Jedro

Glede denacionalizacijskega zahtevka oziroma zahtevane oblike denacionalizacije se upravna organa po mnenju sodišča pravilno opirata za vlogo z dne 8. 12. 2008, v kateri je tožeča stranka postavila podredni zahtevek za odškodnino v obliki obveznic, če sporazum o nadomestnem zemljišču ne bo sklenjen. Ker je zahtevek za denacionalizacijo v obliki obveznic bil podan, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je upravni organ odločil mimo postavljenega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj (upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da se z dnem pravnomočnosti odločbe upravičencu A.A. za del prvotne parc. št. 784/2, njiva 3. razreda v izmeri 32 m2, k.o. ..., prizna odškodnina v višini 89,77 DEM, ki jo zavezanec Slovenska odškodninska družba, d.d., poravna z izročitvijo obveznic v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe skrbniku za poseben primer B.A. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je o zadevi odločal v ponovnem postopku, upoštevajoč stališče drugostopnega organa v odločbi z dne 27. 2. 2009. Ker obravnavanega dela podržavljene parcele (sedaj parc. št. 784/6) ni možno vrniti v naravi zaradi ovir po 32. členu in 2. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je zanj odmeril odškodnino po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Navaja, da je na ustni obravnavi vlagatelju predložil gradbeno dovoljenje z dne 18. 7. 1996, s katerim je bila podjetju C. dovoljena gradnja D. in 20 kV kablovoda na parc. št. 784/2 in 785/3, k.o. ..., odločbo z dne 8. 9. 1995 o spremembi namembnosti zemljišča za gradbeno parcelo v izmeri 60 m2 in pogodbo o odkupu zemljišča za gradnjo D. z dne 17. 5. 1996. Predložil mu je tudi dopis Državnega pravobranilstva, Zunanjega oddelka v Kranju z dne 1. 6. 2009, s katerim je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije sporočil, kot že v dopisu z dne 15. 12. 2008, da do sklenitve sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča ni prišlo. Organ ugotavlja, da je parc. št. 784/6 del gradbene parcele, na kateri stoji objekt jamborska trafo postaja in sicer je potrebna za dostop do trafo postaje iz javne ceste. Predstavlja del funkcionalnega zemljišča, saj je dostop nujno potreben za redno rabo in vzdrževanje objekta in zato vrnitev v naravi ni možna. Navaja, da reševanje predhodnega vprašanja glede ugotovitve ničnosti sklenjenega pravnega posla ni v pristojnosti upravnega organa, saj lahko vlagatelj izpodbija ničnost kupoprodajne pogodbe pri pristojnem sodišču in se zato ni odločil za prekinitev postopka zaradi ugotavljanja ničnosti. Na pripombe vlagatelja na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve odgovarja, da je bil vlagatelj vseskozi seznanjen z vsemi informacijami glede vodenja postopka. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo zoper prvostopno odločbo. Pritrjuje ugotovitvam prvostopnega organa, razvidnim iz lokacijske dokumentacije, da je objektu jamborski transformatorski postaji določena gradbena parcela velikosti cca 70 m2, ki ustreza današnjim parc. št. 784/6 in 784/7 v skupni izmeri 60 m2. Gradbena parcela, določena z lokacijskim dovoljenjem, sega do javne ceste. Zato sta navedeni parceli zazidano stavbno zemljišče in ju ni mogoče vračati v naravi. Ugotavlja, da je vlagatelj z vlogo z dne 8. 12. 2008 upravnemu organu posredoval podredni zahtevek za odškodnino v obliki obveznic, za primer, če ne bo dosežen sporazum o nadomestnem zemljišču in so, glede na to, da do sporazuma o nadomestnem zemljišču ni prišlo, neutemeljene pritožbene navedbe, da je organ odločal mimo postavljenega zahtevka. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi moral prekiniti postopek in vlagatelja napotiti na vložitev tožbe zaradi ničnosti pravnega posla o odkupu zemljišča za gradnjo transformatorske postaje. Ugotovljeno je bilo, da je na parceli zgrajen objekt, kar predstavlja oviro za vračilo v naravi in tega dejanskega stanja ni mogoče sanirati z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti pravnega posla. Zavrnil je tudi ugovore, da gre za različno odločitev ob identičnem pravnem in dejanskem stanju v zadevi denacionalizacije K. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi postopkovnih kršitev in kršitev materialnega predpisa. Bistvene kršitve določb postopka naj bi organ storil s tem, ker o njenih dveh vlogah za podaljšanje roka za predložitev sporazuma glede nadomestnega zemljišča ni odločil. Prav tako ni odločil o zahtevi za prekinitev denacionalizacijskega postopka. Glede denacionalizacijskega zahtevka navaja, da je z dopisom z dne 8. 12. 2008 sporočila, da zgolj in samo podredno zahteva odškodnino v obveznicah, če ne bo dosežen sporazum glede nadomestnega premoženja, o čemer bo upravni organ pravočasno seznanila. Upravni organ pa je, ne da bi jo seznanil glede oblike denacionalizacije, sprejel odločitev o odškodnini v obveznicah SOD. Primarno je bil postavljen zahtevek za vrnitev v naravi, podredno v obliki nadomestnega zemljišča, in le če do sporazuma o tem ne bi prišlo, v obliki obveznic. Do sporazuma pa ni prišlo, saj upravni organ tega namerno ni dopustil in je odločil prej, preden bi sporazum sploh lahko bil sklenjen. Če ni predložila sporazuma, to še ne more pomeni, da sporazuma ne bo sklenila. Upravni organ v osemnajst let trajajočem postopku sedaj stranki zavestno povzroča krivico, saj želi takoj odločiti njej v škodo. Ne upošteva temeljnega načela ZDen o popravi krivic. Krivica je tudi različna odločitev v identičnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Gre za denacionalizacijo K., kjer je organ poskrbel, da je pravočasno vrnil v last in posest zemljišče, na katerem stoji tretjina dotrajane lesene tvarine, v njenem primeru pa išče razloge, da zemljišče, na katerem stoji del te dotrajane lesene tvarine upravičenki ne vrne v naravi. Nezakonito, po uveljavitvi ZDen je bil del zemljišča odsvojen in na njem postavljen jamborski drog. Zato je presenetljiva odločitev drugostopnega organa, da gre za oviro za vračilo v last in posest. Tožeča stranka upravnemu organu očita, da ji ne posreduje informacij glede tega postopka. Ni ji posredoval dopisa zavezane stranke z dne 15. 12. 2008, iz katerega naj bi izhajalo, da z vlagateljem ni prišlo do sklenitve sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča. Z vodenjem postopka so bila kršena temeljna načela - načelo varstva pravic občanov in varstva javne koristi, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke. Oba upravna organa sta prikrila uporabo 88. člena ZDen. Drugostopni organ celo trdi, da ničnost ni podana, čeprav je pogodba o odkupu zemljišča za gradnjo D., sklenjena 17. 5. 1996 med A., d.o.o. in C., izvedena. Upravni organ samovoljno in arbitrarno meni, da ima diskrecijo glede odločanja o vprašanju ničnosti. Tožeči stranki pa je prav v posledici protipravnega ravnanja onemogočeno vračilo zemljišča v naravi in to je dejstvo, ki ga je potrebno sanirati. Ničnost pomeni odpravo pravnih posledic, četudi z odstranitvijo spornega jamborskega droga. Omogočiti je treba vrnitev zemljišča v naravi, pri čemer niso pomembna izdana upravna dovoljenja, temveč dejstvo razpolaganja. Upravni organ bi moral denacionalizacijski postopek vsaj prekiniti in stranko napotiti na vložitev tožbe zaradi ničnosti pravnega posla. Upravni organ ni sledil njenemu predlogu, čeprav je evidentno, da se je pravni posel zgodil ravno z namenom oškodovanja. Prvostopni organ navaja, da reševanje predhodnega vprašanja ni v pristojnosti upravnega organa, organ druge stopnje pa celo, da ničnost ni podana. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je predmetno nepremičnino mogoče vrniti v naravi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijane akte odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek ter tožeči stranki prizna stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev, da denacionalizacijskemu upravičencu za del podržavljene parc. št. 784/2, sedaj 784/6 v izmeri 32 m2, k.o. ..., pripada odškodnina v obliki obveznic, je, iz v nadaljevanju te sodbe podanih razlogov, pravilna.

Izpodbijana odločba po presoji sodišča ni obremenjena z nobenimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, ki bi terjale njeno odpravo, kot nasprotno trdi tožeča stranka. Odločitev glede na njene predloge za podaljšanje roka ni preuranjena. Tožbeni ugovor, da upravni organ ni odločil o njenih zahtevkih za podaljšanje roka, za kar naj bi zaprosila dvakrat, niti ni precizen, saj teh predlogov tožeča stranka ne opredeli (npr. po datumu vložitve) in nima podlage v podatkih upravnega spisa. Prvostopni upravni organ je sodišču posredoval sklep z dne 15. 12. 2008, s katerim je predlog za podaljšanje roka za preoblikovanje zahtevka, vložen 6. 11. 2008, zavrnil. Iz tega sklepa je razvidno, da je pred tem vlagatelju rok že podaljšal. V predloženem upravnem spisu je tudi sklep drugostopnega organa z dne 6. 5. 2009, s katerim le-ta predlogu za podaljšanje roka ni ugodil, in iz katerega izhaja, da je tudi ta organ rok že podaljšal s sklepom z dne 30. 3. 2009. Vsi navedeni sklepi so bili izdani pred prvostopno odločbo in po presoji sodišča kažejo na to, da sta upravna organa tožeči stranki dala možnost dogovarjanja o pridobitvi nadomestnega zemljišča oziroma ji s sklepi o zavrnitvi predloga sporočila, da bo glede na neuspešna pogajanja odločeno na podlagi ugotovljenih dejstev. Sicer pa tožeča stranka niti ne trdi in ne dokazuje, da nepodaljšanje rokov ni bilo upravičeno, ker naj bi s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije še potekala pogajanja o pridobitvi nadomestnega zemljišča. Zato po mnenju sodišča podlage za ponovno podaljšanje roka upravni organ ni imel. Glede denacionalizacijskega zahtevka oziroma zahtevane oblike denacionalizacije se upravna organa po mnenju sodišča pravilno opirata za vlogo z dne 8. 12. 2008, v kateri je tožeča stranka postavila podredni zahtevek za odškodnino v obliki obveznic, če sporazum o nadomestnem zemljišču ne bo sklenjen. Ker je zahtevek za denacionalizacijo v obliki obveznic bil podan, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je upravni organ odločil mimo postavljenega zahtevka. Kolikor pa se sklicuje na navedbo v tej vlogi, da bo upravni organ seznanila, da sporazuma glede nadomestnega zemljišča ni mogoče skleniti, vendar ga ni, pa tudi ne drži očitek o arbitrarni odločitvi. Da sporazum ni bil sklenjen, je upravni organ obvestilo Državno pravobranilstvo kot zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Le-to je v dopisu z dne 1. 6. 2009 navedlo, da, kot že v dopisu z dne 15. 12. 2008, sporoča, da do sklenitve sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča ni prišlo. Ta dopis je tožeča stranka prejela, kot izhaja iz upravnega spisa, na obravnavi dne 3. 6. 2009 in njegovi vsebini ni oporekala. Če pa ni prejela dopisa z dne 15. 12. 2008, kot navaja v tožbi, pa ne njene materialne in ne procesne pravice niso bile kršene. Na ta podatek se upravni organ ni oprl, pač pa je upošteval sporočilo z dne 1. 6. 2009, da tudi do tega dne sporazum o nadomestnem zemljišču ni bil sklenjen, o katerem se je tožeča stranka imela možnost izjasniti oziroma dokazovati nasprotno, kar pa, kot izhaja iz spisa, ni.

S tem da upravni organ ni odločil o predlogu za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, kot ugovarja tožeča stranka v tožbi, tudi ni storil bistvene kršitve pravil postopka. Tožeča stranka ima sicer prav, da lahko upravni organ predhodno vprašanje reši sam (146. člen ZUP/86). Ali ga bo reševal sam, ali pa bo postopek prekinil in počakal z izdajo odločbe, dokler tega vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek 144. člena ZUP/86), je odvisno od njegovega preudarka. Pri tem mora upoštevati okoliščine primera, pa tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka. Upoštevati je tudi treba, da ima rešitev predhodnega vprašanja, če ga upravni organ obravnava in reši sam, učinek samo v konkretni upravni stvari, v kateri je rešeno (drugi odstavek 144. člena ZUP/86), zato odločanje o ničnosti prodajne pogodbe za nepremičnine s stvarnopravnimi posledicami take ugotovitve samo po sebi odpira vprašanje smotrnosti njegovega obravnavanja v upravnem postopku. Posebej pa je treba upoštevati, da je tožeča stranka trditve o ničnosti pogodbe, sklenjene dne 17. 5. 1996 med družbo A. in podjetjem C. o odkupu zemljišča za gradnjo D., opirala na 88. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.), ki je z dnem uveljavitve tega zakona prepovedal razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Upravna organa pa ugotavljata, in njunim ugotovitvam sodišče sledi, da za parc. št. 784/6 ni vrnitvene dolžnosti, ker gre za zazidano stavbno zemljišče, ki se glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZDen ne vrača (prvostopni organ kot oviro za vrnitev v naravi navaja tudi tudi 2. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri se ne vračajo nepremičnine, ki je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike). Po ustaljeni upravno sodni praksi se zemljišče, na katerem je objekt, ki ni v lasti upravičenca, ne vrača, pri čemer niti ni pomembno, ali je objekt grajen s predpisanimi dovoljenji in ali je zgrajen pred ali po ZDen (tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005). V obravnavanem primeru pa je bilo, kot ugotavljata upravna organa, izdano (leta 1995) lokacijsko dovoljenje za gradnjo D. in 20 kV kablovoda na parc. št. 784/2 (med strankami ni sporno, da na tistem delu te parcele, kjer sta po parcelaciji nastali parc. št. 784/6 in 784/7) in parc. št. 785/3, in na njegovi podlagi (leta 1996) gradbeno dovoljenje. Sodišče le še pripominja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil po dokumentiranih navedbah podjetja C. osnovni gradbeni objekt trafo postaje postavljen že na podlagi priglasitve del iz leta 1970, kar bi kazalo, da tudi do objektne spremembe ni prišlo po uveljavitvi ZDen, temveč pred njegovim sprejetjem. Že glede na prej povzete ugotovitve upravnih organov o pozidanosti zemljišča, kar izključuje, da se v denacionalizacijskem postopku tako zemljišče vrne v naravi, pa izhaja zaključek, da prepoved iz 88. člena ZDen na odločitev v tem postopku ne more vplivati. V tem smislu sodišče razume tudi pojasnilo drugostopnega organa v njegovi odločbi glede pomena ugotavljanja ničnosti pogodbe o nakupu zemljišča v zvezi z denacionalizacijskim postopkom.

Po povedanem so tožbeni ugovori o kršitvah pravil postopka zmotni. Po presoji sodišča je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče pa mora zavrniti tudi ugovor neenake obravnave, ki ga tožeča stranka povezuje z obravnavo denacionalizacijskega zahtevka K., kjer se je po njenih navedbah vračala dotrajana lesena tvarina. V obeh zadevah ne gre za enako dejansko stanje, saj je v tem upravnem sporu izpodbijani odločitvi upravni organ odločal o vrnitvi zemljišča, na katerem je transformatorska postaja, in že zaradi tega zadevi ni mogoče enačiti.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.