim) namenjen temu, da se v njem ugotavlja vsa dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev (drugi odstavek 46. člena ZMZ-1), pri čemer je potrebno izpostaviti določbo drugega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki določa, da mora prosilec vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, predložiti „do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba“ in na katerega je posebej opozorjen. Ureditev postopka za priznanje mednarodne zaščite tako prosilcu sicer res nalaga breme utemeljitve svoje prošnje, v kateri mora sam pojasniti razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, vendar pa ga zakon po drugi strani ne omejuje, da bi moral vsa odločilna dejstva navesti že ob podaji prošnje, temveč lahko to stori vse do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga določi uradna oseba na osebnem razgovoru. Tudi splošna ureditev upravnega postopka ne pozna sistema prekluzij, ki bi stranke po vložitvi zahteve za izvedbo postopka omejevala glede navajanja novih dejstev in dokazov, temveč drugi odstavek 146. člena ZUP izrecno določa, da ima stranka „vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve, če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi.“ Stranka torej z navajanjem novih dejstev tekom upravnega postopka niti po splošnih določbah ZUP niti po določbah ZMZ-1 ni prekludirana na način, da bi morala vsa relevantna dejstva in dokaze navesti že ob podaji prošnje, temveč lahko to stori tudi kasneje in ji takšno ravnanje ne sme biti v škodo.

23. Tožnik je po presoji sodišča s tem, ko je povedal, da je bil v Siriji med leti 2004 in 2006 vojaški obveznik in da je lahko vpoklican kot rezervist v Assadovo vojsko, pri čemer „ima problem, ker v kolikor gre v Assadovo vojsko, se mu bo maščevala uporniška vojska, in če gre v uporniško vojsko, se mu bo maščevala Assadova vojska,“ v zadostni meri in pravočasno utemeljil enega izmed razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, s tem da je za svoje trditve uradni osebi predložil tudi vojaško knjižico ter svoje izjave s tem objektivno utemeljil, zaradi česar tožena stranka svoje ocene o neverodostojnosti tožnikovih izjav ne bi smela opirati zgolj na dejstvo, da tožnik tega razloga ni uveljavljal že ob prvem zaslišanju pri podaji prošnje na predpisanem obrazcu.

24. Tožniki poleg tega pravilno izpostavljajo, da postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, pri čemer ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v prihodnosti. Razlogi, iz katerih prosilci za mednarodno zaščito zapustijo izvorno državo, sicer v večini primerov res kažejo na njihov strah pred preganjanjem ob ponovni vrnitvi v izvorno državo, vendar pa to ni edina okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati v postopku priznanja mednarodne zaščite, saj je za sprejem odločitve bistven sklep, ali določenemu prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo v prihodnje grozi nevarnost preganjanja. Odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru glede na navedeno ne more temeljiti na presoji, da je tožnik Sirijo primarno zapustil zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga, saj je tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite povedal tudi, da se boji nevarnosti vpoklica v sirijsko vojsko in je torej zatrjeval, da mu v bodoče ob vrnitvi v izvorno državo grozi s tem povezano preganjanje. Iz enakega razloga za odločitev ni pomembno, da tožnik v preteklosti na kontrolnih točkah ni imel težav in ni bil še prisilno rekrutiran, če tožena stranka sama (sicer brez pridobitve informacij v konkretnem upravnem postopku) navaja, da iz informacij izhaja, da v Siriji izvajajo rekrutiranje na kontrolnih točkah. Ni mogoče torej vnaprej, zgolj na podlagi dejstva, da tožnik v preteklosti ni imel težav, zaključiti, da mu nevarnost takšnega preganjanja ne grozi v primeru vrnitve. Sodišče pa je že v zadevi I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015, ki je bila potrjena z odločitvijo Vrhovnega sodišča I Up 47/2015 z dne 2. 9. 2015, presodilo, da v primeru Sirije, ki ni članica Sveta Evrope in kjer divja vojna brez kakršnega koli upoštevanja mednarodnega humanitarnega in vojnega prava, ni sprejemljivo in razumno upoštevati pogoja, da bi morale biti osebe za uveljavljanje upravičenosti do priznanja statusa begunca dejansko že vpoklicane v vojsko, temveč lahko osebi grozi nevarnost obveznosti služenja vojaškega roka tudi brez prejetega osebnega poziva.

25. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je tožnik s svojimi navedbami o tem, da se boji vpoklica v sirijsko vojsko in njegovih posledic oziroma posledic izogibanja temu vpoklicu, zatrjeval razloge preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, ki določa, da so dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, zaradi katerih se status begunca prosilcu ne prizna. Tožena stranka kljub objektivno izkazanemu dejstvu, da je tožnik rezervist v državni vojski, njegovim izjavam o strahu pred vojaško rekrutacijo ni sledila in jih je neutemeljeno ocenila za neverodostojne, zaradi česar ni v celoti ugotavljala dejanskega stanja ter podanih izjav ni preverjala s splošnimi informacijami o izvorni državi in specifičnimi informacijami, ki so podrobne, poglobljene in morebiti povezane s konkretnim primerom (8. in 9. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). S tem je kršila 22. člen ZMZ-1 in 23. člen ZMZ-1 v povezavi s prvim odstavkom 8. člena ZUP in prvim odstavkom 138. člena ZUP, neupoštevanje postopkovnih pravil pa je lahko vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost sprejete odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), saj je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

26. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. in 4. točke v zvezi z 2. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, saj v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in so posledično v bistvenih točkah odločilna dejstva ostala nepopolno ugotovljena in materialno pravo nepravilno uporabljeno, pogojev za zavrnitev tožbe pa ni bilo ter sodišče opisanih kršitev tudi ni samo odpravilo, predvsem zaradi spoštovanja načela delitve oblasti in upoštevanja ustavno zagotovljene pravice strank do nepristranskega sodišča, ki ne more samo prevzeti vloge tožene stranke pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku pridobiti splošne in specifične informacije o izvorni državi, s katerimi bo preverila tožnikove izjave o nevarnosti, da bi bil vpoklican v vojsko, in s tem v zvezi presoditi, ali mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi nevarnost preganjanja in se tožnik tega utemeljeno boji, nato pa ponovno odločiti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

27. Če bo tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, mu bo morala z novo odločbo omenjeni status priznati, enak status pa bo morala skladno s četrtim odstavkom 49. člena ZMZ-1 podeliti tudi njegovim družinskim članom. Če pa tožnik in posledično njegova celotna družina po oceni tožene stranke do priznanja statusa begunca ne bodo upravičeni, bo morala tožena stranka ob nespremenjenem dejanskem stanju upoštevati, da so pri tožnikih izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite, k s tožbo v tem upravnem sporu niso bili izpodbijani, ter tožnikom priznati status subsidiarne zaščite najmanj za obdobje treh let, na način, kot je to storila v izpodbijani odločbi in iz enakih razlogov. Tožniki namreč s tem, ko so vložili tožbo zoper odločitev tožene stranke, s katero jim je bil zavrnjen status begunca, ne smejo biti v slabšem položaju, kot če je ne bi. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila to sodbo, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

28. Sodišče glede na postavljen podredni tožbeni zahtevek, ki se je glasil na delno odpravo izpodbijane odločbe, ter s tem povezanimi tožbenimi ugovori o tem, da bi moral biti izrek izpodbijane odločbe oblikovan v dveh točkah, dodaja naslednje:

29. Vrhovno sodišče v svojih najnovejših odločitvah (I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, I Up 165/2016 z dne 4. 9. 2016 in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016) vztraja pri stališču, da se v izreku odločbe pristojnega upravnega organa ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite, kot je predhodno odločilo in obrazložilo že v zadevah I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012 in I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014, zaradi česar tožniki s tožbenim ugovorom, da bi moral biti izrek izpodbijane odločbe sestavljen iz dveh točk, v tem upravnem sporu ne morejo uspeti.

30. Poleg tega je Vrhovno sodišče z zgoraj citiranimi odločbami I Up 148/2016, I Up 165/2016 ter I Up 189/2016 izključilo možnost oblikovanja izreka sodbe Upravnega sodišča na način, da bi se odločba pristojnega organa v primeru, ko tožniki izpodbijajo zgolj odločitev o nepriznanem statusu begunca, odpravila le v tem delu, temveč je sprejelo stališče, da lahko Upravno sodišče v takšnem primeru ob ugoditvi tožbi odloči v sporu polne jurisdikcije ali pa v okviru odprave izpodbijane odločbe da toženi stranki ustrezne zavezujoče napotke, naj tudi v ponovljenem postopku upošteva, da so v primeru nespremenjenega dejanskega stanja izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Sodišče je glede na navedeno v obravnavanem primeru kljub izrecnemu tožbenemu zahtevku za delno odpravo izpodbijane odločbe, le-to odpravilo v celoti in izkoristilo možnost oblikovanja zavezujočih pravnih napotkov za odločanje v ponovnem postopku, ki jih mora tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v celoti spoštovati.

31. Sodišče glavne obravnave, izvedbo katere so predlagali tožniki, ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

opomba (1) : Prvi element ocene (ne)verodostojnosti prosilca je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, pri čemer gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali njegovih ravnanj, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji element ocene pa sesestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal. Vrhovno sodišče je omenjene kriterije načeloma sprejelo v sodbi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012. opomba (2) : Sodba Upravnega sodišča I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, točka 89 obrazložitve.