Jedro

Tožnik je smiselno navajal, da je v dogovoru s tožencem založil zanj, kar je C. zahteval, da bi mu toženec to nato povrnil. Tožnik sicer res ni izkazal, da je plačal računalnik v gotovini, je pa očitno prišlo do nadomestne izpolnitve po določilu 283. člena OZ, (vse v soglasju med tožnikom in C., kateri toženec ni ugovarjal). Terjatev do C. je tako poravnana, zato mora toženec poravnati terjatev tožniku na podlagi subrogacije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 2.119,80 EUR (poleg že pravnomočno ugotovljene terjatve v znesku 588,60 EUR še znesek 1.531,20 EUR),

2. ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke v znesku 1.200,00 EUR (namesto ugotovljene terjatve v znesku 588,60 EUR),

3. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125529/2009-2 z dne 08. 09. 2009 se ohrani v veljavi v 1. točki izreka za znesek 919,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 04. 2009 in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila,

4. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 52,80 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 205,63 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 588,60 EUR (1. točka izreka) in obstoj terjatve tožene stranke v znesku 588,60 EUR (2. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125529/2009-2 z dne 08. 09. 2009 pa se v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati 414,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Po napovedi pritožbe je zoper 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pobotni ugovor pa zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj tožencu naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena (glede terjatve tožeče stranke, ne pa glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke).

5. V predmetni pravdi je tožnik za toženca opravil popravilo tovornega vozila Mercedez Benz in mu izstavil račun št. 09-039 v znesku 588,60 EUR (priloga A1) in račun št. 09-040 v znesku 1.531,20 EUR (priloga A2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve po računu št. 09-039, medtem ko glede računa št. 09-040 ni sledilo izvajanjem tožeče stranke. Pritožnica vztraja, da je utemeljen tudi zahtevek za plačilo računa št. 09-040, ki se nanaša na storitev popravila električnih komponent tovornega vozila oziroma modula motorja.

6. Sodišče prve stopnje je, kar se tiče popravila modula motorja zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je namesto toženca poravnal rabljen računalnik, ki ga je priskrbel in montiral gospod C.. Ugotovilo je, da je toženec sam iskal nadomestni računalnik in v zvezi s tem sodeloval z gospodom C. Iz izpovedi I. C. izhaja, da je njegov sin tožencu zamenjal računalnik na motorju, tožnik pa mu je naknadno vrnil drug računalnik. Sodišče prve stopnje je na osnovi navedenega zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala zatrjevanega (denarnega) plačila računalnika. Sodišče druge stopnje ne soglaša s prvostopnim sodiščem, ki je ugotovilo, da je C. zamenjal računalnik na motorju toženca, tožnik pa je (namesto toženca) C. (z njegovim soglasjem) vrnil drug računalnik, pa je kljub temu prišlo do zaključka, da tožnik ni izkazal terjatve napram tožencu. Tožnik je smiselno navajal, da je v dogovoru s tožencem založil zanj, kar je C. zahteval, da bi mu toženec to nato povrnil. Tožnik sicer res ni izkazal, da je plačal računalnik v gotovini, je pa očitno prišlo do nadomestne izpolnitve po določilu 283. člena Obligacijskega zakonika (OZ), (vse v soglasju med tožnikom in C., kateri toženec ni ugovarjal). Terjatev do C. je tako poravnana, zato mora toženec poravnati terjatev tožniku na podlagi subrogacije (prim. 274. člen OZ). Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da terjatev po računu št. 09-040 ni izkazana po višini, zato ni utemeljena. Tožena stranka je po višini ugovarjala zgolj pavšalno, zato njenemu ugovoru glede višine ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe o prenehanju terjatve v primeru nadomestne izpolnitve (283. člen OZ), zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in ugotovilo tudi obstoj terjatve tožnika napram tožencu po računu št. 09-040. 7. Toženec je v postopku podal tudi pobotni ugovor v višini 1.200,00 EUR, in sicer zaradi nezmožnosti uporabe tovornega vozila v času popravila (najem nadomestnega vozila za 8 dni po 150,00 EUR). Ker se tožnik tako podanemu ugovoru ni protivil oziroma je pobotu prvič nasprotoval šele na 1. naroku za glavno obravnavo, kar je glede na 452. in 453. člen ZPP prepozno, je sodišče prve stopnje dejstva, ki predstavljajo podlago pobotnemu ugovoru, štelo za priznana (2. odstavek 214. člen ZPP). Ker torej toženec ni bil dolžan predlagati dokazov, tudi zatrjevana kršitev 212. člena ZPP, ki v vsakem primeru predstavlja zgolj nedovoljeno uveljavljenje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 458. člena ZPP), ni podana.

8. Z uveljavljanjem kršitve zlorabe procesnih pravic po 11. členu ZPP in kršitve 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, pritožba v resnici zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Dejstvo, da tožencu ni mogoče slediti, ker bi v primeru resničnega najema nadomestnega vozila tretji osebi plačal račun in ga nato tudi pravočasno predložil sodišču prve stopnje, vsekakor ne more pomeniti, da je na ta način toženec kakorkoli nedovoljeno razpolagal oziroma zlorabil svoje procesne pravice. V tem primeru gre namreč, kot že zgoraj pojasnjeno, za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je ob uporabi 2. odstavka 214. člena ZPP (pravilno) sledilo tožencu in pobotnemu ugovoru do višine uveljavljane oziroma prisojene terjatve ugodilo. Ker je pritožbeno sodišče drugače kot prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v celotnem vtoževanem znesku, je moralo ugotoviti tudi obstoj terjatve tožene stranke v ustreznem višjem (celotnem) znesku.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Po medsebojnem pobotu ugotovljenih terjatev je v presežku ohranilo sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo (zmanjšane) terjatve in izvršilnih stroškov, ki so bili za postopek potrebni v celoti. Zaradi delne spremembe prvostopne sodbe glede glavne stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po uspehu (2. odstavek 154. člena ZPP) v skladu s specificiranima stroškovnikoma v spisu in po medsebojnem pobotanju presežek naložilo v plačilo toženi stranki. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določilu 5. alineje 358. člena ZPP. Glede ugotovitve v pobot uveljavljane terjatve pa niso bili podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu delno potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 3. odstavku 154. člena ZPP.