Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala ter ji s tem kršila pravico do izjave, saj se ni mogla izjaviti o dejstvih, katera je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za ugoditev zahtevku in ki so v evidentnem nasprotju s samimi trditvami strank, ki jih je sodišče prve stopnje tudi samo povzelo v uvodnih navedbah strank v sodbi in je s tem kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je samo ugotovilo, brez da bi jih stranki zatrjevali.

Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank.

V primeru, ko naj bi šlo za grožnjo ali silo pri izjavi volje, ni mogoče govoriti o ničnosti pravnega posla, pač pa o njegovi izpodbojnosti in je potrebno postaviti zahtevek na razveljavitev pogodbe (kar je tožnica kot podrejen zahtevek tudi postavila, pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo) in ne zahtevka za ugotovitev ničnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III., IV., V. in IX. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 34.194,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki različno zapadejo od posameznih zneskov (I. izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, kjer tožeča stranka zahteva plačilo zneska obresti IRS v višini 2.627,46 EUR (II. izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, ki se glasi, da se ugotovi, da je aneks št. 5 h kreditni pogodbi 002 sklenjen med toženo in tožečo stranko v 3. členu v drugem odstavku, v delu, ki določa obrestno mero v višini 4,25 %, ničen (III. izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 19.973,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo od posameznih zneskov mesečno (IV. izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 30.991,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Ti mesečno zapadejo v času od 15. 2. 2015 do 29. 9. 2016 (V. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da je aneks št. 5 h kreditni pogodbi 001, sklenjen med pravdnima strankama v 3. členu, tretjem odstavku v delu, ki določa pribitek v višini 3 % točk ničen in da se ugotovi, da je aneks št. 5 h kreditni pogodbi 002, sklenjen med toženo in tožečo stranko v 3. členu v tretjem odstavku v delu, ki določa pribitek v višini 3 % točke, ničen (VI. izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Aneks št. 5 h kreditni pogodbi, sklenjen med pravdnima strankama se razveljavi“ (VII. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške, pravnomočno sodbo objaviti v dnevnih časopisih ... in ... v roku petnajst dni od pravnomočnosti (VIII. Izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 7.017,05 EUR (IX. izreka).

2. Zoper I., III., IV., V. in IX. točko izreka se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da odloči, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče je kot sporna in nesporna dejstva v tej zadevi ugotovilo, da je nesporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi dveh kreditnih pogodb in sicer pogodbe o dolgoročnem evrskem posojilu št. 001 in pogodbe o dolgoročnem evrskem posojilu št. 002, ki sta bili obe sklenjeni 9. 11. 2010. Nesporno je tudi, da sta k vsaki izmed pogodb sklenili pet aneksov, med katerimi so prvi štirje aneksi nesporni, v aneksu št. 5 k obema kreditnima pogodbama pa je sporna določba o povišanju obrestne mere in pribitku iz petega odstavka 3. člena obeh Aneksov in drugega odstavka 3. člena Aneksa št. 002. Nesporno je tudi, da sta stranki sklenili okvirno pogodbo za finančne terminske posle 4/2010 za zaščito pred obrestnimi tveganji, pogoji sklenjene okvirne pogodbe pa so bili potrjeni v dveh zaključnicah. V zvezi s sklenjeno okvirno pogodbo in obema zaključnicama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno, s katerega računa tožeče stranke naj bi se poravnavale obresti iz predmetnega posla. V zvezi z okvirno pogodbo je bilo sporno tudi, ali bi se morala anuitetna načrta zaključnic po okvirni pogodbi prilagajati anuitetnim načrtom poplačila glavnic po obeh kreditnih pogodbah. Sporno med strankami pa je še, ali je bil aneks št. 5 k obema pogodbama s strani tožene stranke izsiljen zgolj zaradi povišanja obrestne mere in zato v nasprotju z načelom morale. Sporno pa je bilo še, ali je tožena stranka kazensko obrestno mero po tretjem odstavku 8. člena kreditne pogodbe št. 002, tožeči stranki v letu 2013, začela obračunavati kljub temu, da pogodbeni pogoji za obračun kazenske obrestne mere niso bili izpolnjeni.

6. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče opredeljevalo le do delov sodbe sodišča prve stopnje, ki so bili pritožbeno izpodbijani in torej niso postali pravnomočni.

**Glede kazenske obrestne mere po četrtem odstavku 8. člena obeh kreditnih pogodb**

7. Glede kazenske obrestne mere po četrtem odstavku 8. člena obeh kreditnih pogodb je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za zaračunavanje višjih obrestnih mer brez utemeljenega razloga. Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 331. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je ugotovilo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala ter ji s tem kršila pravico do izjave, saj se ni mogla izjaviti o dejstvih, katera je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za ugoditev zahtevku in ki so v evidentnem nasprotju s samimi trditvami strank, ki jih je sodišče prve stopnje tudi samo povzelo v uvodnih navedbah strank v sodbi in je s tem kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 331. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je samo ugotovilo, brez da bi jih stranki zatrjevali.

8. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice napačno in mimo zatrjevanih dejstev ugotovilo, da družba A. d. o. o. nikoli ni imela odprtega računa pri toženi stranki, torej vse od sklenitve kreditnih pogodb dne 9. 11. 2010 dalje. To je štelo kot odločilno dejstvo, na podlagi katerega je odločilo, da je toženka neupravičeno uporabila določbo četrtega odstavka 8. člena kreditnih pogodb in posledično tožnici neutemeljeno zaračunala kazensko obrestno mero.

Iz 8. člena kreditne pogodbe 001 in 002 izhaja, da je bila osnovna obrestna mera, dogovorjena med strankama ob podpisu pogodb dne 9. 11. 2010, določena v višini 6-mesečni EURIBOR + 2,95 % letno oziroma 3-mesečni EURIBOR + 2,95 % letno. Veljavnost tako dogovorjene obrestne mere pa sta stranki vezali na dva pogoja in sicer, da posojilojemalec in zastavitelj prenese celotno poslovanje na transakcijski račun odprt pri kreditodajalki in pri njej vodi celoten plačilni promet in da solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža A. d. o. o. pri banki vodi plačilni promet v minimalni višini 10.000.000,00 EUR in preko transakcijskega računa odprtega pri toženki opravi minimalno 200 transakcij letno. Za kršitev predmetne določbe sta stranki predvideli pravico banke, da zviša obrestno mero iz 6-mesečnega EURIBORA + 2,95 % letno, na 6-mesečni EURIBOR + 3,45 % letno oziroma višini 3-mesečni EURIBOR + 2,25 % letno, v 3-mesečni EURIBOR + 4,45 % letno. Obe pravdni stranki sta tekom postopka navajali, da družba A. d. o. o. v letu 2012 ni več izpolnjevala teh obveznosti zato, ker je bila družba A. d. o. o. izločena iz skupine A. in ta ni imela več vpliva na izpolnjevanje obveznosti družbe A. d. o. o. iz kreditnih pogodb. Tudi sama tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (r. št. 15) in v odgovoru na pritožbo ne potrdi dejstva, da družba A. d. o. o. ne bi nikoli imela odprtega transakcijskega računa pri toženki. Prav ima torej pritožnica, ko navaja, da je nesporno dejstvo, da je imela družba A. d. o. o., ki je h kreditnima pogodbama pristopila kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj, ob sklepanju kreditih pogodb 9. 11. 2010 pri toženki odprt račun.

9. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za to (63. do 67. točke obrazložitve), da je ugotovilo, da je tožena stranka neupravičeno obračunala povišano obrestno mero in si jo v breme tožnice tudi izplačala, navedlo, da družba A. d. o. o. ni imela odprtega računa pri toženi stranki niti ob sklepanju pogodbe v letu 2010 niti kasneje, niti ni toženka tega od tožeče stranke zahtevala vse do obvestila z dne 11. 2. 2013 ter je tako toženka neupravičeno zaračunala kazensko obrestno mero v času od februarja do decembra 2013. Sodišče prve stopnje je najprej brez trditev strank (in še glede na pritožbene trditve toženke in odgovora nanjo s strani tožnice povsem napačno) ugotovi, da je uporaba 8. člena kreditnih pogodb neupravičena, saj družba A. d. o. o. že pred tem časom ni imela odprtega računa pri toženki in naj ne bi izpolnjevala obveznosti iz 8. člena kreditnih pogodb. Kot že navedeno, tega ni zatrjevala nobena izmed strank. Res je, da je izpoved priče B. B. šla v tej smeri, vendar pa je sodišče pri izvedbi in ocenjevanju dokazov v skladu z razpravnim načelom vezano na trditve strank in ne more ugotavljati dejstev, ki jih nobena izmed strank ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega napačno in v nasprotju s trditvami pravdnih strank ugotovilo, da je tožena stranka v letu 2013 tožnici neupravičeno zaračunala povišano obrestno mero, ker naj solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža ne bi imel odprtega računa pri toženki v skladu s četrtim odstavkom 8. člena kreditnih pogodb.

10. Prav ima tudi pritožnica v delu, ko navaja, da je sicer sodišče tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank.

**Glede drugega odstavka 3. člena Aneksa št. 5 h kreditni pogodbi št. 002**

11. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je določba 3. člena Aneksa št. 5. nična, ker naj bi tožena stranka od tožnice izsilila povišanje obrestne mere. Pri tem je kot temeljni razlog ponovno navajalo dejstvo, ki ga stranki nista podali, in sicer da družba A. d. o. o. pri toženi stranki ni odprla računa.

12. Nesporno je, da sta stranki sklenili pet aneksov h kreditnima pogodbama in da je bil tudi Aneks št. 5 s spornimi določili podpisan s strani obeh strank.

13. Določba 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Določba 94. člena OZ pa določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. Za napake volje gre pri grožnji (45. člen OZ), zmoti (46. člen OZ) ali prevari (49. člen IZ).

14. Iz trditev tožnice izhaja, da naj bi toženka od tožnice izsilila podpis aneksa št. 5 h kreditni pogodbi št. 002, kar predstavlja napako volje, ne pa kot napačno zaključi sodišče prve stopnje, za ravnanje v nasprotju z moralo, „_...ko je toženka zase izsilila bolj ugoden položaj in da nobena prisila ni moralno dejanje, kajti vsaka nasprotuje moralnim vrednotam družbe..._“ (95., 97 in 98. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15. Pritožbeno sodišče tako soglaša s pritožbenimi navedbami, da v primeru, ko naj bi šlo za grožnjo ali silo pri izjavi volje, ni mogoče govoriti o ničnosti pravnega posla, pač pa o njegovi izpodbojnosti in je potrebno postaviti zahtevek na razveljavitev pogodbe (kar je tožnica kot podrejen zahtevek tudi postavila, pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo) in ne zahtevka za ugotovitev ničnosti.

**Sklepno**

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., III., IV, V. točki izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Višje sodišče je razveljavilo tudi del izreka o stroških (IX. točka), kar je posledica razveljavitve odločitve o glavnem zahtevku.

Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi trditev, ki jih stranke niso navajale in jim je s tem kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 331. člena ZPP) oziroma je uporabilo napačno materialno pravo ter v zvezi s tem ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev (napake volje), drugih trditev strank in podrejenega zahtevka tožnice ni presojalo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi pravilno dejansko stanje upoštevaje trditve strank ter pravilno materialno pravo in šele na podlagi teh trditev oceni izvedene dokaze pravdnih strank. Pri tem naj tudi upošteva pravila o trditvenem in dokaznem bremenu strank.

17. Višje sodišče o tej zadevi ni moglo odločiti samo, temveč je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o dejanskem stanju (glede upravičenosti uporabe 8. člena pogodb o povišani obrestni meri ter glede ostalih trditev o ničnosti ozr. izpodbojnosti sklenjenega aneksa št. 5 k obema pogodbama) prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe (25. člen URS). Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o postavljenih trditvah strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevano ničnostjo ozr. izpodbojnostjo ankesov k pogodbama ter upravičeni uporabi posameznih določb kreditnih pogodb o zaračunavanju povišane kazenske obrestne mere. S tem, ko bi relevantno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.