Jedro

V obravnavani zadevi pa so oškodovanci priglasili premoženjskopravne zahtevke po začetku postopka osebnega stečaja zoper obdolženko, zato civilno sodišče ne bi postopalo na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak bi tožbo oškodovancev zavrglo kot nedovoljeno. Po začetku stečajnega postopka lahko namreč upniki svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljajo samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). To pomeni, da dokler teče postopek osebnega stečaja, vložitev tožbe na plačilo terjatve v pravdnem postopku ni dopustna in civilna sodišče tovrstne tožbe zavržejo. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drugačne posledice, kot napotitev oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožbi oškodovancev A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 56533/2021 z dne 20. 3. 2024 obdolženo C. C. spoznalo za krivo storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora ter ji nato določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača odvzeto premoženjsko korist v znesku 9.329,75 EUR. Po prvem odstavku 75. člena KZ- 1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obdolženi odvzelo pridobljeno premoženjsko korist v višini 9.329,75 EUR in ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebnih izdatkov oškodovancev ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca D. D., odvetnika P. P. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance A. A., B. B. in D. D. s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta laični pritožbi vložila oškodovanca A. A. in B. B. zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču smiselno enako predlagata, da se "ponovno preveri višina prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov".

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožnika z navedbami, da jima je sodišče prve stopnje neupravičeno prisodilo prenizka premoženjskopravna zahtevka, ne moreta uspeti. Sodišče prve stopnje oškodovancem ni prisodilo premoženjskopravnih zahtevkov in se posledično tudi ni ukvarjalo z njihovo višino, kot to napačno razumeta pritožnika, ampak jih je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, obdolženki pa odvzelo s kaznivima dejanjema pridobljeno premoženjskopravno korist v višini, kot je zajeta v opisu kaznivih dejanj. Takšna odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil zoper obdolženko v času izdaje sodbe v teku postopek osebnega stečaja. Ker se o premoženjskopravnih zahtevkih v kazenskem postopku odloča v pridruženem postopku po pravilih civilnega prava, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), vendar jih je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo. Spregledalo je namreč, da civilno sodišče postopa na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, torej da v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka upnika zoper stečajnega dolžnika zgolj ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila, le v tistih primerih, ko upnik začne pravdni postopek za uveljavitev svoje terjatve zoper dolžnika še pred začetkom stečajnega postopka (prvi odstavek 301. člena ZFPPIPP). V takem primeru se zaradi nastopa pravnih posledic začetka osebnega stečaja že začet pravdni postopek prekine (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) in se nato nadaljuje pod pogoji iz 301. člena ZFPPIPP, pri čemer se šteje, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi pa so oškodovanci priglasili premoženjskopravne zahtevke po začetku postopka osebnega stečaja zoper obdolženko,1 zato civilno sodišče ne bi postopalo na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak bi tožbo oškodovancev zavrglo kot nedovoljeno. Po začetku stečajnega postopka lahko namreč upniki svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljajo samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).2 To pomeni, da dokler teče postopek osebnega stečaja, vložitev tožbe na plačilo terjatve v pravdnem postopku ni dopustna in civilna sodišče tovrstne tožbe zavržejo.3 To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drugačne posledice, kot napotitev oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, pravilna in zakonita. Dodati je še, da lahko oškodovanec, ki je bil v kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, zahteva poplačilo iz odvzete premoženjske koristi, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti izpodbijane sodbe in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek (drugi odstavek 76. člena KZ-1). Terjatev v presežku nad odvzeto premoženjsko koristjo pa lahko uveljavlja v pravdnem postopku po pravnomočno končanem postopku osebnega stečaja zoper obdolženko. Po zaključku osebnega stečaja namreč stečajni dolžnik ne preneha in lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja tudi po koncu postopka osebnega stečaja, ker se v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo.4

6. Upoštevaje določbo prvega odstavka 383. člena ZKP je preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti izključen, ker sta se pritožila zgolj oškodovanca.

7. Po obrazloženem, ker je odločitev sodišča prve stopnje o premoženjskopravnih zahtevkih pravilna in zakonita, pritožbi oškodovancev pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

1 Postopek osebnega stečaja zoper obdolženko se je začel 12. 8. 2021, oškodovanci pa so premoženjskopravne zahtevke priglasili 20. 12. 2021. 2 Navedeno velja tudi za postopek osebnega stečaja, saj uporaba prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izključena (prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP). 3 Primerjaj npr. sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 620/2023 z dne 13. 2. 2024 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1252/2019 z dne 7. 10. 2019. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.