Jedro

Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je ml. oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko (z)možnost njene uresničitve. Zato ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničitve izražene grožnje. Bistveno je, da storilec ml. oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem tudi ni nujno, da je ml. oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Pritožbeno sodišče opozarja, da pa ml. oškodovanec ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 29647/2021 z dne 13. 9. 2022 spoznalo obdolženega A. A. krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri mesece zapora. Predlogu obdolženega, da kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ni bilo ugodeno. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, mu je pa skladno 94. členu ZKP kot krivdne stroške v plačilo naložilo stroške vročanja po detektivu.

2. Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožbo zavrne oziroma podrejeno, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z očitkom, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev v točkah 16 in 17 izpodbijane sodbe razume kot golo teoretiziranje brez projiciranja na zadevo oziroma okoliščine, ki se dejansko obravnavajo. Skozi grajano pavšalno zatrjevanje, ki ga ni mogoče preizkusiti, očita prvostopenjskemu sodišču odsotnost pojasnila, na kakšni osnovi zaključuje, da so grožnje iz SMS sporočil dejansko resne in objektivno zmožne doseči pri oškodovancu strah. Prav tako pogreša pojasnilo, na kakšni osnovi zapisane grožnje ustvarjajo objektivni vtis resnosti in uresničljivosti. Ker je govora o zakonskih znakih obravnavanega kaznivega dejanja, je jasno, da gre za dejstva in okoliščine, ki so za odločitev ključna.

5. Pritožbi ne gre pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima celostna obrazložitev izpodbijane sodbe zadostne in prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo sprejeti zaključek, da je obdolženi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je sodišče prve stopnje pri presoji obdolženčevega posebnega namena ustrahovanja in objektivne resnosti grožnje skladno z ustaljeno sodno prakso upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana ter celostni odnos med obdolženim in ml. oškodovancem. Ponujeni razlogi v točkah 6 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe niso v ničemer pomanjkljivi ali nejasni, saj so predstavljeni podrobno in konkretno, pritožbeno sodišče pa pri tem še dodatno pojasnjuje:

6. Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je ml. oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko (z)možnost njene uresničitve. Zato ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničitve izražene grožnje. Bistveno je, da storilec ml. oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem tudi ni nujno, da je ml. oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Pritožbeno sodišče opozarja, da pa ml. oškodovanec ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.1 V obravnavanem primeru je obdolženi grožnjo ml. oškodovancu nedvomno prikazal kot objektivno uresničljivo, saj je med drugim izrecno zapisal: » … tepo te bom tak dolgo dokler te v dom ne odpeljejo ti je jesno!!!«, »ko te bom lomo ko bika te bom razbil za vsako punčko kaj si ji pisal te bom razbil«, »Tak te bom pred vsemi razbil ko pičko!!! … Razcoto te bom …«, »Rezo te bom ko svinjo!!! … pred policijo te bom tepo ko bika pa pred vsemi punčakmi pa starši …«, »Rezo te bom ko svinjo!!!, … »Saj toti pijanec te bo tepo ko svinjo«, kar je glede na celoten kontekst zadeve (sploh upoštevaje preteklo odklonsko ravnanje, ko je bil nenazadnje že pravnomočno obsojen med drugim zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe in dveh kaznivih dejanj grožnje) tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno razumeti, da bo z njim fizično obračunal. Tako je torej obdolženi pri ml. oškodovancu brez dvoma ustvaril objektiven vtis resnosti in uresničljivosti grožnje, kot je to s prepričljivimi argumenti in nikakor zgolj na osnovi golega teoretiziranja pojasnilo prvostopenjsko sodišče (točka 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Posledično izpodbijana odločitev ni zmotna, pač pa pravilna ter zakonita in je pritožbeno izvajanje s ponudbo lastnih dejanskih in pravnih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči. Tudi odnos obdolženega očeta in oškodovanega ml. sina pred in med inkriminiranim obdobjem je prvostopenjsko sodišče presojalo iz vidika izsledkov vseh izvedenih dokazov, taksativno povzetih v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe in ga pri tem ustrezno materialno ovrednotilo, medtem ko zagovornik z izpostavljanjem lastnega pogleda na zbrano materialno dokazno gradivo zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, s čimer pa ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, marveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP.

8. Pritožnik izpodbija tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki bi glede na odsotnost ml. oškodovanca z naroka o glavni obravnavi dne 18. 11. 2021 moralo izdati zavrnilno sodbo, kot to narekuje tretji odstavek 306. člena ZKP.

9. Pritožbenim trditvam, s katerimi zagovornik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne gre pritrditi. Tretji odstavek 306. člena ZKP resda določa, da tedaj, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, in oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči, šteje, da je predlog za pregon umaknil in se pred začetkom glavne obravnave za to dejanje izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodba, s katero se obtožba zavrne. Vendar pritožba spregleda, da lahko prvostopenjsko sodišče postopek ustavi le, če je bil oškodovanec na glavno obravnavo pravilno povabljen in v vabilu na glavno obravnavo na pravne posledice izostanka posebej opozorjen.2 Drugače ga namreč tako stroge posledice izostanka z glavne obravnave ne morejo doleteti in se glavna obravnava mora preložiti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da ml. oškodovanec in njegova zakonita zastopnica – mati, v vabilu na glavno obravnavo dne 18. 11. 2021 ustreznega pravnega pouka o pravnih posledicah za primer neudeležbe na naroku glavne obravnave nista bila deležna. Posledično pritožbeno izpostavljena odsotnost in pasivna drža ml. oškodovanca dne 18. 11. 2021 ne more biti sankcionirana po pričakovanjih zagovornika, še sploh ne zato, ker je na naroku glavne obravnave dne 13. 1. 2022, izrecno poučen o možnosti umika, jasno in nedvoumno izrazil tendenco po nadaljnjem vztrajanju pri kazenskem pregonu obdolženega.

10. V graji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik izpostavi obdolženčevo mnenje, da v postopku ni bilo z zadostno stopnjo izkazano, da je izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja ter je tako nasprotna odločitev prvostopenjskega sodišča zmotna. Poudarja, da je edina obremenilna priča B. B., obdolženčeva bivša partnerka, ki je zoper njega evidentno nastrojena in na ta način močno zainteresirana za izid tega postopka, kar je okoliščina, ki je prvostopenjsko sodišče sploh ni pretehtalo. Za enako nerelevantno pritožba smatra tudi izpoved priče C. C., saj je ml. D. D. namreč dovolj star, da lahko o svojih videnjih, občutkih in čustvih sam izpove, pa kljub temu na nobeni točki postopka ni potrdil, da se očeta boji oziroma, da se je zaradi spornih SMS sporočil na kakršen koli način počutil ogroženega. Ob tem pritožba spomni še na izpovedi prič E. E., obdolženčeve žene, ravnatelja F. F. in oškodovančeve tedanje razredničarke G. G. ter kot edini pravilni in zakoniti ponudi lastno prepričanje, da obdolženemu storitev kaznivega dejanja ni bila dokazana.

11. Vendar pritožba nima prav. Za zaključek, da je obdolženi A. A. storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, prvostopenjsko sodišče ni baziralo na zgolj in izključno izpovedi obdolženčeve nekdanje partnerke B. B., pač pa je zadostno podlago imelo predvsem v izpisu inkriminiranih SMS sporočil (katerih avtorstvo je nenazadnje obdolženi tudi priznal, vsebine pa ni zanikal), izpovedi priče C. C., strokovne delavke Centra za socialno delo (CSD) in relevantni listinski dokumentaciji, taksativno navedeni v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta med ostalim obsega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodene sodne zadeve N 128/2015, IV P 894/2016 in N 201/2018, zapis multidisciplinarnega tima ter dopis Centra X z dne 27. 1. 2022, ki zajema tudi obširno kronologijo sodelovanja s strokovnimi institucijami in starši v skoraj desetletnem obdobju (od 11. 7. 2012 do 29. 3. 2021). Pritožbeni prikaz, da je obdolženčeva nekdanja partnerka B. B. edina obremenilna priča, je torej zgrešen in netočen, saj je kot mati za inkriminirana SMS sporočila izvedela ob obisku socialne delavke na domu, ker ml. D. D., ki je otrok s posebnimi potrebami, ni obiskoval pouka. Pri tem pritožba povsem spregleda, da je ob okoliščini obiska CSD ml. oškodovanec SMS sporočila (pod prilogo A2), ki jih je dobil od pošiljatelja z navedbo »ata«, v stiski pokazal strokovnima delavcema, med drugim C. C., ki je izpovedala, da so bila do otroka izredno žaljiva, polna nasilnih groženj in namer, neposredno pa zaznala, da se je tedaj ml. D. D. fizično pokrčil, imel je čuden izraz na obrazu, tresel se je in bilo mu je zelo nelagodno. Strokovna sodelavca sta o tem seznanila mamo in ji svetovala, naj poda o tem prijavo na policijo (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena teza o močni zainteresiranosti B. B. za določeni izid tega kazenskega postopka tako ne drži. Prav tako ne gre slediti zagovorniku v poskusu razvrednotenja C. C. kot nerelevantne priče, saj nekritično zanemari dejstvo, da je bila v postopek dokazovanja povabljena izključno po službeni dolžnosti, ker je ml. oškodovanca obravnavala v zvezi s težavami pri odraščanju in v okviru preprečevanja nasilja v družini. Zgolj okoliščina, da sta izpovedi prič B. B. in C. C. skladni, vendar vsebine, ki pritožbi ne ustreza, pa pravilnosti prvostopenjskih dejanskih in pravnih zaključkov ne more omajati. Enako pritožba ne more prepričati drugače s trditvijo, da sta ravnatelj F. F. in oškodovančeva tedanja razredničarka G. G. potrdila, da se ml. D. D. očeta ne boji, da do njega ni nasilen. Takšno navajanje je zavajajoče, saj sta obe priči vedeli povedati o preteklem spornem dogajanju med obdolžencem in ml. oškodovancem. Medtem ko se je F. F. spomnil, da je obdolženi ml. D. D. telesno poškodoval in so obveščali tako policijo kot varno hišo, je G. G. izpostavila govorice, da je obdolženi enkrat ml. oškodovanca čakal pred šolo, ko ne bi smel, in da je takrat prišlo do nekega spora, kar vsebinsko sovpada s kronologijo X (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično je zatorej ocena prvostopenjskega sodišča, da okoliščina, da ml. oškodovanec o dogajanju ni vsem govoril in se tudi ni neposredno obrnil na ravnatelja in razredničarko ter jima zaupal, da mu oče grozi oziroma, da se očeta boji, nikakor ne pomeni, da se to ni zgodilo, pravilna (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Da je ml. oškodovanec star dovolj, da lahko o svojih videnjih, občutkih in čustvih sam izpove, je za pritožbeno sodišče nesporno. Vendar mora pritožba razumeti, da na njegovo odločitev uveljavljati privilegij pravne dobrote in da torej zoper obdolženega očeta ne bo pričal, ne gre vplivati. To je ml. oškodovancu zagotovljena procesna pravica iz 236. člena ZKP, ki posredno temelji na ustavni pravici do družinskega življenja (53. člen Ustave Republike Slovenije) in nevmešavanju države v družino (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).3 Ker se je v danem primeru ml. D. D. odločil pričanju zoper svojega družinskega člana – očeta odreči, je njegovo voljo treba brez polemiziranja spoštovati in so zatorej vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v zvezi s tem odvečna in nepotrebna.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče E. E., obdolženčeve žene, da je ml. D. D. večkrat rekel, da očeta sploh ne jemlje resno. Sodišče prve stopnje je ponudilo tehtne, prepričljive, logične in smiselne razloge, zakaj njena izpoved, da predvideva, da je obdolženi inkriminirana sporočila pisal partnerju svoje bivše partnerke na D. D. telefon, ne vzdrži kritične presoje (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče s predstavljenimi ugotovitvami soglaša in k razloženemu zgolj dodaja, da se kalkulacija teže po mnenju pritožbe razbremenilnih prič E. E., F. F. in G. G. na eni ter ničelne vrednosti izpovedi B. B.,C. C. in obsežne listinske dokumentacije na drugi strani ne more iziti pritožbi v prid. 14. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je ravnanje obdolženega v skupnem učinku pomenilo uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja resne grožnje, podane z namenom ustrahovanja ml. oškodovanca. Skozi pritožbena izvajanja namreč zagovornik prezre, da je namen ustrahovanja in vznemirjanja podan že, če želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo,4 kar je v obravnavani zadevi obdolženi glede na opisano ravnanje nedvomno zasledoval in po prepričljivih izpovedbah B. B. in C. C. tudi dosegel.5

15. Zagovornik skozi pritožbeno grajo izrečeno kazen ovrednoti kot previsoko. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri obdolženem ni zaslediti olajševalnih okoliščin, oceni za napačnega, saj bi moralo upoštevati listinsko izkazano obdolženčevo slabo zdravstveno stanje in dejstvo, da je na strogi dieti ter pogosto hospitaliziran. Hkrati izpostavi prezrt dober odnos med obdolženim in sinom ter dejstvo, da ponovno živita skupaj. V okviru tehtanja obteževalnih okoliščin opozori na okoliščino, da je ml. D. D. redno obiskoval pouk, ko je živel pri obdolžencu, medtem ko je prvostopenjsko sodišče protispisno zaključilo, da je obdolženi doprinesel k temu, da je ml. D. D. izostajal od pouka.

16. Materialno vrednotenje okoliščin v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen višja ali nižja, je ustrezno in ga v zaobid nepotrebnega podvajanja dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče. Vztrajanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevati listinsko izkazano šibko zdravstveno stanje obdolženega, dejstvo stroge diete in pogostih hospitalizacij ter opozarjanje na ponovno vzpostavljen dober odnos očeta in sina, je brez teže, saj sodno ugotavljanje v KZ-1 ponujenih olajševalnih okoliščin ni obligatorne narave.6 In enako velja za kritiziranje v ozir vzetih obteževalnih okoliščin. Pritožba prezre, da KZ-1 ne opredeljuje, katere okoliščine velja upoštevati kot olajševalne in katere kot obteževalne. Zakonodajalec namreč ni razgrnil taksativnega seznama, ki bi sodno oblast pri presoji omejeval z izključnimi, izrecno navedenimi olajševalnimi ali obteževalnimi okoliščinami. Nasprotno, sodišču prve stopnje je dana odkrita možnost popolnoma proste presoje, ali bo neko v ad hoc primeru ugotovljeno okoliščino štelo kot olajševalno ali obteževalno in jo kot takšno tudi upoštevalo pri končni odmeri kazni. Pritožbeno izpostavljanje okrnjenega zdravstvenega statusa pa je neutemeljeno tudi iz razloga, ker zagovornik ni z ničemer dokazal, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v povezavi z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami, ki posledično ne morejo biti upoštevane kot olajševalne okoliščine. Enako je zaključiti na sedaj, torej izven inkriminiranih okvirov enostransko zatrjevani dober odnos med obdolženim očetom in oškodovanim ml. sinom, s katerim skuša pritožba neuspešno zaobiti v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljeno obremenilno dejstvo, da je obdolženi kaznivo dejanje izvršil nad otrokom s posebnimi potrebami in z grožnjami doprinesel k otrokovim izostankom od pouka ter ne pridobitvi izobrazbe, ki je za njegovo nadaljnje življenje ključnega pomena. Ob tem pritožbeno zatrjevana protispisnost ni podana, saj je treba obrazložitev izpodbijane sodbe brati in razumeti v celoti, pri čemer so težave pri obiskovanju šole in izostanki od pouka, katerih B. B. nikoli ni zanikala, dosledno pojasnjeni na več mestih, predvsem v točkah 6 do 11. Ne glede na široko podano dokazno oceno pritožba stoično ignorira pojasnilo priče C. C., da je ml. D. D. v zvezi z očetom povedal, da ne želi k njemu, da ga je tepel, da se ga boji in da ne želi iti v šoli, kot tudi zaobide oškodovančevo navajanje ob vsakem obisku CSD na domu v zvezi s strahom pred očetom na poti v šolo. Vendar nesprejemanje obremenilnih dejstev samo po sebi ne more ovreči ustrezne odmere kazni. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije ter obdolženemu A. A. zlasti ob upoštevanju izkazane predkaznovanosti in dejstva, da je grozil lastnemu sinu, ml. otroku s posebnimi potrebami, izreklo primerno kazensko sankcijo prostostne narave, tj. kazen zapora, ki je glede na povsem ustrezno dolžino ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 17. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Šošić M. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 605. 2 Tako Verdel Kokol V. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Lexpera, Ljubljana 2023, str. 573. 3 Šepec M. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 293. 4 Tako tudi sodba VSRS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020. 5 Podobno sodba VSM IV Kp 27618/2021 z dne 14. 4. 2022. 6 Nerat B. v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 726.