Jedro

Tožnik je upravičen do plačila za ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa, saj mu tožena stranka kompenzacije teh ur (s prostimi dnevi) ni omogočila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto znesek 563,00 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od bruto zneska 964,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek I. točka izreka), kar je tožnik zahteval več (razlika do 1.377,33 EUR bruto oz. do 793,74 EUR neto), je zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 342,67 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov (v prvem odstavku I. ter v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je odgovorila na prvo pripravljalno vlogo, s katero je tožnik modificiral zahtevek, ter navedla dejstva v zvezi s 45. členom Kolektivne pogodbe P. d.o.o. (v nadaljevanju KPPS). V tej zvezi je opozorila na specifiko opravljanja dela tožnika v dostavni službi ter predlagala ustrezne dokaze z zaslišanjem prič tako s strani pogajalske skupine kot s strani delodajalcev, ki so sklenili navedeno kolektivno pogodbo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj njenemu predlogu ni sledilo. Izvedba predlaganih dokazov bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, še posebej z vidika avtonomije delodajalcev in delojemalcev pri sklepanju kolektivnih pogodb. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 199/1998 z dne 25. 3. 1999, po kateri sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar je dolžno izvesti tiste, ki so za odločitev v sporu pomembni. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi razširil tožbeni zahtevek, ki ga je povišal, saj je zahteval plačilo tudi za ure, ki jih s tožbo in s prvo pripravljalno vlogo ni zahteval. Poleg tega ni izkazal, da je zahtevane dneve dejansko opravljal delo. Sodišče je tako spremenjeno tožbo dovolilo, ne da bi o tem izdalo sklep, kot to zahteva 185. člen ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini nadur na osnovi plače zadnjega meseca in sicer na podlagi 3. odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti (KPPKD), s čimer je sledilo določbi 2. odstavka 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi je obširno obrazložila pravno naziranje, ki se nanaša na neuporabo določbe KPPKD ter posledično uporabo določbe 45. člena KPPS glede višine postavke za nadurno delo. Kakšen status lahko dobijo nadure, bi bilo mogoče ugotoviti šele po preteku koledarskega leta. V tej zvezi gre med sindikati in delodajalcem za dogovorjeno podvrsto nadur. Sklicuje se na Konvencijo MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic ter na druge mednarodne akte. Meni, da določba 3. člena navedene konvencije opredeljuje akcijsko svobodo, v kar spada tudi svoboda pri sklepanju kolektivnih pogodb. Opozarja na komentar dr. Etelke Korpič Horvat v Zakonu o delovnih razmerjih, da določba 2. odstavka 128. člena ZDR s tem, ko predpisuje, da se lahko dodatek za nadurno delo določi le v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, posega v pomembno načelo svobode kolektivnega dogovarjanja. V skladu z navedenimi dejstvi ni najti kakršnegakoli upravičenega razloga, da se socialni partnerji ne bi mogli dogovoriti o višini dodatka za nadurno delo v podjetniški kolektivni pogodbi, tembolj v primeru tožene stranke, ki lahko posebnosti svoje organizacije dela s sindikati ustrezno uredi. Sodišče bi moralo prekiniti postopek in pred ustavnim sodiščem podati zahtevo za presojo skladnosti 2. odstavka 128. člena ZDR z Ustavo Republike Slovenije. Nadalje se sodišče v sodbi ni opredelilo do pomembnega pravnega vprašanja v zvezi z navedeno konvencijo, s čimer je storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še na obrazložitev v 8. točki izpodbijane sodbe. Glede tega je mnenja, da ni najti upravičenega razloga, da ur, ki jih tožniku iz spornega obdobja ni izplačala, ne bi bila dolžna plačati po 45. členu KPPS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je upoštevalo zgolj tista dejstva, ki so bila potrebna za odločitev o utemeljenosti zahtevkov. Zaslišanje dodatnih prič, ki jih predlaga tožena stranka, ne bi v ničemer pripomoglo k drugačni rešitvi spora. Izvedenec finančne stroke je pravilno izračunal višino zahtevka, do katerega je upravičen iz naslova nadurnega dela. P. je morala voditi evidenco o prisotnosti na delu, ki je zajemala podatke o prihodu in odhodu delavcev ter skupnem številu ur, ki jih je evidentiral upravnik oz. njegov namestnik za posameznega delavca. V spornih dnevih je bil prisoten na delu. V primeru morebitne odsotnosti z dela bi bilo to ustrezno zavedeno v kadrovski službi. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo iz določbe 16. člena KPPKD. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Neutemeljena je pritožba, da se sodišče prve stopnje iz razloga, ker se ni opredelilo do določbe 45. člen KPPS, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po navedeni postopkovni določbi je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji v izpodbijanem delu sodbe opredelilo do vseh pomembnih dejstev. V tej zvezi je obrazložilo, katerim dokaznim predlogom strank je ugodilo, katerim pa ne, ter glede zavrnitve dokazov obrazložilo, zakaj jih ni upoštevalo.

Tožena stranka nadalje v pritožbi opozarja, da je v prvi pripravljalni vlogi poimensko navedla priče S., M. in K., ki naj bi pojasnili okoliščine sprejema KPPS oz. konkretno določbo 45. člena KPPS, in da izpodbijana sodba o teh dejstvih nima nobenih razlogov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri takšnih razlogih za presojo materialnopravnih vprašanj, ki jih sodišče prve stopnje očitno ni presojalo iz razloga, ker jih ni smatralo za pomembne. Pri materialno pravni presoji zadeve je bilo vezano na pravilno uporabo določbe 128. člena ZDR ter določb kolektivnih pogodb, ki sta v uporabi pri toženi stranki. V tej zvezi je potrebno poudariti, da je le sodišče tisto, ki razlaga materialno pravne predpise, pri čemer glede tega lahko upošteva konkretne komentarje strokovnih oseb, ki so mu v pomoč pri uporabi materialnega prava, lahko pa tudi ne. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pri presoji zahtevkov v ugodilnem delu pravilno izhajalo iz določb 2. odstavka 128., 147. in 158. členov ZDR, kot nadalje iz določbe 16. člena KPPKD, po kateri je delodajalec dolžan izplačati delavcu odškodnino v višini nadur po osnovi plače zadnjega meseca v primeru, če mu delodajalec v roku štirih mesecev po preteku poslovnega leta ne omogoči izkoristka presežka ur.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS zaradi protiustavnosti 2. odstavka 128. člena ZDR z Ustavo RS. Določba 156. člena Ustave RS nalaga sodišču dolžnost prekinitve postopka v sporu ter začetek postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije le v situaciji, ko sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločitvi, protiustaven. V konkretnem primeru temu ni tako, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila navedena določba ZDR protiustavna, v to pa ne dvomi niti pritožbeno sodišče, zaradi česar zavzemanje pritožbe, da bi takšen postopek moralo sprožiti pritožbeno sodišče, ne more biti sprejemljivo. Glede tega je pomembno, da so pravice, ki jih določa zakon, kogentne narave, ki jih ni mogoče spreminjati s kolektivnimi pogodbami, saj le-te lahko dajejo delavcem samo več, in ne manj pravic. Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo določbe KPPKD.

Neutemeljena je pritožba, da tožnik ni upravičen do nikakršnega plačila za opravljeno nadurno delo v spornem času. Tožena stranka je imela v 17. členu KPPS določeno, da se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa v skladu z zakonom in določbami KPPKD upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost delavcev v obdobju 12 mesecev. V tej zvezi je bila tožnikova delovna obveznost in tudi ostalih delavcev določena tedensko po 40 ur. Narava dela je bila takšna, da je tožnik delal v spornem obdobju več, kot je bilo določeno z delovnim urnikom, zaradi česar je imel presežek delovnih ur. V tej zvezi pa je upravnica pošte potrdila, da je delavcem omogočila koriščenje viška ur le, če je bilo to možno. Vendar tožena stranka v sporu ni dokazala, kdaj v spornem času je tožniku takšno izrabo omogočila. To pa je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporu odločilnega pomena, zaradi česar je tožnik za sporno obdobje od marca 2007 do marca 2008 upravičen do izplačila 172,73 viška ur, glede katerih tožena stranka v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 16. člena KPPKD tožniku ni omogočila njihove izrabe.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral biti tožnik upravičen do plačila nadur v skladu z določbo 45. člena KPPS, po kateri za nujna dela, ki jih ni bilo možno opraviti v rednem delovnem času niti s prerazporeditvijo, pripada delavcu izplačilo za vsako uro dela v višini 125 % urne postavke od njegove osnovne plače. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (8. točka sodbe), da je tožena stranka v spornem obdobju plačala tožniku 44,75 ur kot nujna dela, ki jih ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času z njegovo prerazporeditvijo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je pri takšnem podatku izhajalo tudi iz mnenja izvedenca finančne stroke, ki je na podlagi pridobljenih podatkov in listin ugotovil, koliko nadur je tožnik opravil v spornem času in koliko mu jih je tožena stranka dejansko poravnala, poleg tega pa je izvedenec napravil še variantne izračune (listovna št. 99 – 101). Tožena stranka je sicer podala pripombe (ni pa predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca) na pisno izvedeniško mnenje (listovna št. 112), med ostalim tudi, da iz službene razdelitve delovnih opravil za tožnika ni razvidno, da bi bil prisoten na delu, oz. da ni izkazal, da bi dejansko opravil nadure, katerih izplačilo zahteva. Vendar pritožbeno sodišče glede tega soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bila tožena stranka dolžna dosledno voditi evidenco o prisotnosti na delu, kar je bila dolžnost upravnika oz. namestnika pošte. V kolikor pa iz evidence ni razvidno, da tožnik v določenih dnevih ni bil prisoten, pa se to ne more pripisati v njegovo breme, saj nenazadnje tudi izplačilni listi ne izkazujejo takšno odsotnost. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti pritožba tožene stranke, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o morebitnih pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta stranka v pritožbi ni priglasila. Glede priglašenih stroškov tožnika v odgovoru na pritožbo pa je ugotovilo, da odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).