Jedro

Čeprav so bile na obeh v nezgodi udeleženih vozilih ugotovljene tudi poškodbe, ki v predmetnem trčenju niso mogle nastati, torej takšne, ki so na vozilih morale obstajati že prej, se tožena stranka, ko je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je njen zavarovanec kot voznik povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil telesno poškodovan, glede na nesporno sklenjeno zavarovalno pogodbo pod pogoji AO plus (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb), plačila zavarovalnine, ki se s predmetno tožbo zahteva na tej pravni podlagi, ne more razbremeniti. Vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki poravnala tudi tisto materialno škodo, ki v obravnavani nezgodi ni mogla nastati, za odločitev o predmetnem zahtevku iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine namreč ni relevantno. Te dileme ob pravilni uporabi materialnega prava tožena stranka zato ne more reševati v predmetni pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožena stranka tožeči stranki v celoti odgovarja za škodo, ki jo je slednja utrpela v škodnem dogodku dne 2. 9. 2009 (I. točka izreka), pri čemer bo o tožbenem zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka). Za končno odločbo pa je pridržalo tudi odločitev o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, sklicujoč se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožuje tožena stranka. Izpostavlja, da je v teku predmetnega postopka ves čas zatrjevala, da do poškodb oziroma škodnega dogodka z dne 2. 9. 2009 ni prišlo v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki jih skuša prikazati tožeča stranka. Odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v prepričanju o nasprotnem zaključilo, da je temelj za izplačilo zavarovalnine in naslova sklenjenega AO plus zavarovanja podan, zato odločno nasprotuje. Glede na rezultate dokazovanja bi sodišče prve stopnje namreč moralo slediti zatrjevanjem tožene stranke, da gre za nameščeno prometno nesrečo. Po prepričanju pritožbe sta tožeča stranka in nasprotni udeleženec, priča M.S., s tem, ko sta policijsko postajo zgolj informativno obvestila o prometni nezgodi, onemogočila podrobno raziskavo medsebojnega trčenja. Glede na to, da sta o mestu trčenja, kar je odločilna okoliščina za presojo v zadevi, oba izpovedala drugače (tožeča stranka je izpovedala, da je do trčenja prišlo na desnem voznem pasu gledano v smeri vožnje vozila Audi A4 in da naj bi se njeno vozilo ustavilo sredi ceste; priča S. je izpovedal, da je do trčenja prišlo na njegovem desnem pasu), kot je izvedenec Ž.L. ugotovil na podlagi simulacije prometne nezgode (do trčenja je moralo priti na levem delu vozišča, pri čemer se je moralo S. vozilo ob trčenju z večjim delom nahajati na levi polovici vozišča in je moralo biti usmerjeno nekoliko proti levi, desno od sredine vozišča se je lahko nahajalo le s skrajnim desnim, predvsem zadnjim delom, vozilo tožeče stranke pa se je moralo ob trčenju nahajati na srednjem delu prednostne ceste), v dejanskem pogledu neskladna s slednjo pa je tudi skica, ki jo je narisal priča S., in ob tem, ko že iz predpravdnega mnenjem podjetja D. d.o.o. izhaja, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo ne po obliki in ne po globini deformacij, določena neskladja poškodb udeleženih vozil, ki niso mogla nastati v zatrjevani nesreči, pa je ugotovil tudi že izvedenec dr. C. v kazenskem postopku, nenazadnje pa taka neskladja ugotavlja tudi izvedenec Ž.L. (na vozilu Audi A3 so poškodbe, ki jih ni moč objektivno pojasniti oziroma povezati s prometno nesrečo, in sicer zdrsnine na odbijaču ob sprednjem desnem žarometu, na vozilu Audi A4 pa so to poškodbe desnega bočnega dela sprednjega odbijača ter močnejše udrtine sprednjega blatnika), bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ob tem, ko že zgoraj izpostavljeno zadostuje za zaključek, da tožeča stranka lažno prikazuje tako nastanek škodnega dogodka kot poškodbe na vozilu, pa ne gre spregledati tudi, da je na zaslišanju izpovedala, da vozilo pred nesrečo ni bilo poškodovano in je bilo vozno. Ob tem, ko se tožena stranka sklicuje še na bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca avtomehanične stroke, specialista za globinske poškodbe, sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo tožene stranke ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano vmesno sodbo (v nadaljevanju sodba) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podana pa ni niti kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazne presoje ter zaradi neizvedbe podanih dokaznih predlogov uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje namreč v celoti in pravilno razjasnilo, na tej osnovi pa pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev nepremoženjske škode po temelju utemeljen.

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo potrditvah tožbe utrpela v škodnem dogodku dne 2. 9. 2009, ko je bila kot voznica osebnega vozila Audi A3, takrat nesporno zavarovanega pri toženi stranki po polici avtomobilskega zavarovanja št. X pod zavarovalnimi pogoji AO plus, telesno poškodovana. Do prometne nezgode naj bi prišlo, ko se je tožeča stranka s svojim vozilom Audi A3 iz stranske ceste vključevala na prednostno cesto, pri čemer je pri zavijanju na levo spregledala vozilo Audi A4, ki je po glavni cesti pripeljalo z njene leve strani, tako da je prišlo do trčenja. Udeleženca prometne nezgode sta policijsko postajo o nezgodi sicer obvestila, vendar ker povzročitelj ni bil sporen, tožeča stranka je krivdo namreč prevzela nase, prihod policistov na kraj trčenja ni bil potreben. Tožeča stranka je zdravniško pomoč iskala naslednjega dne, ko je bilo ugotovljeno, da je utrpela udarnino prsnega koša, kakor razvidno iz poškodbenega lista oziroma izvida Splošne bolnišnice X v prilogi A6. Tožena stranka z ozirom na nesporno pogodbeno razmerje med pravdnima stranka pasivne legitimacije sicer ne prereka, v prepričanju, da tožeča stranka zgoraj navedene poškodbe ni utrpela v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki jih zatrjuje, torej v obravnavanem škodnem dogodku, pa se glede na določbe 5. točke prvega odstavka 3. člena(1) in drugega odstavka 4. člena Pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-04 (priloga B4)(2) ter prvega odstavka 922. člena(3) in 944. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(4) sklicuje na izgubo zavarovalnih pravic. Uporabo citiranih pravnih pravil utemeljuje predvsem z dejstvom, da so bile na obeh v trčenju udeleženih vozilih ugotovljene poškodbe, ki v obravnavani nezgodi niso mogle nastati. Zoper udeležence prometne nezgode (tožečo stranko, voznika ter sopotnika vozila Audi A4) je bila sicer vložena tudi kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena tega zakona, ki pa jo je Okrožno državno tožilstvo v X dne 15. 5. 2012 zavrglo, kakor razvidno iz obvestila tega organa z istega dne (priloga A11).

7. Z ozirom, da zavarovanje avtomobilske odgovornosti pod pogoji AO plus (priloga B1)(5) predstavlja pravno podlago za povrnitev škode iz naslova utrpelih telesnih poškodb voznika, ki je prometno nezgodo povzročil,(6) je bilo v obravnavani zadevi ključno ugotoviti zgolj, ali je tožeča stranka udarnino prsnega koša, ki jo izkazuje z medicinsko dokumentacijo (priloga A4 do A10), utrpela v prometni nezgodi, ki naj bi se kritičnega dne pripetila na način, kot to v tožbi opisuje. Glede na to, da ogled kraja prometne nesreče s strani pristojne policijske postaje iz že zgoraj pojasnjenih razlogov, ki izhajajo tudi iz dopisa PP X z dne 24. 10. 2011 (list. št. 24), in ker nobeden od udeležencev nezgode neposredno po njej ni potreboval zdravniške pomoči, ni bil opravljen, je sodišče prve stopnje o tem sklepalo predvsem na podlagi zaključkov izvedenca cestnoprometne stroke Ž.L. (kot izvedenec je bilo v predmetnem postopku postavljeno podjetje R.C.I.C. d.o.o., zanj pa je izvid in mnenje podal izvedenec Ž.L.), izpovedbe tožeče stranke ter priče M.S. kot voznika drugega v prometni nezgodi udeleženega vozila Audi A4. Tako izvedeni dokazi, ki jih je tudi sodišče druge stopnje pretehtalo upoštevajoč procesna navodila v 8. členu ZPP(7), pa, ko tožena stranka dokaznega bremena o nasprotnem ni zmogla (215. člen ZPP)(8), kakor pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, narekujejo sklep, da je do obravnavanega škodnega dogodka oziroma nastanka telesnih poškodb dejansko prišlo v časovnih in krajevnih okoliščinah ter na način, kot ga opisuje tožba, kar pa ob pravilni uporabi materialnega prava (1. člen in 2. člen pogojev 01-AOP-01/07) terja pravno konkluzijo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

8. Za meritorno odločanje v pravdnem postopku, v kolikor, kakor tudi v obravnavani zadevi, ne gre za tiste izredne primere, kjer upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena(9), morajo biti po izvedenem dokaznem vrednotenju trditve o pravno relevantnih dejstvih izkazane s stopnjo prepričanja, tako da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Takšnemu dokaznemu standardu pa je glede na argumentacijo sodišča prve stopnje, ki je tako z vidika prepričljivosti in verodostojnosti, predvsem pa v smislu skladnosti, pravilno ovrednotilo vse izvedene dokaze, in sicer vsakega posebej in tudi v razmerju do drugih dokazov, upoštevaje celotno procesno dogajanje, v nasprotju s prepričanjem tožene stranke zadoščeno tudi v obravnavnem primeru. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP kot posledica nepravilne dokazne ocene, ki je v središču pritožbene graje, zato ne more biti podana.

9. Drži kakor zaključuje sodišče prve stopnje, da sta tožeča stranka ter priča M.S. o bistvenih okoliščinah sporne prometne nezgode skladno izpovedala. Iz njunih izpovedb je namreč razbrati, da je kritičnega dne do trčenja prišlo v večernih urah, ko se je že mračilo, v kraju Bukovžnik, in sicer na odcepu, razvidnem iz fotografije na strani 6 predpravdnega izvedenskega mnenja v prilogi B5, ki je bila ob zaslišanju predočena obema voznikoma in prikazuje cestni odsek, razviden tudi iz fotografij na strani 4 izvedenskega mnenja, pridobljenega v predmetnem postopku. Tožeča stranka se je s svojim vozilom Audi A3 vključevala na glavno cesto tako, da je zavijala levo, pri tem pa spregledala vozilo Audi A4, ki ga je upravljal priča S. in je po glavni cesti pripeljalo z njene leve strani, mu zaprla pot, tako da je prišlo do silovitega trčenja. Voznika sta nato izstopila vsak iz svojega avtomobila, se najprej prepričala, da nihče ni poškodovan, si ogledala situacijo, zavarovala kraj nezgode, po tem, ko je tožeča stranka priznala krivdo, pa o nesreči obvestila policijo. Skladno sta pojasnila tudi, da je vozilo Audi A4 s sprednjim delom trčilo v prednji levi bočni del oziroma vogal vozila Audi A3 oziroma, da sta bili vozili poškodovani na teh mestih tako, da obe nista bili vozni in ju je odpeljala avtovleka. Ne drži pa kot zatrjuje pritožba, da je tožeča stranka izpovedala, da njeno vozilo pred nezgodo ni bilo poškodovano, saj je pojasnila zgolj, da je bilo »sto procentno vozno«, navedena pojma pa tožena stranka v vsebinskem pomenu zmotno enači. Ob tem, ko že iz pravkar povzetega izhaja, da se izpovedbi tožeče stranke ter priče S. glede krajevnih in časovnih okoliščin škodnega dogodka v celoti skladata, pa je o tem, da je do trčenja prišlo prav na način, kot to opisujeta oba voznika, zanesljivo sklepati predvsem na podlagi izvida in mnenja izvedenca cestnoprometne stroke Ž.L., ki ga je sodišče prve stopnje prav z namenom razjasnitve te sporne okoliščine pritegnilo v predmetni postopek.

10. Četudi ogled kraja nezgode s strani policije ni bil opravljen in posledično sledi, ki so nastale ob nezgodi, ter položaj vozil po nezgodi ni bil zabeležen, je izvedenec že na podlagi poškodb, ki so bile ugotovljene na obeh vozilih, po opravljeni simulaciji načina trčenja z računalniškim programom prepričljivo zaključil, da je glavnina poškodb na obeh vozilih (za vozilo Audi A3 močnejše poškodbe po sprednjem levem vogalnem delu, pri čemer se je odbijač lahko zamaknil nekoliko v desno; za vozilo Audi A4 pa precej močna oziroma izrazitejša poškodba po sprednjem delu pokrova motorja, v zvezi s katero izvedenec še posebej pojasnjuje, da je lahko nastala, ker se je ob močnem zaviranju, o katerem je priča S. tudi izpovedal, sprednji del vozila nekoliko ponižal oziroma približal tlom, tako da je področje nad najbolj izpostavljenim delom odbijača lahko prišlo v kontakt z drugim vozilom; na podlagi poizvedb pri pooblaščenem zastopniku za vozila Audi za Slovenijo pa je izvedenec za vozilo Audi A3 ugotovil tudi, da se pri vozilih Audi v primeru proženja čelnih zračnih blazin vedno prožita voznikova in sovoznikova blazina, ne glede, ali je sovoznikov sedež zaseden ali ne) lahko nastala, če je do trčenja obravnavanih vozil prišlo tako, kot zatrjuje tožeča stranka, torej pri vključevanju vozila Audi A3 iz stranske na prednostno cesto, po kateri je takrat z leve strani pripeljalo vozilo Audi A4, ki mu je tožeča stranka z zavijanjem v levo zaprla pot, tako da je kljub zaviranju vozila Audi A4 prišlo do trčenja. Da je na v prometni nezgodi udeleženih vozilih nastala že zgoraj povzeta glavnina poškodb, je po prepričanju izvedenca moralo biti vozilo Audi A3 v trenutku trčenja v fazi zavijanja levo (s hitrostjo 6 km/h) in je bilo usmerjeno diagonalno na vozišče prednostne ceste, po kateri se je gibalo vozilo Audi A4 (s hitrostjo okrog 45km/h), vozili pa sta trčili tako, da je vozilo Audi A4 s srednjim delom sprednjega dela trčilo v prednji levi vogalni del vozila Audi A3, kakor sta zaslišana enako navajala tudi tožeča stranka ter priča S.. Sicer sta imenovana res oba izpovedala, da naj bi do trčenja prišlo na desnem voznem pasu prednostne ceste gledano v smeri vožnje vozila Audi A4, izvedenec pa je na osnovi položaja vozil po trčenju, razvidnega iz fotografij, ki jih je v kazenski spis (priloga B2 do B7 v kazenski zadevi I Kpd 43568/2011) vložila tožeča stranka, zaključil, da je do trčenja moralo v pretežni meri priti na levem delu vozišča gledano v smeri S. vožnje (10), kakor razvidno iz grafičnega prikaza na strani 7 izvedenskega mnenja, vendar pa zgolj zaradi navedenega tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov, da sta voznika v okviru dokaznega postopka verodostojno podala ključne okoliščine škodnega dogodka. Ob tem, ko ni odveč izpostaviti, da ob trčenju kot nenadnemu in nepričakovanemu dogodku pozornost v tem udeleženih voznikov ne more biti poudarjeno usmerjena v precizno dojemanje prav vseh dejanskih okoliščin škodnega primera, pa ne gre prezreti, da tožeča stranka ter priča S. mesta trčenja že iz razloga, ker vozišče lokalne ceste na mestu, kjer je prišlo do prometne nezgode, nima talnih oznak, ki bi ločevale smerni vozišči, kot ugotavlja izvedenec in je zaslišan izpovedal tudi priča S., in z oziroma na to, da je vozili po trčenju odbilo, in sicer vozilo Audi A3 nekoliko naprej v smeri vožnje, vozilo Audi A4 pa je s sprednjim delom zavrtelo nekoliko desno, nista mogla natančno zaznati tako, kot ga je upoštevaje geometrijo, maso in konstrukcijo udeleženih vozil, kakor tudi poškodbe obeh vozil in medsebojni položaj le-teh ob trčenju, na podlagi simulacije spornega trčenja s pomočjo računalniškega programa pravilno ugotovil izvedenec. Ob tem, ko sodišče druge stopnje po obrazloženem nima pomislekov, da je vozilo Audi A4 po glavni cesti pripeljalo v smeri vožnje, torej po desnem voznem pasu, in mu je vozilo Audi A3 z vključevanjem na to cesto z njegove desne zaprlo pot oziroma odvezo prednost, pa ne gre spregledati tudi, da je položaj, v kakršnem se je vozilo Audi A4 nahajalo ob trčenju, posledica običajne reakcije voznika z izogibanjem proti levi, ko drugo vozilo (Audi A3) neposredno pred vozilom (Audi A4) zapelje na prednostno cesto z desne strani, kakor izvedenec v svojem mnenju v povezavi z ugotovljenim mestom trčenja še posebej pojasnjuje. Prav takšno reakcijo pa je mogoče pojasniti že tudi na osnovi pravil logičnega sklepanja ter splošnega izkustva.

11. Prvostopenjskih dokaznih zaključkov v smeri, da se je škodni dogodek kritičnega dne odvil, kot je pojasnjeno v tožbi, pa tožena stranka ne more omajati niti ob sklicevanju na ugotovljena odstopanja med skicama tožeče stranke ter priče S., ki sta v okviru zaslišanja vsak skicirala potek obravnavane prometne nesreče (položaj vozil ob trčenju in po trčenju), ter simulacijo trčenja, kot je razvidna iz izvedenskega mnenja (grafični prikaz na strani 7 mnenja). V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 27. 11. 2012 je izvedenec L. ocenil natančnost skic, kot sta jih narisala tožeča stranka ter priča S., glede na skico, ki jo je v merilu izdelal sam in v njej simuliral trčenje. Pri tem je ugotovil, da je bila situacija, ki jo je narisala tožeča stranka (priloga C1), precej blizu možnega načina trčenja, medtem ko je položaj vozil v skici priče S. (priloga C2) glede na dejanski položaj vozil ob trčenju in po njem res ocenil kot precej netočen, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je v izhodišču takšne analize že sam poudaril, da je iz razloga, ker skici nista izdelani v merilu in natančno, saj je priključek stranske ceste na prednostno narisan le približno in neupoštevaje, da se stranska cesta ob priključku na prednostno razširi, težko ocenjevati, ali sta skicirana položaja možna. Naslovno sodišče argumentacijo sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka ter priča S. s prostoročno skico, napravljeno ob zaslišanju pred sodiščem, potek prometne nezgode lahko podala le v grobem, zato takšnega grafičnega prikaza s simulacijo prometne nezgode s pomočjo računalniškega programa, kjer je bilo pri analizi gibanja udeleženih vozil upoštevanih več faktorjev (geometrija, masa in konstrukcijske lastnosti karoserije vozil ter njun medsebojni položaj ob trčenju), objektivno gledano niti ni mogoče primerjati, zato kot razumsko prepričljivo in življenjsko sprejemljivo povzema. Po obrazloženem namreč samo ocenjuje, da skicama obeh v prometni nezgodi udeleženih voznikov, predvsem tiste, jo je izdelal priča S., ni mogoče pripisati takšne teže, da bi sodišče na tej osnovi podvomilo v verodostojnost njunih sicer skladnih izpovedb. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da se tožeča stranka ter priča S. pred obravnavanim škodnim dogodkom niti nista poznala, saj to kaže kvečjemu v smeri, da interesa za prirejanje okoliščin škodnega dogodka nista imela.

12. Ob tem, ko sta glede na obrazloženo tožeča stranka ter priča M.S. v svojih izpovedbah prepričljivo potrdila, da je do trčenja prišlo, ko se je tožeča stranka na cestnem odseku, razvidnem iz fotografij v izvedenskem mnenju, vključevala iz stranske na prednostno cesto tako, da je pri zavijanju v levo odvzela prednost vozilu Audi A4, ki je po prednosti cesti v smeri vožnje pripeljalo iz njene leve strani, o prometni nezgodi pričajo že fotografije, ki jih je izvedenec uporabil pri simulaciji trčenja, po kateri je ugotovil, da je glavnina poškodb na obeh v nezgodi udeleženih vozilih lahko nastala v obravnavanem škodnem dogodku, in z ozirom na to, da sta bila tako vozilo tožeče stranke kot vozilo priče S. po trčenju nevozna in ju je odpeljala avtovleka, kar v predmetnem postopku niti ni bilo prerekano, je namreč mogoč le sklep, da je do prometne nezgode in posledično zatrjevanih telesnih poškodb dejansko prišlo v krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način, kot je zatrjevano v tožbi. V povezavi z navedenim pa velja še posebej poudariti, da tožena stranka v predmetnem zadevi, ker se v tej osredotoča zgolj na ugotovljene poškodbe v prometni nezgodi udeleženih vozil, niti ne zatrjuje, da tožeča stranka udarnine prsnega koša ni utrpela v obravnavanem trčenju in navaja celo, da sta voznika poškodbe zavestno zanikala. Trditve tožeče stranke, ki je obstoj nepremoženjske škode, zaradi katere je zdravniško pomoč iskala naslednjega dne po nezgodi, izkazala s predložitvijo poškodbenega lista s tega dne (izvid Splošne bolnišnice X z dne 3. 9. 2009 v prilogi A6) in preostale medicinske dokumentacije (potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela z dne 30. 9. 2009 v prilogi A4, zdravniško potrdilo z istega dne v prilogi A5, ambulantni karton osebnega zdravnika v prilogi A7 do A10), bi tožena stranka namreč, ker je bilo s tem breme zbiranja procesnega gradiva (212. člen ZPP) za dokaz o nasprotnem preneseno nanjo, lahko omajala le tako, da bi s pomočjo izvedenca medicinske stroke dokazala, da v poškodbenem listu ugotovljena telesna poškodba v obravnavanem trčenju ni mogla nastati. Z ozirom, da tega procesnega bremena, pri čemer je ob uporabi 212. člena ZPP vselej potrebo izhajati iz povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi z obravnavano pravno odločilno okoliščino ((ne)obstoj škode oziroma pravno relevantne vzročne zveze) tožena stranka ni zmogla, je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo na podlagi pravila o (materialnem) dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Breme odgovornosti za nedokazanost trditev, ki bi jih sicer lahko s pridom uporabila pri svoji obrambi, tožena stranka, ker tega ni storila, namreč mora nositi sama.

13. Glede na jasne in nedvoumne zaključke strokovne ekspertize izvedenca L., ki jih je predhodno enako zavzel že tudi izvedenec dr. I.C. (11) v kazenski zadevi I Kpd 43568/2011, na mnenje katerega se, kljub dejstvu, da je v predmetnem postopku, ker ji v povezavi s tem izvedenskim mnenjem pravica do obravnavanja naj ne bi bila zagotovljena, predlagala pritegnitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, tožena stranka sklicuje sedaj v pritožbi, sodišče druge stopnje prepričanje o tem, da so bile na obeh v prometni nezgodi udeleženih vozilih ob glavnini poškodb, ki so za posamezno vozilo podrobneje povzete že zgoraj, ugotovljene še tudi druge poškodbe, ki pa v obravnavanem trčenju (zelo verjetno) objektivno gledano niso mogle nastati (na vozilu Audi A3 zdrsnine na odbijaču ob sprednjem desnem žarometu, na vozilu Audi A4 pa poškodbe desnega bočnega dela sprednjega odbijača ter močnejše udrtine sprednjega blatnika), sicer tudi samo zavzema. Vendar pa pritožbi ob tem odvrača, da celotni obseg na vozilih ugotovljene materialne škode, ob tem, ko je dokazni postopek ob analizi tako ugotovljenih poškodb po vsem zgoraj obrazloženem zanesljivo pokazal, da je do zatrjevanega trčenja kritičnega dne dejansko prišlo (glavnina poškodb na obeh vozilih je lahko nastala v škodnem dogodku, kot ga opisuje tožba) za presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, ker tožeča stranka s tem glede na zavarovalno kritje, ki ga nudi avtomobilsko zavarovanje pod pogoji AO plus (splošni pogoji AO PLUS v prilogi B1), uveljavlja zgolj povračilo nepremoženjske škode za utrpele telesne bolečine, ni pravno relevanten. Oziroma povedano drugače, čeprav so bile na obeh v nezgodi udeleženih vozilih ugotovljene tudi poškodbe, ki v predmetnem trčenju niso mogle nastati, torej takšne, ki so na vozilih morale obstajati že prej, se tožena stranka, ko je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je njen zavarovanec kot voznik povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil telesno poškodovan, glede na nesporno sklenjeno zavarovalno pogodbo pod pogoji AO plus (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb), plačila zavarovalnine, ki se s predmetno tožbo zahteva na tej pravni podlagi, ne more razbremeniti. Vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki poravnala tudi tisto materialno škodo, ki v obravnavani nezgodi ni mogla nastati, za odločitev o predmetnem zahtevku iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine namreč ni relevantno. Te dileme ob pravilni uporabi materialnega prava tožena stranka zato ne more reševati v predmetni pravdi. V kolikor pa prvostopenjske dokazne zaključke o tem, da je do obravnavanega škodnega primera prišlo na način, opisan v tožbi, graja s pritožbenim sklicevanjem na pred predmetno pravdo pridobljeno izvedensko mnenje, izdelavo katerega je naročila na lastno iniciativo in v svojem interesu (tako v postopku na prvi stopnji kot sedaj v pritožbi se tožena stranka sklicuje na izvedensko mnenje podjetja D. d.o.o., sodišču pa je dejansko predložila strokovno ekspertizo, izdelano v strani Strokovne in poslovne storitve D.W., J.Š. s.p. - priloga B5), pa ji velja pojasniti, da z vidika uresničevanja pravice pravdnih strank do kontradiktornosti (5. člen ZPP) kot ustavo varovanega procesnega jamstva, o pravno pomembnih dejstvih na tej osnovi v predmetnem postopku, ker bi sodišče s tem zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v breme tožeče stranke, ni dopustno sklepati, česar sodišče prve stopnje pravilno ni storilo.

14. Končno pa velja ugotoviti še, da se tožena stranka na postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje, ker sodišče prve stopnje v postopek ni pritegnilo izvedenca avtomehanične stroke, kot je sama sicer pravočasno predlagala, tudi zato, ker te procesne kršitve relativne narave skladno z 286.b členom ZPP ni grajala že v postopku na prvi stopnji, ko bi to najkasneje na zadnji glavni obravnavi, ko je bilo glede na sklepno ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravdne stranke nadaljnjih dokaznih predlogov glede temelja ne predlagajo, jasno, da tako predlaganega dokaza ne bo izvedlo, še lahko storila, sedaj v pritožbi lahko le neuspešno sklicuje.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje zato skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožena stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Op. št. (1) : 5. točka prvega odstavka 3. člena pogojev AO-04: »Zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja če je voznik škodo povzročil namenoma.« Op. št. (2) : Drugi odstavek 4. člena pogojev AO-04: »Zavarovanec mora po svojih najboljših močeh pomagati zavarovalnici pri razjasnitvi vprašanja odgovornosti. Posredovati mora resnične in izčrpne podatke o poteku prometne nesreče in njenih okoliščinah.« Op. št. (3) : Prvi odstavek 922. člena OZ: »Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov.« Op. št. (4) : 944. člen OZ: »Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično.« Op. št. (5) : Kot pravilno pojasni že sodišče prve stopnje je izhajajoč iz zavarovalne police št. 100010797116 v prilogi A2 pri pravni presoji v predmetni zadevi potrebno izhajati iz Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO PLUS) 01-APO-01/07 v prilogi B1, ki pa v prvem odstavku 4. člena (izguba zavarovalnih pravic) napotujejo na uporabo prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev osnovnega zavarovanja, to je Pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti (AO-04) v prilogi B4. Op. št. (6) : člen pogojev 01-AOP-01/07 (zavarovalno kritje): »Zavarovalnica se zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec (skladno z izrazi, uporabljenimi v dotičnih pogojih, je to oseba, ki se med vožnjo kot voznik motornega vozila poškoduje v prometni nesreči), kot povzročitelj prometne nesreče. V primeru smrtne nesreče zavarovanca povrne zavarovalnica škodo zaradi smrti njegovim svojcem, skladno z veljavnimi zakonskimi predpisi in zavarovalnimi pogoji.« Op. št. (7) : 8. člen ZPP: »Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.« Op. št. (8) : 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« Op. št. (9) : Kadar je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard prepričanja praktično nedosegljiv (primeri dokazne stiske), se po naziranju Vrhovnega sodišča RS, ker bi s tem lahko bila ogrožena pravice stranke do sodnega varstva, mora dokazni standard znižati tako, da se uporabi merilo mejnega praga zadostne verjetnosti (tako sodba II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 ter sodba in sklep II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010).

Op. št. (10) : S. vozilo se je ob trčenju z večjim delom moralo nahajati na levi polovici vozišča in je bilo usmerjeno nekoliko proti levi, desno od sredine vozišča se je lahko nahajalo le s skrajnim desnim predvsem zadnjim delom. Vozilo tožeče stranke pa se je moralo v celoti nahajati na vozišču prednostne ceste, in sicer na srednjem delu le tega ter je bilo usmerjeno diagonalno na vozišče prednostne ceste (str. 8 izvedenskega mnenja).

Op. št. (11) : Tudi izvedenec dr. C. možnosti nastanka prometne nezgode, kot se zatrjuje v tožbi, ker je ugotovil, da se deformacijsko stanje obeh vozil v osnovi ujema, ni mogel izključiti, enako kot izvedenec Leskovšek pa tudi on navaja, da je bilo na obeh vozilih mogoče najti nekaj značilnih poškodb, ki v posledici obravnavanega trčenja niso mogle nastati, kakor je vse podrobneje pojasnjeno na strani 12 in 13 njegovega izvedenskega mnenja (list. št. 173 in 174 spisa v kazenski zadevi I Kpd 43568/2011).