Jedro

Če storilec namenoma ustvari položaj, v katerem pod pretvezo silobrana ali kakšnega drugega razloga izključitve protipravnosti drugega poškoduje ali mu vzame življenje, gre za zlorabo pravice do silobrana. V takem primeru ostaja povzročitev prepovedane posledice protipravna.

Ker je obramba na glavni obravnavi dokazne predloge ponovila in jih celo razširila, dejstvo, da preiskovalni sodnik od senata ni zahteval, naj odloči o dokaznih predlogih obrambe, s katerimi se ni strinjal, ni vplivalo na zakonitost sodbe.

Sodišče ni izrecno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje nekaterih prič. Zahteva za varstvo zakonitosti te kršitve ne uveljavlja kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ampak kot kršitev pravic obrambe po 2. odstavku citiranega člena. Ker je Vrhovno sodišče vezano na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, zagovornik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, zakaj je neizvedba naštetih dokazov vplivala na zakonitost sodbe, kršitev ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 06.10.1997 obsojenega D.K. spoznalo za krivega pod točko I kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, pod točko II pa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu določilo kazen 12 let zapora, za drugo pa 1 leto in 6 mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 13 let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 15.04.1997 od 23.00 ure dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo kuhinjski nož, s katerim je storil kaznivo dejanje umora. Oškodovanca P.P. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega D.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta po 4. odstavku 95. člena ZKP obsojenca oprostili povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter po 97. členu ZKP odločili, da potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 22.04.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 12.05.1998 tudi dopolnil. Uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da uveljavlja tudi razlog po 3. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v dopolnitvi zahteve pa, da obsojenega D.K. oprosti stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik s trditvami, da sta bili dejanji storjeni v silobranu ter da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca in se pri tem opira na lastne trditve, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, med njimi ni nobenega nasprotja, sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, izvedensko delo pa je bilo izvedencu nevropsihiatrične stroke naloženo in izvedeno v skladu z zakonskimi določbami. Poudarja tudi, da so očitki v zahtevi, kolikor se ta sklicuje na neustavnost določbe ZKP, ki govori o obvezni obrambi, brezpredmetni. Vrhovni državni tožilec meni, da je zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega D.K. ni mogoče pritrditi, ko izpostavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da je obsojenec ravnal v silobranu, ko je pokojnemu D.K. vzel življenje ter da je zato izključen obstoj kaznivega dejanja. Vložnik zahteve svojo trditev opira na navedbe, da je pokojni D.K. protipravno napadel obsojenca, da je iz poškodb obeh razvidno, da je šlo za intenziven napad, da je bila obsojenčeva obramba, ko ga je pokojni, sicer višji in fizično močnejši, z vso silo vrgel ob steno in je kazalo, da bo z njim dokončno obračunal, neogibno potrebna ter da je podana tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Vložnik meni, da ravnanje v silobranu potrjuje dejstvo, da obsojenec ni imel nobenega motiva umoriti starega znanca in prijatelja. Vložnik zahteve poudarja, da bi moralo sodišče obsojenca, ki se je s pokojnim očitno boril na življenje in smrt, oprostiti obtožbe.

S temi navedbami obsojenčev zagovornik podaja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče odločilna dejstva pravilno ugotovilo in na dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec izzval konfliktno situacijo s tem, da je pokojnemu brez kakršnega očitnega razloga navrgel, da je pred časom poškodoval takrat prisotnega S.B. in da je s takšnim ravnanjem premišljeno in hote izzval D.K., vedoč da je ta v konfliktnih situacijah agresiven, nagle jeze, srborit in nagnjen k fizičnemu obračunavanju. Ocenilo je tudi, da je bil očitek D.K. namerna in premišljena provokacija. Po presoji sodišča ni šlo za trenutno obsojenčevo odločitev, ampak za premišljeno ravnanje, z namenom da s K. dokončno obračuna zaradi njunih starih nesoglasij in sporov, dogodek v lokalu pa je bil le način izvedbe obsojenčeve odločitve, da D.K. umori.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec provociral napad s ciljem, da D.K. kot napadalcu pri obrambi od tega napada vzame življenje. Gre torej za dejanje nedovoljeno v vzroku (actiones illicitae in causa), s katerimi storilec namenoma ustvari položaj, v katerem pod pretvezo silobrana ali kakšnega drugega razloga izključitve protipravnosti lahko drugega poškoduje ali mu vzame življenje. Glede na to, da gre v takem primeru za zlorabo pravice do silobrana, povzročitev prepovedane posledice v takem položaju ostaja protipravna. Razen v takem primeru je silobran dovoljen tudi pred provociranim napadom. Zato so vložnikove navedbe, da je obsojeni D.K., ko je s kuhinjskim nožem zabodel D.K. v trebuh, ravnal v silobranu ter da je zato podana kršitev kazenskega zakona, tudi s tega vidika neutemeljene.

Prav tako se z vložnikom ni mogoče strinjati, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ker da je obsojenca obsodilo za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ, kljub temu da so podane okoliščine, ki zaradi neprištevnosti izključujejo njegovo kazensko odgovornost. Zagovornik obsojenega D.K. z navedbami v zahtevi, da je za presojo vpliva zdravila lexaurin na obsojenčevo duševnost potrebno poznati temeljne značilnosti zdravila, njegovo učinkovanje in izločanje ter da se je sodišče zadovoljilo z analizo, ki jo je izdelala A.K.-S., dipl. ing. farmacije, ki je prisotnost bromozepama ugotavljala z metodo tenkoplastne kromatografije (TLC), ki je zastarela in v praksi že opuščena, namesto z metodo HPLC (hay performance liqide cromatography). Poudarja tudi, da je analiza pokazala visoko stopnjo vinjenosti 2,43 do 2,50 promile v obsojenčevem urinu, odvzetem dne 16.04. 1997 ob 01.10 uri. Na vprašanje, ali je podana začasna duševna motnja zaradi součinkovanja zdravila ali alkohola, bi lahko sodišče odgovorilo samo s pritegnitvijo izvedencev s področja sodne medicine in psihopatologije ter farmakologije, česar pa ni storilo. Zato bi po stališču vložnika moralo po načelu v dvomu v korist obsojenca ugotoviti, da je velika količina zaužitega lexaurina v povezavi z visoko stopnjo alkoholiziranosti pri obsojencu povzročila takšno začasno duševno motnjo, da v času dejanja ni bil zmožen razumeti pomena svojega dejanja. Poudarja, da obsojenec ni pravilno zaznaval sveta okoli sebe, da je bil moten njegov miselni proces in da ni bil sposoben razsojati ter da ni bil zmožen obvladati svojega ravnanja. Tudi s temi navedbami vložnik zahteve po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Prav tako zahteva izpodbija dejansko stanje s trditvami, da sodišči pri obsojencu sploh nista ugotavljali, ali je pri obsojencu podana neprištevnost zaradi trajne in hude duševne motenosti. Poudarja psihopatsko strukturo obsojenčeve osebnosti, ki da je posledica neugodnih eksogenih (okolje, vzgoja) dejavnikov in prirojenih značilnosti, kar da je razvidno tudi iz izvedenskih mnenj v spisu. Vložnik tudi zatrjuje, da se o tem vprašanju izvedenec psihiatrične stroke ni izjavil, ker da mu sodišče tega z odredbo z dne 12.06.1997 ni naložilo. Po mnenju zahteve naj bi sodba o tem odločilnem dejstvu ne imela razlogov in je zato po vložnikovi oceni podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz mnenja stalnega sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. med. G.V.M., spec. psih., je pod točko 7 razvidno, da je pregled obsojenca že leta 1980 in 1987 potrdil opisane osebnostne lastnosti, ki ga opredeljujejo kot antisocialno osebnostno motenega, kar je v sodbi (stran 8) sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da pri obsojencu izstopajo egocentričnost, ki se kaže predvsem v ravnanju po njegovih vrednotah in ocenah, v nekritičnosti za lastni delež pri konfliktih, impulzivnosti, neodgovornosti, pomanjkanju vztrajnosti za smotrno aktivnost ter nagibanju k tveganim početjem in dejanjem, slabi občutljivosti za ljudi okoli sebe, površnosti do njih in lagodnosti ter pretežno zlovoljnim in razdražljivim (disforičnim) razpoloženjem. Ne drži torej, da pravnomočna sodba o obsojenčevi osebnostni motnji nima razlogov.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je bila pri obsojencu osebnostna motenost antisocialnega tipa ugotovljena že leta 1980 ter da je njen hiter razvoj v disocialno smer, 17 let kasneje, po težkem obdobju, ob zlorabi alkohola privedel do trajne in hude duševne motenosti, zaradi katere obsojeni D.K. ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svoje ravnanje. Vendar tako zgolj zavrača ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so bile pri obsojencu sposobnosti razumske presoje in čustveno obvladovanje zaradi alkoholiziranosti v kritičnem času zmanjšane, vendar ne bistveno. Na ta način pa tudi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ampak podaja lastno dokazno presojo, različno od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Z vložnikom zahteve se ni mogoče strinjati tudi, ko zatrjuje, da je preiskovalni sodnik pri izdaji odredbe z dne 12.06.1997, s katero je odredil izvedenstvo, ki ga je zaupal stalnemu sodnemu izvedencu psihiatrične stroke dr. G.V.M., ni upošteval "strokovnih napotil in pravil Zakona o kazenskem postopku" ter da je to vplivalo na zakonitost sodbe.

Po 4. odstavku 252. člena ZKP se smejo izvedencu dajati pojasnila, sme se mu tudi dovoliti pregled spisov. V odredbi preiskovalnega sodnika je v sklepnem delu zapisano, da je potrebno obsojenca "skupaj s spisom" pripeljati k izvedencu, ki da naj poda svoje mnenje čimpreje ter ga skupaj s spisom vrne sodišču. S tem da je izvedenec spis nato tudi pregledal, navedena procesna določba ni bila v ničemer kršena.

Prav tako ne drži, da je preiskovalni sodnik prekršil določbo 265. člena ZKP, ker da je izvedencu nalogo zastavil preozko, saj da mu je naložil, naj ugotavlja samo zmanjšano prištevnost, ne pa tudi morebitno obsojenčevo neprištevnost. Taka vložnikova zahteva je protispisna, saj je iz odredbe videti, da je preiskovalni sodnik na podlagi 1. odstavka 265. člena ZKP, ker je nastal sum, da je bila pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja prištevnost zmanjšana, zaradi trajne ali začasne duševne motnje, odredil psihiatrični pregled obsojenca. Iz formulacije odredbe je razvidno, da sodišče ni kakorkoli omejilo izvedenca, naj poda izvid in mnenje le glede obsojenčeve bistvene zmanjšane prištevnosti, ne pa o morebitni neprištevnosti.

Kakor je bilo že pojasnjeno, je izvedenec pri obsojencu ugotovil antisocialno osebnostno motenost, kar je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, tako da ne drži, da je "izvedensko delo ostalo na pol poti" ter da pravnomočna sodba o tem nima razlogov. Zato zahteva nima prav, da je na tej podlagi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kolikor vložnik zahteve izpodbija ugotovitve glede obsojenčeve alkoholiziranosti in presojo, kako je ta vplivala na obsojenčevo prištevnost, prav tako izpodbija dejanske zaključke, ki jih je sodišče sprejelo v tem delu pravnomočne sodbe, na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrične stroke. Z navedbami, da se je izvedenec ukvarjal s povsem pravnimi vprašanji in analiziral "bolj ali manj sporne" izjave posameznih prič, ne da bi imel vpogled v celotno zadevo ter da je na podlagi tega zaključil, da je bil obsojenec med dejanjem rahlo vinjen, da izredno visoka vinjenost žrtve D.K. dokazuje ravno nasprotno, prav tako podaja lastno vrednotenje izvedenskega mnenja in na ta način izpodbija dejansko stanje. Enako velja za vložnikove navedbe, da je podal mnenje izvedenec, ki nima ustreznega farmakološkega, psihopatološkega in pravniškega znanja ter da zato ta dokaz ni uporaben za presojo obsojenčeve prištevnosti.

Tudi ne drži navedba v zahtevi, da je izvedenec psihiater glede obsojenčevega zaužitja lexaurina upošteval eno, sodišče pa drugo stanje, listinska dokumentacija pa da dokazuje nekaj tretjega ter da je zaradi teh nasprotij podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da sicer dopušča možnost, da je obsojenec tistega dne (15.04.1997) užival tablete lexaurin, čeprav za to ni nobenega drugega dokaza kot le zatrjevanje samega obsojenca in da se zato v tem delu v celoti opira na analizo Medicinske fakultete v Ljubljani, Inštituta za sodno medicino z dne 23.04.1997, ki je dokazala, da v urinu obtoženca ni bilo zaslediti prisotnosti bromazepama (lexaurina), prav tako pa tudi ne drugih sedativov iz skupine benzodiazepinov. Izvedenec psihiatrične stroke je na glavni obravnavi (l. št. 231 in 232) pojasnil, da je ob ugotovitvi, da gre za človeka, ki pogosto zlorablja tako alkohol kot tudi pomirjevala brez pričakovanega terapevtskega efekta in pa dejstvu, da ne gre za človeka, odvisnega od teh snovi, mogoče reči, da je njegov organizem navajen določenih koncentracij, ob katerih je sposoben izpeljati oziroma opravljati nekatere aktivnosti, ki so avtomatične (vožnja z avtomobilom, hoja in podobno). Če pa bi stopnja zastrupitve z alkoholom in pomirjevali bila takšna, da bi tudi bistveno posegla v njegovo sposobnost duševnega funkcioniranja (motnje zavesti, hude motnje telesne koordinacije oziroma gibanja), pa opisanih aktivnosti ne bi zmogel v celoti opravljati, poleg tega pa bi bili ti znaki prepoznavni tudi navzven in bi jih znale opisati tudi priče, ki so obsojenca videle v času pred dejanjem. Pojasnil je tudi, da izguba spomina za dogodke pred samim dejanjem in v času dejanja nima bolezenskega ozadja in da ta amnezija ni posledica hujše zastrupitve z zdravili, alkoholom ali morebitne organske okvare možganskega tkiva. Iz takih navedb izvedenca nikakor ne izhaja, da ni dopustil možnosti, da je obsojenec užival tablete lexaurina, pač pa gre le njegovo (strokovno) mnenje, na podlagi katerega je sodišče nato zaključilo, da obsojenčeva prištevnost ni bila prizadeta v tolikšni meri, da bi bilo to kazenskopravno relevantno. Z zahtevo se zato ni mogoče strinjati, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Neutemeljen je tudi očitek v zahtevi, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obsojenca (3. alinea 29. člena Ustave, točka e 3. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in d točka 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah), s tem pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe.

Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Četudi bi preiskovalni sodnik po 1. odstavku 177. člena ZKP, če se z dokaznimi predlogi obrambe z dne 30.04.1997 in 15.05.1997 ni strinjal, moral zahtevati, naj o tem odloči senat (6. odstavek 25. člena ZKP), tega ni storil, pa zaradi tega zatrjevana kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP ni podana. Ta se nanaša le na kršitve procesnih določb med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe, ki so ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri presoji te kršitve v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti je takšno kršitev mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Glede na to, da je obramba dokazne predloge ponovila in celo razširila na glavni obravnavi, je povsem jasno, da dejstvo, da preiskovalni sodnik od senata ni zahteval, naj odloči o dokaznih predlogih obrambe, ni v ničemer vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je zavrnilo zagovornikov predlog za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca farmakološke oziroma psihopatološke stroke. Sodišče resda ni izrečno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaze za zaslišanje M.D., natakarice v lokalu N.h., A.K.-S., strokovnjakinje, ki je analizirala in ugotavljala prisotnost zdravila, M.M., izvenzakonske partnerice pokojnega D.K. ter D.K. Vendar zahteva te kršitve ne uveljavlja kot pomanjkljivost sodbe, ki bi utegnila pomeniti tudi bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč kot kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. členu ZKP. Vrhovno sodišče je vezano na določbo 1. odstavka 424. člena, na podlagi katere se pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, zakaj je neizvedba naštetih dokazov vplivala na zakonitost sodbe.

S trditvijo, da sodišči nista upoštevali dokazov, ki kažejo na pomanjkanje motiva za umor prijatelja, K.-jevih poškodb (odrgnine na vratu spredaj, na levi golenici ter stare poškodbe na spodnjih okončinah) in obsojenčeve poškodbe (na glavi, na desni strani čela - oteklina in odrgnina, hematom in oteklina na nosnem korenu ter razpoka na ustnicah), dokazil o značilnostih zdravila lexaurin ter o njegovem učinkovanju (hitrost presnove in izločanje iz organizma, vplivi v povezavi z alkoholom), dokazil o stanju alkoholiziranosti žrtve ter da sta s tem kršili določbo 7. odstavka 363. člena (očitno mišljeno 364. člena) ZKP na škodo obrambe ter izdali nezakoniti sodbi, obsojenčev zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, ko navaja, da je pravnomočna sodba nezakonita tudi glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, storjenega na škodo P.P., ker da sta podani kršitvi kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, saj gre za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, podane pa so tudi okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost. Vložnik zahteve navaja, da sta bila v pretepu poškodovana tako oškodovanec P.P. kot tudi obsojeni D.K. ter da je R.I., kljub nenaklonjenosti do slednjega, potrdila njegov zagovor v delu, kjer je zatrjeval, da ga je oškodovanec napadel in poškodoval. Poudarja tudi, da oškodovanec, ki je znan po svojih dejanjih zoper javni red in mir, saj se je večkrat pretepal na javnem kraju, svoje pa da je dodala še pijača, zahteva nesorazmerno visoko odškodnino v znesku (takratnih) 20.000 DEM. Izpostavlja tudi, da je izvedenec dr. F.D. potrdil, da sta poškodbi - odrgnina nosu in dve poki nosnih kosti - obrambni poškodbi, ki jih je obsojeni D.K. lahko utrpel samo ob oškodovančevem napadu. Navaja tudi, da se je obsojenec po pretepu zatekel k R.I., ki da je opisala te poškodbe in krvavitev. Te okoliščine po presoji vložnika zahteve kažejo, da gre za dejanje, storjeno v silobranu, ker da je bil obsojenec napaden, pri čemer da je bila obramba neizogibno potrebna, da bi od sebe odvrnil istočasen protipraven P.-jev napad.

Stališče obsojenčevega zagovornika, da je D.K. ravnal v silobranu, pri katerem dopušča, da je šlo za prekoračen silobran, temelji na drugačni dokazni presoji, od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato je treba ugotoviti, da tudi v tem delu obsojenčev zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče upoštevati.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje deloma sprejelo obsojenčev zagovor, saj da v obrazložitvi govori o prekoračeni obrambi in tako priznava silobran, vendar pa pri presoji protipravnosti obtoženčevega ravnanja tega ne upošteva. Že sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe določno povedalo, da je verjelo prepričljivi izpovedbi oškodovanca P.P., ki je zanikal, da bi sploh udaril obsojenca, oškodovančevo izpovedbo pa so potrdile priče, ki so dogodek opazovale. Pritrditi je treba razlogom v sodbi pritožbenega sodišča, da je iz izpovedbe oškodovanca, ki ji je sodišče sledilo, razvidno, da ne gre za silobran ter da je sodišče prve stopnje v zvezi z obsojenčevim zagovorom, ki mu ni verjelo, nepotrebno zgolj hipotetično navedlo, da tudi v primeru, če bi obsojenčeve trditve držale, ne bi šlo za silobran, marveč za prekoračeni silobran. Ne glede na tako, sicer odvečno razlago, kako bi bilo treba pravno opredeliti dejanje, če bi bila podana kakšna od različic dogodka, ki jih sodišče samo ni ugotovilo, je obrazložitev sodbe v tolikšni meri razumljiva, da o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni mogoče govoriti.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, ko v zahtevi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker ni upoštevalo obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ta naj bi bila po oceni vložnika podana zato, ker se je v prepričanju, da mnenje izvedenca dr. F.D. neizpodbitno dokazuje silobran, na glavni obravnavi strinjal, da se zaradi odsotnosti priča F.T. ne zasliši ter da je zaradi obsodbe moral dokazni predlog v pritožbi ponoviti, vendar ni bil uspešen. Zahteva ne izpodbija tega, da v razlogih sodbe sodišča druge stopnje v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP ni izrečno navedeno, zakaj pritožbeno sodišče ocenjuje, da priče F.T. v zvezi z drugim kaznivim dejanjem ni treba zaslišati. Sicer pa vložnik v zahtevi niti ne pojasni, zakaj je takšna odločitev pritožbenega sodišča, ki molče pomeni zavrnitev tega dokaznega predloga, vplivala na zakonitost sodbe.

Kolikor pa obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je obsojenec storil na škodo P.P., mu prav tako ni mogoče pritrditi. Z navedbo, da je "K. obnašanje mogoče uvrstiti v skupino - psihopatičnih osebnosti oziroma med endogene psihoze", kakor tudi z navedbo, da v "P.-jevem primeru" izvedenec psihiatrične stroke ni podal mnenja, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba ima tudi glede tega kaznivega dejanja razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da s posplošeno trditvijo, da sodbi ostajata brez razlogov o odločilnih dejstvih, kar da pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vložnik zahteve tudi v tem obsegu ne more uspeti. Ko pa se obsojenčev zagovornik tudi glede tega kaznivega dejanja v zahtevi sklicuje na navedbe, s katerimi je zatrjeval izključitev obsojenčeve prištevnosti glede kaznivega dejanja umora, pa ga je treba vložnika napotiti na razloge, s katerimi je Vrhovno sodišče zavrnilo te očitke.

Zagovornik navaja, da je določba 4. odstavka 70. člena ZKP, kolikor v takih primerih, kot je obsojenčev, temu ne zagotavlja zagovornika po uradni dolžnosti tudi v postopku o izrednih pravnih sredstvih, v nasprotju z Ustavo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne gre za nobeno od kršitev, ki jih je mogoče obravnavati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obsojenčev zagovornik je zahtevo vložil še preden je dne 23.01.1999 stopila v veljavo novela Zakona o kazenskem postopku, ki je v 98.a členu predpisala, da se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, smiselno uporabljajo določbe 92. do 98. člena ZKP. Zato tudi ni podlage, da bi lahko Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.K., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.