Jedro

Odškodninska odgovornost pri trku motornega vozila v deblo, ki je ležalo na vozišču.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče toženkama naložilo v roku 15 dni plačati znesek 4.291,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za drugotoženko od zneska 4.130,00 EUR tečejo od 10.9.2006 in od zneska 161,91 EUR od 21.7.2004 dalje do plačila, za prvotoženko pa od obeh zneskov tečejo od 8.9.2005 dalje do plačila. V presežku v višini 3.381,27 EUR je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženima strankama je naložilo v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 2.234,87 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik in je predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni in se stroškovno v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Pritožnik meni, da je prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strahu glede na sprejeto izvedeniško mnenje prenizka in bi bila pravična odškodnina v zahtevani višini. Ob tem navaja, da je sodišče premalo ugotavljalo dejansko stanje glede trajnih posledic poškodbe in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nadalje opozarja na več nepravilnosti, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo pri odmeri stroškov postopka. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo, da je njegov uspeh v pravdi le 53,82%. Postopek je bil namreč v večji meri namenjen dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti toženih strank, kar bi prvostopno sodišče pri ocenjevanju tožnikovega uspeha moralo upoštevati in mu prisoditi višji uspeh ter posledično višje stroške. Pritožnik navaja, da je sodišče stroške postavljenih izvedencev odmerilo v nasprotju s podatki spisa o dejansko izplačanih zneskih za njune stroške. Nadalje so nerazumljivi razlogi izpodbijane sodbe za priznanje stroškov le enega odškodninskega zahtevka, ko je tožnik vendar imel stroške s sestavo dveh, naslovljenih na dva različna naslovnika. Poleg tega je sodišče neutemeljeno zavrnilo priglašeni strošek za sestavo pripravljalne vloge z dne 17.7.2008, s katero je tožnik sprejel izvedensko mnenje.

Pravočasno se je zoper omenjeno sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tudi drugotožena stranka, ki je predlagala, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oz. da se sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju določilo 187. člena Obligacijskega zakonika, na katerega je oprlo odškodninsko odgovornost toženih strank, razlagalo preširoko, saj pogodba o vzdrževanju infrastrukture, ki jo je Republika Slovenije kot upravljavec državnih cest sklenila z VVV-em, ni pogodba, za katero bi veljalo to določilo. Republika Slovenija bi za tožniku nastalo škodo odgovarjala le, če bi bili ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta, v obravnavanem primeru pa ni podana protipravnost njenega ravnanja, saj je izpolnila svojo zakonsko obveznost, da je izbrala strokovno usposobljenega izvajalca za vzdrževanje sporne javne ceste. Nadalje meni, da ni podana niti odškodninska odgovornost prvotožene stranke, ki ji tožba zgolj pavšalno očita opustitev dolžnostnega ravnanja, ne pove pa, v čem je bila konkretna opustitev, ko se je na cesti GII-107, v naselju Belo ob 21.10 uri znašlo 15 cm debelo in 1 m dolgo deblo, ki je moglo izpasti iz neznanega vozila. Drugotožena stranka meni, da med očitano opustitvijo VVV-a in nastalo škodo ni vzročne zveze. Škodni dogodek se je pripetil v večernih urah na cesti, ki jo je bil VVV dolžan pregledovati enkrat dnevno. Glede na to, da na Policijski postaji niso bili obveščeni o polenu na cesti in da ni že prej prišlo do kakšne nesreče, poleno očitno ni moglo biti na cesti dalj časa pred nesrečo. Iz tega sledi, da na njej ni moglo biti niti v času izvajanja pregledniške službe, zato preprečitev nezgode ni bila v sferi VVV-a. Nadalje ugovarja ugotovitvi sodišča, da tožnik kot voznik motornega vozila za nesrečo sam ni niti soodgovoren, saj je bilo ugotovljeno, da je vozil 80-90 km/h in hitrosti razmeram na cesti ni prilagodil tako, da bi varno ustavil pred oviro na cesti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi oviro lahko opazil na razdalji 45 m in bi jo obvozil ali pred njo ustavil, če bi vozil s hitrostjo manjšo od 64 km/h. To je bila torej prilagojena hitrost, ki bi jo voznik moral upoštevati, saj vidljivost pri ostanku dnevne svetlobe in prižganih lučeh po njegovi lastni izpovedbi ni bila dobra. Ker je vozil z neprilagojeno hitrostjo je kršil določilo 27. člena ZVCP. Poleg tega je imel v krvi 0,43 g/kg alkohola, kar je na skrajni meji še dovoljenega in lahko posebno še pri ugotovljeni hitrosti vpliva na sposobnost za vožnjo.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se je pravočasno pritožil tudi stranski intervenient, ki je predlagal, da se v izpodbijanem obsodilnem delu sodba spremeni in se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, njemu in tožencema pa prisodi vse nastale pravdne stroške. Pritožnik ugovarja dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki je neutemeljeno podvomilo v verodostojnost predloženih dnevnikov pregledov cest in dela preglednikov ter dobavnic in je kljub izpovedbam prič M. P. in M. Š. zaključilo, da izvedba pregleda na spornem odseku ceste ni izkazana. Nedvomno je pregled bil opravljen in je sporno deblo na vozišče padlo kasneje iz kakšnega vozila. Nemogoče je od vzdrževalca ceste zahtevati, da bi cesto vzdrževal tako, da do škodnega dogodka sploh ne bi moglo priti. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Odgovornost zavarovanca prvotožene stranke bi se morala presojati po 163. členu Obligacijskega zakonika.

Pritožbe so neutemeljene.

Glede pritožbe tožnika: V skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) sodišče za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah odmeri pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečine in strahu ter njihovo trajanje. Višina odškodnina je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, to pa je satisfakcija oškodovanega. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi dejanskega stanja nepremoženjske škode sledilo mnenju izvedenca, ki mu nobena od pravdnih strank ni ugovarjala. Ugotovljenem dejanskem stanju, tožnik v pritožbi zgolj pavšalno in neutemeljeno očita nepopolnost glede ugotovitev zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje in zaključuje, da je odškodnina glede vseh oblik uveljavljane nepremoženjske škode primerno odmerjena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v 151. členu določa, da so pravdni stroški tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega. Sodišče po določbi 1. odst. 155. člena pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Glede stroškov postopka, ki naj se povrnejo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba delno prav. Sodišče prve stopnje je tožniku kot stroške postopka res nepravilno priznalo priglašene stroške za izvedenca v višini 2.500,00 EUR, čeprav iz spisa izhaja, da je bil v ta namen dejansko izplačan znesek 880,92 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za potrebni strošek postopka štelo le en odškodninski zahtevek tožnika, čeprav je ta zahtevek poslal dvema naslovnikoma, pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Gre namreč za en zahtevek, ki je bil najprej naslovljen na VVV C., ki naj bi bil neposredno odgovoren za škodo, nato pa Z. T. d.d., pri kateri je imel VVV C. zavarovano svojo odgovornost. V skladu z načelom vesti in poštenja v civilnem procesu je namreč postulat, da stranka skrči obseg stroškov, ki jih uveljavlja, na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih pravic (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana; GV Založba, 2006, str. 35) Zato je prav tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni priznalo kot potrebne stroške pripravljalne vloge z dne 17.7.2008, v kateri je zgolj povzel in v celoti pritrdil mnenju izvedenca medicinske stroke G. V., dr. med., saj ta vloga dejansko ni bila potrebna.

ZPP v 2. odst. 154. člena določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in njenemu intervenientu ustrezen del stroškov. Glede odmere stroškov se je v obravnavanem primeru pritožil le tožnik. Pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje o stroških kljub ugotovljeni nepravilnosti ni spreminjalo, saj bi ob novi odmeri stroškov moralo upoštevati dejanske stroške izvedencev in stroške drugotožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, ker so bili priglašeni po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT). Ob oceni, da je tožnik z zahtevkom uspel v višini 75%, saj je večji del postopka dejansko tekel zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti in ne višine nastale škode, bi nova odmera stroškov pomenila odločitev, ki bi bila pritožniku v škodo, sodišče pa po določbi 359. člena ZPP sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila smo ona. Glede stroškovnega izreka pa se je pritožil le tožnik.

Glede pritožbe drugotožene stranke: V skladu z Zakonom o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97 s spremembami, v nadaljevanju ZJC) je lastnik državnih cest Republika Slovenija. Naloge rednega vzdrževanja državnih cest, so obvezna republiška gospodarska javna služba, ki jo po določbi 16. člena ZJC opravlja Direkcija Republike Slovenije. Državne ceste se morajo redno vzdrževati tako, da omogočajo varno odvijanje prometa. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS, št. 62/98 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu določa, da vzdrževanje cest organizira in vodi strokovna služba upravljavca cest, Republike Slovenije. Eno izmed del rednega vzdrževanja javnih cest je po določbi 13. člena Pravilnika tudi pregledniška služba, ki je po določbi 14. člena Pravilnika dolžna nadzirati vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej, ter preverjati stanje vseh sestavnih delov ceste. Podatke o ugotovitvah in opravljenih manjših vzdrževalnih in zavarovalnih del na cesti je dolžna zapisovati in hraniti na predpisan način ter jih posredovati strokovni službi (Direkciji RS). Na glavnih cestah, glavnih mestnih cestah in drugih cestah s PLDP>4000 se mora pregled opravljati najmanj enkrat dnevno. Izvajalcu rednega vzdrževanja ZJC v 3. odst. 61. člena nalaga dolžnost, da s ceste takoj odstrani vse ovire in posledice prepovedanih ravnanj, ki bi utegnile škodovati cesti ali ogrožati, ovirati ali zmanjševati varnost prometa na njej.

Niti z ZJC niti s Pravilnikom dolžnostno ravnanje drugotoženke - skrb za vzdrževanje državnih cest, ni bilo preneseno na koga drugega, zato ni pravilen ugovor drugotožene stranke, da je sama storila vse, kar ji nalaga zakon že s tem, da je izbrala strokovnega izvajalca vzdrževalnih del. Ker gre za zakonito odgovornost, povzročitelj svoje odgovornosti ne more niti pogodbeno izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu (Strohsack B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list, 1996, str. 19). Odgovornost drugotoženke je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 187. člena OZ, ki določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata za škodo, ki tretji osebi nastane v zvezi z izvajanjem teh del (oz. njihovo opustitvijo). Pogodba z dne 17.9.2001, s katero je Republika Slovenija dela iz dejavnosti rednega vzdrževanja in varstva hitrih, glavnih in regionalnih cest kot naročnik oddala v izvajanje VVV C. d.d., je namreč pogodba o delu na nepremičnini, ki med drugim obsegajo vzdrževalna dela za zagotavljanje prevoznosti cest in varnosti prometa. Med ta dela, ki so obvezna gospodarska javna služba, sodi tudi pregledniška služba, ki se mora opravljati v skladu z ZJC in Pravilnikom. Tudi pogodbeni dogovor, da je za vso škodo, ki zaradi opustitve dolžne skrbnosti izvajalca pri rednem vzdrževanju in varstvu cest nastane udeležencem v cestnem prometu ter za škodo, ki jo izvajalec povzroči tretjim osebam, odgovoren samo izvajalec, ima učinek le v razmerju med pogodbenima strankama. Škoda lahko nastane tako zaradi izvajanja del kot zaradi njihove opustitve. Vzročna zveza pri opustitvah nikoli ni naravna, ampak se opustitvi dolžnostnega ravnanja (ki ga določa racio legis določb) pripiše nastalo prepovedano posledico (nastalo škodo). Po določbi 131. člena OZ je princip odškodninske odgovornosti v našem pravu krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Na toženi stranki je breme zatrjevanja in dokazovanja, da ni podana njena krivda za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki nista uspeli dokazati, da je bila izpolnjena dolžnosti, ki jo nalaga 61. člen ZJC v povezavi s 13. členom Pravilnika: redno pregledovati stanje cest, z njih odstraniti ovire in o tem voditi evidence, ki omogočajo nadzor nad opravljenim delom. Pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v njegovo dokazno oceno in se strinja z ugotovitvijo, da je podana odgovornost toženk za nastalo škodo. Glede očitka soprispevka oškodovanca k nastanku škode pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen. Razmeram prilagojena hitrost je hitrost, ki omogoča ustrezno reagiranje ob ovirah, ki jih je v danih razmerah mogoče predvideti. Deblo, ki leži preko cestišča pa ni ovira, ki bi jo bilo mogoče predvideti. Prav tako pa toženki nista z ničemer dokazali, da bi stopnja alkohola, ki je bila namerjena v krvi tožnika, kakorkoli vplivala na njegovo sposobnost vožnje. Ker je bila ugotovljena količina alkohola v krvi v mejah dovoljenega, tožniku ne moremo očitati protipravnega ravnanja in ne prispevka k nastali škodi.

Glede pritožbe stranskega intervenienta: Sodišč prve stopnje toženkama ni pripisalo objektivne odgovornosti za nastalo škodo, ampak je ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca prvotožene stranke oz. sopogodbenika drugotožene stranke, VVV C d.d.. Predlagana uporaba določbe 163. člena OZ kaže, da se pritožnik zaveda, da ni izpolnil naložene dolžnosti, saj je ta določba uporabna tedaj, kadar tisti, ki opravlja dejavnost splošnega pomena neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Kot že rečeno, sodišče nima razlogov za dvom v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se v tem delu sklicuje tudi na razloge v zvezi s pritožbo drugotožene stranke.

Ker sodišče kljub ugotovljenim nepravilnostim glede stroškov postopka stroškovnega izreka iz že navedenih razlogov ni spreminjalo in ker ostali v pritožbah uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo vse pritožbe potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo noben pritožnik ni uspel, vsak sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).