Jedro

Ni vsaka nepremoženjska škoda, četudi dejansko obstaja, pravno priznana.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na drugo tožnico, zavrže, v delu, ki se nanaša na prvo tožnico, pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnic za plačilo 4.673,68 € (prva tožnica) in 3.839,09 € (druga tožnica) odškodnine in ju zavezalo k povrnitvi toženčevih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je s takšno odločitvijo soglašalo in zavrnilo pritožbo tožnic ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 2. Tožnici sta zoper drugostopenjsko sodbo vložili revizijo, v kateri uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da spornega toženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot neznaten škodni poseg. Če bi to držalo, kazenski senat istega sodišča ne bi spoznal toženca za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena Kazenskega zakonika. V neznatnem škodnem posegu pač ni kaznivosti, trdita, zato obsodba za kaznivo dejanje sama po sebi pomeni, da jima je nastala pravno upoštevna škoda in da imata pravico do odškodnine zanjo. Odločanje o temelju zahtevkov bi tako moralo biti zreducirano zgolj na presojo, ali sta tožnici s svojim ravnanjem pripomogli k nastanku škode ali ne.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija glede druge tožnice ni dovoljena, glede prve tožnice pa je dovoljena, vendar ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Na aktivni strani v tej pravdi nastopata dve osebi, ki sta kot oškodovanki iz istega škodnega dogodka naperili zoper toženca vsaka svoj odškodninski zahtevek. Tožnici sta torej formalni sospornici, za take pa se pravica do revizije ne presoja po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, ampak po vrednosti (spornega predmeta) vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je po ZPP v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 €, vrednost zahtevka druge tožnice pa znaša le 3.839,09 €, revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato delno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

6. Ob odločilni dejanski ugotovitvi, da sta se tožnici ob toženčevi grožnji s smrtjo oziroma zaradi nje resda prestrašili in tudi bali, vendar pa pri nobeni od njiju strah ni bil tako intenziven in ni trajal toliko časa, da bi bilo porušeno duševno ravnovesje, je zavrnilna odločitev sodišč na mestu. Avtomatizma, kot si ga v reviziji predstavljata tožnici, tj. da pravnomočna obsodilna kazenska sodba, ki implicira obstoj resne grožnje za napad na oškodovančevo življenje, nujno pomeni nastanek pravno upoštevne škode iz naslova strahu, seveda ni. Ni vsaka nepremoženjska škoda, četudi dejansko obstoji, pravno priznana. Ko gre za strah, ima odškodninske posledice le tisti, ki ga je mogoče subsumirati pod zgoraj omenjeni normativ, izoblikovan v sodni praksi(1). Običajen strah, zaskrbljenost in podobne manj intenzivne oblike motenj v človekovem čustvenem dojemanju (med katere je uvrstiti tudi trpljenje tožnic) te moči nimajo. Predstavljajo le neznatno škodo, ki oškodovanca ne upravičuje do zadoščenja.

7. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 302/98, II Ips 110/99, II Ips 485/2002, II Ips 707/2004, II Ips 449/2006 in številne druge.