Jedro

Obveznost povrnitve škode na podlagi 279. člena ZIZ je primer odgovornosti za škodo ne glede na krivdo. 279. člen ZIZ (če naj bo smiseln) razporeja (pripisuje) tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga dejansko videti potrebna (s tem tveganjem 279. člen ZIZ bremeni predlagatelja). Okoliščina, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, pomeni, da je podan element škodnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije, tožeči stranki pa mora povrniti 2.528,17 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka kot odškodnino plača tedanjih 1.285,067.987,64 SIT (5,362.493,69 EUR). Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke potrdilo.

(2) Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga iz „1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku“ (ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj ti sodbi razveljavi in ukaže novo sojenje.

(3) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v svojem odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, revidentka pa je nato na odgovor še replicirala.

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e (4) Neobrazloženo revizijsko sklicevanje na 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP ne terja obrazloženega odgovora (preizkusa), saj revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede (v tej točki navedenih) procesnih kršitev ne preizkuša na lastno pobudo – „jih ne išče samo“ (371. člen ZPP).

(5) Sodišči nižjih stopenj sta z naslonitvijo na 279. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravilno uporabili materialno pravo, izhajajoč iz ugotovitev: 1. da je tožena stranka v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. 8 Pg 535/98, (kot tožeča stranka) s predlogom za izdajo začasne odredbe uspela na prvi stopnji sojenja, ne pa tudi na pritožbeni stopnji, kjer je bil predlog zavrnjen; 2. da je tožeča (v navedenem postopku: tožena) stranka, da bi izpolnila izdano začasno odredbo, „podpisala pogodbe o izstopu iz dolgoročnih pogodb za odjem zemeljskega plina“; in 3. da je tožeča stranka zaradi izgube posla utrpela škodo v obliki izgubljenih provizij (do spremembe sklepa o začasni odredbi je dotedanji položaj tožeče stranke nasproti odjemalcem plina prevzela tožena stranka).

(6) Čeprav sta sodišči nižjih stopenj spremembo sklepa o začasni odredbi (iz ugodilnega v zavrnilni) dejansko postavili v ospredje, njunih sodb ni pravilno razumeti tako, kakor se zavzema revidentka, da bi navedeno spremembo imeli za edino odločilno dejstvo. Obe sodbi namreč vsebujeta tudi ugotovitve o nastanku škode (izgubljenih provizijah) in o vzročni zvezi (med izdajo začasne odredbe in izgubljenimi provizijami), kot to izhaja iz njunega povzetka v prejšnji točki obrazložitve.

(7) Sodbi sodišč nižjih stopenj s tem obsegata vse potrebne (konstitutivne) elemente odškodninske obveznosti zaradi neutemeljeno izdane začasne odredbe. Obveznost povrnitve škode na podlagi 279. člena ZIZ je namreč primer odgovornosti za škodo ne glede na krivdo. Zakonska zahteva po določenosti takšne podlage za odgovornost v zakonu (prej v tretjem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zdaj v tretjem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika) je očitno izpolnjena. Jezikovni (revizijski) protiargument, da v ZIZ ni izrecne omembe objektivne odgovornosti, pri tem nima posebne teže. Pač pa je, upoštevajoč, da je krivda očitek povzročitelju škode za nedopustno ravnanje, medtem ko vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ni nedopustna, po presoji revizijskega sodišča pomembno, da bi vztrajanje pri elementu krivde prispevalo k izvotlitvi smisla instituta, urejenega v 279. členu ZIZ. Vztrajanje pri krivdi bi imelo isti učinek tudi zato, ker bi bil predlagatelj začasne odredbe v primeru, ko bi bila na njegovi strani dejansko podana krivda (zaradi šikanoznega ravnanja, namernega zamolčanja pomembnih okoliščin ali kakšne druge zlorabe), zavezan povrniti nastalo škodo, tudi če določbe, kot je obravnavana, ne bi bilo. Tako se pokaže, da 279. člen ZIZ (če naj bo smiseln) razporeja breme tveganja v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga – glede na podatke, s katerimi je razpolagal – dejansko videti potrebna (s tem tveganjem 279. člen ZIZ bremeni predlagatelja). Okoliščina, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, po povedanem pomeni, da je podan element škodnega ravnanja. Za nastanek odškodninske obveznosti pa (ob podanih škodi in vzročni zvezi) ni bilo treba presojati še (ne)krivde tožene stranke. Napadeni sodbi sta zato pravilni.

(8) Zmotna so tudi nadaljnja revizijska izvajanja: da naj bi bila izpodbijana sodba v nepomirljivem nasprotju s tožbenim zahtevkom tožeče stranke zoper toženo stranko v drugi zadevi, v kateri naj bi zahtevek meril na ničnost pogodb o prenosu pogodb za odjem zemeljskega plina s tožeče stranke na toženo (v navedeni in v predloženi zadevi gre za dvoje različnih in med seboj neodvisnih zahtevkov), ter da naj bi prenehanje samoupravnega sporazuma – iz katerega prvotno izvira materialno razmerje pravdnih strank – kot je razumeti, kazalo na dejansko utemeljenost izdane začasne odredbe. Edino pomembno s tem v zvezi pa je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, kajti to je edini kriterij utemeljenosti začasne odredbe za potrebe pravilne uporabe določbe 279. člena ZIZ; sicer je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, da za ponovno presojanje utemeljenosti začasne odredbe ni bilo potrebe.

(9) Ostalih revizijskih očitkov sodišče ni presojalo, ker so ti preveč posplošeni, poleg tega pa si za izhodišče jemljejo dejansko stanje, ki bodisi ni bilo ugotovljeno ali pa je drugačno od ugotovljenega. Presoja teh očitkov bi zato pomenila preizkušanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, za kar revizijsko sodišče nima nobene pristojnosti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(10) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(11) Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.