Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka tožniku ne bi zagotavljala potrebnih ur dnevnega počitka, kot tudi ne kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka.

Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 4.545,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 1.483,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik svojih navedb ni konkretiziral in tako ni po dnevih in urah navedel, katere zadolžitve je imel, zaradi katerih mu ni bilo omogočeno koriščenje dnevnega počitka. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka ne bi zagotavljala dnevnega počitka, niti niso navedene konkretne naloge, s časovnimi opredelitvami teh nalog, zaradi katerih naj bi bila tožniku kršena pravica do dnevnega počitka. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov toženke o dnevni delovni obremenjenosti tožnika, ki jo je dokazovala z evidencami, dnevnikom usposabljanja in ukazi za posamezne naloge, iz katerih izhaja časovnica izvajanja posameznih nalog. Sodišče prve stopnje se je oprlo na beležke tožnika in prič, glede katerih pa prav tako ni konkretno obrazložilo, katere naloge in v katerih časovnih obdobjih naj bi iz teh beležk izhajale. Glede beležke A. A. pa je ugovarjala prekluzijo, a sodišče prve stopnje tega ugovora sploh ni presojalo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpoved priče B. B. in tudi zmotno zaključilo, da pripravljenosti ni mogoče šteti kot počitek, pri čemer niti ni ugotavljalo, na katere dneve je bil tožnik angažiran, kdaj se je odzival na alarme, kdaj je opravljal obhode. Poudarja, da se minimalni dnevni počitek 11 ur zagotavlja kot povprečje v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožniku prisodi odškodnina za celih 11 ur dnevnega počitka. Tožniku pripada kvečjemu razlika do dopolnjenih 11 ur počitka in ne za celih 11 ur. Zaključuje, da bi bilo treba pri izračunu višine urne postavke upoštevati tudi, da je treba tožnikovo plačo deliti s 30 (dni) in nato še s 24 (ur).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni konkretiziral svojih trditev o neomogočenem dnevnem počitku, in sicer glede na dneve, ure in zadolžitve, ter da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo. To je namreč storilo v 4. točki obrazložitve (izhaja pa tudi iz 12. točke obrazložitve) izpodbijane sodbe. Tožnik je že v tožbi izrecno navedel datumsko obdobje, za katero zahteva odškodnino, navedel je tudi naloge, ki jih je v tem času opravljal, kot tudi ure opravljanja teh nalog. Pravilna je torej obrazložitev sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove navedbe dovolj določne, da jih je sodišče lahko presojalo.

7. Vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da pa iz same obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka tožniku ne bi zagotavljala potrebnih ur dnevnega počitka, kot tudi ne kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11 urnega dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi – ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem na splošno, in sicer, da je opravljal naloge v zvezi z varovanjem baz C. in D. ter da je delo potekalo v izmenah po 6 ur varovanja, 6 ur pripravljenosti in 6 ur počitka. Pri tem pa, kot rečeno, ni datumsko opredelilo trajanja teh nalog, kot tudi ne, katere naloge konkretno, kdaj in koliko časa naj bi jih tožnik opravljal tekom pripravljenosti, saj, kot pravilno opozarja pritožba, pripravljenost sama po sebi še ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Časovna opredelitev trajanja nalog je namreč potrebna tudi zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da toženka tožniku ni omogočila 70 dnevnih počitkov, čeprav bi to morala storiti, zato je za teh 70 dni tožniku prisodilo odškodnino. Četudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v teh 70 dneh tožniku določene ure dnevnega počitka zagotovljene (a v skupnem trajanju manj kot 11 ur), je tožniku prisodilo odškodnino kar za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka.

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati). Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. Če delodajalec te pravice ne spoštuje in mora zato delavec opraviti večje število ur dela od predvidenih, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; 179. člen ZDR-1). Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo tako predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklep VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

10. Ker trditveno podlago za vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, ne glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino v višini plačila za vseh enajst ur (kot bi znašal celotni dnevni počitek), in ne glede na to, da je večje število ur dela povezoval tudi z nezagotovljenim dnevnim počitkom (ker naj bi delo opravljal prav takrat, ko bi moral počivati), niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku glede na določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.).1

11. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se dnevni počitek zagotavlja kot povprečje v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da 158. člen ZDR-1 res predvideva možnost drugačne ureditve oziroma omejitve pravice do dnevnega počitka, vendar le z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Poleg tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala in dokazovala, da bi tožniku v referenčnem obdobju šestih mesecev zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Pritožbeni prikaz ur (tudi sicer le) za mesec marec predstavlja nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se urno postavko, ki je podlaga za izračun odškodnine, določi tako, da se tožnikovo mesečno plačo deli s 30 dnevi in tako dobljeni znesek razdeli na 24 ur. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, se torej urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur), tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.

13. Ker je torej sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodilo odškodnino v višini 11 ur, ni natančno ugotavljalo, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o dejansko opravljenih, a neplačanih urah tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč gornjo obrazložitev ugotoviti, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in stroških postopka. Kot že nakazano, naj v zvezi z vtoževano odškodnino konkretno ugotovi, kakšna je bila vsebina tožnikovih delovnih nalog ter kdaj in koliko časa (po dnevih in urah) jih je opravljal. 15. V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do predloženih evidenc dnevne delovne obremenjenosti in ukazov za posamezne naloge. Do evidenc se je opredelilo v 10 točki obrazložitve; medtem ko 26 ukazov za posamezne naloge, na katere se sklicuje v pritožbi, toženka sodišču sploh ni predložila. Pritožba sicer pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani toženke predloženega dnevnika usposabljanja, vendar pa toženka v zvezi s tem ne konkretizira, katera bistvena dejstva glede zagotavljanja dnevnega počitka na posamezni konkretni dan v vtoževanem obdobju bi sodišče iz tega dnevnika (kot tudi iz evidenc) lahko ugotovilo. Drži tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora prekluzije s strani tožnika predloženega dokaza – beležke A. A., ki jo je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo. Do tega toženkinega ugovora naj se sodišče prve stopnje zato opredeli v ponovljenem sojenju.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sklep VSRS VIII Ips 8/2021.