Jedro

V predmetni zadevi je bilo ob analizi vožnje voznika B. B. na podlagi njegove vozniške kartice ob primerjavi s tahografom ugotovljeno, da pravi podatki o vožnji na voznikovi kartici v dveh primerih niso bili prikazani (na kartici je bil prikazan počitek, dejansko pa je bilo enkrat z vozilom prevoženih 6,7 km, drugič pa 93,7 km), podatki so bili torej zatajeni, pri čemer prekrškovni organ brez dodatne analize z ustrezno tehnično in programsko opremo in primerjave podatkov s podatki tahografa tega ne bi mogel ugotoviti. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato pravilno subsumirano pod prekršek iz prvega odstavka 40.č člena ZDCOPMD.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 450,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v [...] zavrnilo zahtevo storilke za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana št. 555008399332 z dne 12.2.2018. 2. Zoper sodbo se storilka pritožuje po svoji zagovornici. Najprej primerja izpodbijano sodbo s prvo sodbo v zadevi, ki je bila razveljavljena. Sodišču očita, da je dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika storilke sicer izvedlo, vendar ga ni ocenilo in je določilo, kot da ta dokaz ne bi bil izveden. Sodba je zdaj še bolj v nasprotju z izvedenimi dokazi. Kršitev je bila povzročena v nasprotju z navodili pravne osebe, pa tudi z namenom povzročitve škode pravni osebi. V zvezi z navedbo sodišča v razveljavljeni sodbi, da ne verjame, da je brez vstavljene kartice vozil A. A., pa je storilka predlagala še izvedbo dodatnih dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo, saj pravna oseba ni mogla vedeti, da se bo sodišče, kljub predloženim dokazom, postavilo na tako stališče. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so nerazumljivi. V zahtevi za sodno varstvo je bilo izpostavljeno, da je prekrškovni organ povsem prezrl predložene dokaze, opozorila je, da se ni mogla prej izjaviti o očitku, ki ga je prekrškovni organ navedel šele v odločbi, to je, da naj bi imel voznik nepravilno odrejeno nalogo (storilki pa ni dalo možnosti obrambe). Gre tudi sicer za abstraktni očitek. Že v izjavi so bile podane konkretizirane navedbe glede razbremenilnih okoliščin in sicer tudi, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi. Na te navedbe sodišče ni odgovorilo. V konkretnem primeru je za presojo odločilno, kdo je vozil brez vstavljene kartice. Svojo odločitev je sodišče sprejelo povsem arbitrarno. Najprej bi moralo presoditi, kdo je bil neposredni storilec. Če tega ne bi moglo ugotoviti, bi moralo uporabiti drugi odstavek 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Napačno je bila uporabljena materialnopravna določba (sodišče bi moralo uporabiti četrti odstavek 40.c člena ZDVOPMD). V posledici je bila izrečena tudi previsoka sankcija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljena (66. člen ZP-1). Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da je v spornem obdobju vozilo storilke dejansko vozil voznik A. A. zato ni mogoče upoštevati. Hkrati pa to pomeni, da so za ta postopek nerelavantni tudi očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da je A. A. storil prekršek z namenom škodovati pravni osebi in sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker se do teh navedb ni opredelilo.

5. Izpodbijana sodba je obrazložena, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in ugovorov storilke, v sodbi ni nasprotij in jo je mogoče preizkusiti. Skladno z navodili v sklepu o razveljavitvi je sodišče izvedlo vse v zahtevi za sodno varstvo predlagane1 dokaze, vendar z izvedenimi dokazi storilka ni uspela prepričati sodišča, da naj bi brez vozne kartice vozil A. A. Dejstvo, da je vozil A. A., je storilka zatrjevala že ves čas postopka, zato so dokazni predlogi za zaslišanje prometnika ter listine, vložene šele na naroku 28.4.2021, tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepozne. Ni jasno, kam pritožba meri z očitki, da ji je prekrškovni organ šele v odločbi očital, da naj bi imel voznik nepravilno odrejeno nalogo. Prekrškovni organ namreč storilke ni spoznal za odgovorno, ker bi nepravilno odredila nalogo, temveč po prvem odstavku 14. člena ZP-1. Ker je neposredni storilec prekrška znan (voznik B. B.), bi morala storilka izkazati, da je do prekrška prišlo kljub temu, da je bil neposredni storilec seznanjen s pravili in da je tudi sicer storila vse, kar je potrebno, da do prekrška ne bi prišlo. To in samo to je pravni okvir odločanja v zadevi.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da storilki razlogov za razbremenitev ni uspelo izkazati. Do drugačnega zaključka ne pridemo niti, če bi upoštevali navedbe v pritožbi, da je voznik B. B.2 s svojim podpisom potrdil, da je prejel navodila in pravilnike (tudi v tem primeru gre šele za seznanitev s pravilnim ravnanjem). Trditve, da naj bi bilo vozniku B. B. odrejeno, naj opravi predpisan počitek, storilka v izjavi o dejstvih in okoliščinah ni podala. Svojo obrambo je namreč gradila na dejstvu, da je sporno vožnjo opravil voznik A. A., kar pa se v postopku ni izkazalo. Prvič je navedbe, da je bil B. B. odrejen počitek3, navedla šele v zahtevi za sodno varstvo, kar je po določbi tretje alineje 62. člena ZP-1 prepozno. Že zgoraj je bilo namreč pojasnjeno, da se storilka neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi šele v odločbi prekrškovnega organa izvedela, da se ji očita napačna odredba. Trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo po tretjem odstavku 14. člena ZP-1 je na storilki. Katere ukrepe konkretno je izvedla, da bi preprečila storitev prekrška, mora navesti sama. Med takimi ukrepi bi gotovo lahko bila odredba vozniku B. B., da opravi obvezni počitek. Gre torej za dejstvo, ki bi ga morala navesti že v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ne glede na vsebino odločbe prekrškovnega organa, če bi se želela ekskulpirati. Tudi sicer pa niti B. B. niti C. C.4 nista izpovedala ničesar o tem, da naj bi bil B. B. odrejen počitek (pri čemer sta bili pri obeh zaslišanjih navzoči zagovornici). V predmetni zadevi se dejansko in pravno stanje razlikuje od dejanskega stanja v zadevi VSC PRp 17/2017. V tej zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je storilec pomotoma opravil vožnjo s kartico, ki ni bila njegova last, v predmetni zadevi pa je storilec, vozil brez uporabe katerekoli kartice. Tudi sicer pa gre za eno samo zadevo in o enotni sodni praksi še ni mogoče govoriti. Pritožnica zato s sklicevanjem na sodbo v zadevi PRp 17/2017 ne more uspeti.

7. Pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Po prvem odstavku 40.č člena ZDCOPMD se z globo od 3.000,00 do 12.000,00 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 32. člena Uredbe 165/2014/EU, če zlorabi tahograf, tahografski vložek ali voznikovo kartico, zaradi česar lahko pride do ponarejanja, zatajitve ali uničenja podatkov oziroma izpisanih informacij (32. člen Uredbe 165/2014/EU). Tretji odstavek 32. člena Uredbe 165/2014/EU pa določa, da je prepovedano ponarejati, zatajiti, skrivati ali uničiti podatke, ki so zapisani na tahografskem vložku ali shranjeni v tahografu, na vozniški kartici ali na izpisih iz tahografa. V predmetni zadevi je bilo ob analizi vožnje voznika B. B. na podlagi njegove vozniške kartice ob primerjavi s tahografom ugotovljeno, da pravi podatki o vožnji na voznikovi kartici v dveh primerih niso bili prikazani (na kartici je bil prikazan počitek, dejansko pa je bilo enkrat z vozilom prevoženih 6,7 km, drugič pa 93,7 km), podatki so bili torej zatajeni, pri čemer prekrškovni organ brez dodatne analize z ustrezno tehnično in programsko opremo in primerjave podatkov s podatki tahografa tega ne bi mogel ugotoviti. Dejstvo, da je prekrškovni organ zatajitev odkril, ne pomeni, da pravi podatki na vozniški kartici niso bili zatajeni, kot si to napačno razlaga pritožba. 32. člen Uredbe govori tako o uničenju in ponareditvi kot o zatajitvi in skrivanju, oboje je možno tako s tahografom kot z vozniško kartico. Ali so na tahografu podatki o opravljeni vožnji, zato ni pomembno. Bistveno je, da je bilo (šele) z dodatno analizo ugotovljeno, da na vozniški kartici ni podatkov o dejansko opravljeni vožnji, čeprav bi morali biti, če jih storilec ne bi zatajil. Tudi 40.č člen ZDCOPMD razlikuje med položajem, ko so podatki samo skriti in zatajeni (prvi odstavek) ter položajem, ko storilec te podatke ponaredi ali uniči (tretji odstavek). Ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato pravilno subsumirano pod prekršek iz prvega odstavka 40.č člena ZDCOPMD.

8. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Po določbi 144. člena ZP-1 in tarifni št. 8132 Zakona o sodnih taksah mora storilka plačati sodno takso za pritožbo v znesku 450,00 EUR.

1 Torej pravočasno. 2 Glede na ugotovljeno dejansko stanje, navedbe v zvezi z voznikom A. A. niso relevantne. 3 Tudi te navedbe pa so bile le pavšalne, saj storilka ni povedala, kdo in kdaj je dal tako navodilo. 4 V zvezi s (pavšalnimi) navedbami o izrecnem navodilu je storilka kot dokaz predlagala zaslišanje obeh.