Jedro

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Dolgotrajna zaposlitev je pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 280,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 7. 2025 na podlagi odpovedi, ampak dne 30. 10. 2025 na podlagi sodne razveze. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 19. 7. 2025 do 30. 10. 2025 obračuna in izplača mesečna nadomestila plače v znesku 1.483,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna socialna zavarovanja in mu za to obdobje prizna delovno dobo ter mu plača denarno povračilo v znesku 14.839,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. V presežku za znesek 5.935,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek za denarno povračilo zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka v višini 223,99 EUR, dolžna pa je plačati tudi sodno takso.

2.Tožena stranka izpodbija IV. točko izreka sodbe in sicer iz vseh pritožbenihrazlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da denarno povračilo zniža in ga določi največ v višini 2.967,88 EUR; podredno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Tožena stranka se zoper izpodbijano sodbo pritožuje v delu, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila tožniku v višini 14.839,40 EUR, kar ustreza desetim bruto plačam tožnika. Sodišču očita, da izpodbijane sodbe v tem delu ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sodišče pri odmeri denarnega povračila ni pravilno upoštevalo kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 oziroma da jih je upoštevalo arbitrarno. Prav tako zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo zakonske kriterije za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar jih pri konkretni odločitvi naj ne bi dejansko uporabilo oziroma naj njihovega vpliva na višino prisojenega povračila ne bi ustrezno obrazložilo. Zlasti zatrjuje, da so bili neutemeljeno upoštevani tožnikovo zdravstveno stanje oziroma bolniški stalež (le-ta ni izkazan v času izdaje sodbe) in njegove socialne okoliščine (dejstvo da preživlja dva šoloobvezna otroka), medtem ko naj bi sodišče spregledalo splošno znana dejstva o dobri zaposljivosti tožnika kot delavca v proizvodnji. Splošno je namreč znano, da je za podobna delovna mesta s plačo malce nad minimalno v Sloveniji izkazan velik interes delodajalcev, saj primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela in bi tožnik novo zaposlitev lahko dobil takoj, če bi jo želel. Sodišče pa v ničemer ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, niti pravic, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Na tej podlagi tožena stranka zaključuje, da je odločitev o višini denarnega povračila arbitrarna in v nasprotju z materialnim pravom, odstopa pa tudi od prisojenih denarnih povračil v primerljivih primerih. Priglaša stroške postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker gre za zamudno sodbo, pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da se v skladu z drugim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje je v takem primeru vezano na dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, če so izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP.

6.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodba v izpodbijanem delu ni obrazložena. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo zakonske kriterije iz drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in jih pri presoji tudi konkretno uporabilo. Obrazložitev je jasna, razumljiva in omogoča preizkus pravilnosti odločitve, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7.Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tožena stranka je imela možnost pravočasno odgovoriti na tožbo in izpodbijati tožnikove navedbe, pa tega ni storila. Posledic svoje procesne pasivnosti ne more sanirati v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na dejstva, navedena v tožbi, med drugim tudi na navedbo, da je bil tožnik še vedno v bolniškem staležu in da ima dva šoloobvezna otroka. Ta dejstva niso bila v nasprotju s predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi, zato so se štela za resnična.

8.Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče delavcu prisodi denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač. Po drugem odstavku istega člena se višina določi glede na trajanje zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pravice, uveljavljane za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je dolgotrajna zaposlitev pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij. To potrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevi VIII Ips 278/2016, kjer je bilo ob 20-letni zaposlitvi potrjeno denarno povračilo v višini 10 plač. V obravnavani zadevi je bila zaposlitev še daljša (več kot 28 let), zato prisojena višina nikakor ne odstopa navzgor od primerljive sodne prakse. Judikati, ki jih izpostavlja pritožba, niso primerljivi, saj so bili delavci v vseh navedenih primerih pri delodajalcu zaposleni bistveno krajši čas kot tožnik v obravnavani zadevi. Neutemeljeno je tudi stališče, da socialne okoliščine (preživljanje dveh šoloobveznih otrok) ne bi smele biti upoštevane. Sodna praksa priznava, da so osebne in socialne okoliščine delavca relevantne pri odmeri denarnega povračila, saj lahko vplivajo na uspešnost iskanja druge zaposlitve. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je bila odpoved podana zaradi neutemeljenega očitka opravljanja pridobitne dejavnosti v času bolniške odsotnosti, kar je vplivalo na presojo intenzitete posega v delavčev položaj. Prav tako je jasno, da tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil upravičen do nadomestila za brezposelnost, iz izpodbijane sodbe pa izhaja tudi, da je bila tožniku reparacija priznana zgolj za dobre tri mesece (od 19. 7. 2025 do 30. 10. 2025). Upoštevaje vse relevantne kriterije odmera desetih plač pomeni zmerno odmero znotraj zakonskega razpona ter je rezultat zakonite diskrecijske presoje sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. S pritožbo namreč ni uspela, v sporih glede obsoja in prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč peti odstavek 41. člena ZDSS-1, pa tudi sicer ne glede na izid postopka, kot delodajalec sama krije svoje stroške. Tožniku pa je glede na neuspeh s pritožbo dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materiale stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR.