Jedro

Čeprav je do izmeta plastenke prišlo prvič v dvanajstih letih, pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da v primeru, ko se plastenke zagozdijo pred mestom za avtomatski izklop, tudi takojšen izklop stroja ne more preprečiti izmeta, in izpoved delovodje, da je v takem primeru najbolje steči stran, utemeljujeta uporabo pojma nevarna stvar. Odločitev sodišča druge stopnje, da v odgovornosti toženke ni mogoče opreti na določbe o objektivne odgovornosti, je materialnopravno napačna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 18. 4. 2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 11.266,90 EUR (prej 2,700.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki ji je nastala, ko se je dne 1.8.2001 poškodovala na delovnem mestu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.600,00 EUR. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi toženke ugodilo in je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se je drugostopenjsko sodišče v svoji sodbi posvetilo predvsem - po njegovem mnenju - pomanjkljivi trditveni podlagi v tožbi, ki pa jo je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot sklepčno. Meni, da je naloga drugostopenjskega sodišča da oceni pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča, ne pa da ocenjuje tožbo. Le-to je naloga prvostopenjskega sodišča, ki, v kolikor presodi, da je tožba nesklepčna, le-to zavrže, stranka pa ima zoper takšno odločitev možnost pritožbe. S tem, ko je sklepčnost tožbe ocenjevalo drugostopenjsko sodišče, pa je stranki odvzelo pravno sredstvo. Nadalje revidentka opozarja, da toženka v pritožbi ni ugovarjala pomanjkljive trditvene podlage, temveč zgolj, da je odločitev materialnopravno zmotna. Opozarja, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da je tožbo kasneje dopolnila s pripravljalnimi vlogami. Revidentka še navaja, da je bilo delo, ki ga je opravljala, objektivno nevarno, in opozarja, da je sodišče tudi že odločilo, da je steklenica z gazirano pijačo, ki je eksplodirala v rokah kupca, nevarna stvar. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ocena sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbe predstavlja materialnopravno odločitev in tožnik utemeljeno opozarja, da je ta napačna. Tožnica je v tožbi navedla, da je do nesreče prišlo, ko je skušala sprostiti zagozdene polne plastenke na liniji polnilno-zamašilnega stroja in ji je pri tem polno plastenko vrglo v spodnjo čeljust, zaradi česar je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki ji je pri tem nastala, saj je delo pri tem stroju objektivno nevarno. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica navedla vsa pravotvorna dejstva za obstoj objektivne odgovornosti. Ker pa je sodišče druge stopnje kljub napačnemu izhodiščnemu stališču o nesklepčnosti tožbe, v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju - tudi, če bi tožba bila sklepčna - ne bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost, je revizijsko sodišče lahko tudi preizkusilo, ali so razlogi sodišča druge stopnje v tem delu materialnopravno pravilni.

7. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) v drugem odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu ZOR pa je določeno, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok za nastalo škodo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da se je tožnica poškodovala dne 1.8.2001 na delovnem mestu; da je tožnica opravljala vizualno kontrolo postopka polnjenja plastenk z mineralno vodo in je morala v primeru nepredvidljivih situacij polnilno-zamašilni stroj izklopiti; da je prišlo na transportnem traku prvič v dvanajstletnem delovanju do zagozdenja dveh polnih plastenk z vsebino 1,5 l in do izmeta ene od njiju; da je delovodja povedal, da do zagozditve in izmeta steklenice lahko pride v trenutku in da bi bilo v takem primeru bolje, da bi delavec stekel stran kot pa da bi s stikalom stroj izključil; da je bil stroj po škodnem dogodku nadomeščen z novim strojem z nameščenim zaščitnim okvirjem; da stroj ni imel avtomatske varovalke za zaustavitev v celotnem poteku procesa stroja in da je v obravnavanem primeru prišlo do zagozditve plastenk pred mestom za avtomatski izklop; da je izvedenec iz varstva pri delu navedel, da stroj ob normalno pazljivem ravnanju in upoštevanju navodil za varno delo s strani delavca ni nevaren.

9. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje odločilo, da delujoči polnilno – zamašilni stroj predstavlja nevarno stvar, zaradi česar je tožena stranka, ki je imetnica tega stroja, objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da zgoraj navedena dejstva ne utemeljujejo sklepa, da je bilo delo, ki ga je opravljala tožnica nevarno oziroma, da je stroj nevaren. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi posebej opozorilo na stališče izvedenca, da stroj ob normalno pazljivem ravnanju in upoštevanju navodil za varno delo s strani delavca, ni bil nevaren.

10. Kot je navedlo sodišče druge stopnje, je pojem „nevarna stvar“ v 173. členu ZOR pravni standard. Vendar je sodišče tisto in ne izvedenec, ki v posamičnem primeru odloči, ali so okoliščine obravnavanega primera takšne, da je ta standard treba uporabiti. Res je, da mora biti objektivna odškodninska odgovornost zaradi ogrožanja pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. In prav za tak primer gre. Čeprav je do izmeta plastenke prišlo prvič v dvanajstih letih, pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da v primeru, ko se plastenke zagozdijo pred mestom za avtomatski izklop, tudi takojšen izklop stroja ne more preprečiti izmeta, in izpoved delovodje, da je v takem primeru najbolje steči stran, utemeljujeta uporabo pojma nevarna stvar. Odločitev sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru odgovornosti toženke ni mogoče opreti na določbe o objektivne odgovornosti, je po oceni revizijskega sodišča materialnopravno napačna.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Tožena stranka je namreč v pritožbi vztrajala na stališču, da je tožnica sama s svojim malomarnim ravnanjem povzročila škodo. Sodišče druge stopnje bo zato moralo preveriti, ali je odločitev sodišča prve stopnje o obsegu deljene odgovornosti pravilna (192. člen ZOR). Odgovoriti pa bo moralo tudi na pritožbene navedbe o neobstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožničinimi glavoboli.

12. Revizijsko sodišče je tako na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.