Jedro

Zgolj dejstvo, da je delodajalec delavcu odrejal delo na višini, čeprav delavec takega dela ne bi smel opravljati, še ne pomeni popolne ekskulpacije delavčeve odgovornosti. Delavcu ni bilo odrejeno delo na nezavarovanem delu zapornice, pa se je na tem delu očitno nahajal. Tako je tudi delavec s svojim ravnanjem pripomogel k nastanku škodnega dogodka in škode, zaradi česar sta na podlagi 3. odst. 177. čl. ZOR oz. 192. čl. ZOR delodajalca delno oproščena objektivne odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi že odločalo. Tožnik je dne 22.4.1991 vložil tožbo proti prvotoženi stranki zaradi plačila nepremoženjske in materialne odškodnine zaradi poškodbe pri delu, ki jo je utrpel dne 8.8.1990, ko je pri pleskanju zapornic Elektrarne V. padel iz višine osmih metrov in se pri tem hudo poškodoval. Proti drugotoženi stranki pa je vložil tožbo, ker je imela prvotožena stranka pri njej zavarovano odgovornost za nesreče pri delu delavcev. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po stališču prvostopenjskega sodišča je sicer podana objektivna odgovornost tožene stranke v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR). Vendar pa je po prepričanju sodišča prve stopnje prvotožena stranka v dokaznem postopku dokazala, da je tožnik sam kriv za nastanek škode, ki je posledica nezgode pri delu, zaradi česar je tožena stranka oproščena odgovornosti na podlagi 177. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je tako odločitev razveljavilo in prvostopenjskemu sodišču vrnilo zadevo v nov postopek, ker je odločitev sprejelo preuranjeno. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je do nastanka škode zaradi nezgode pri delu morda prišlo tudi zaradi tožnikovega krivdnega ravnanja. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo dejstev v zvezi z eventualno krivdno odgovornostjo prvotožene stranke zaradi morebitnega nespoštovanja predpisov, ki urejajo varstvo pri delu. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotilom pritožbenega sodišča zaslišalo priči Z. M. ter D. L. - inšpektorja za delo, ponovno pa je zaslišalo še priče J. V., J. Z. ter S. S..

Na podlagi izvedenih dokazov in dopolnjenega postopka na prvi stopnji je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, ki je predmet tega pritožbenega postopka, s katero je razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka odškodninsko odgovorni tožniku za nastalo škodo zaradi nesreče pri delu z dne 8.8.1990. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je prvotožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Smiselno navaja, da iz ponovljenega postopka izhaja, da tožena stranka ni odgovorna za nastanek škodnega dogodka, temveč da je tožnik za nezgodo pri delu sam kriv. Navaja še, da je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da je šlo za delo na višini, saj podatki iz spisa za tako odločitev ne dajejo nobene osnove. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, je posledično zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni razčistilo nasprotja med tožnikovimi trditvami in izpovedbo priče S. S. glede nastanka nezgode, zaradi česar je podana tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP).

Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je tudi drugotožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tudi drugotožena stranka smiselno navaja, da je za nastanek škode odgovoren tožnik in da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, zakaj je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, niti ni v zadostni meri obrazložilo, v čem je podana njena krivdna odgovornost. Drugotožena stanka še opozarja, da iz 1. točke 1. odstavka 3. člena v spis predloženih Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80 izhaja, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode v primeru ravnanja, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Na podlagi navedenega naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo soočenja med S. S. in Z. M. ter tožnikom na drugi strani.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi odločilo, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, ker je delo pleskanja zapornic hidroelektrarne, ko so zapornice vlažne od mokrote, nevarna dejavnost, prvotožena stranka pa ni storila vsega potrebnega, da bi dokazala tožnikovo krivdo za nastanek škodnega dogodka in se na ta način ekskulpirala. Po stališču sodišča prve stopnje pa je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke. Iz izpovedb prič D. L. ter S. S. namreč izhaja, da je tožnik pred padcem delal na višini, česar pa glede na omejitve iz njegovega zdravniškega pregleda ne bi smel. Po oceni sodišča prve stopnje so odgovorni delavci prvotožene stranke tolerirali nespoštovanje predpisov, ki urejajo varstvo pri delu ter mu odrejali nedovoljeno delo na višini in hkrati tudi tolerirali nevarno hojo delavcev po nezavarovanem delu zapornice.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku sicer izvedlo vse dokaze, vendar pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Soglaša sicer z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, saj je pleskanje vlažnih zapornic nevarna dejavnost. Drugostopenjsko sodišče tudi pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik glede na izvedene dokaze ne bi smel delati na višini. Tožnik je namreč zaslišan kot stranka izpovedal, da je J. Z. vedel, da ne sme delati na višini in mu je v zvezi s tem tudi izročil zdravniško potrdilo. Tudi iz izpovedbe priče J. V. izhaja, da je inšpektorju za delo na njegovo zahtevo izročil tožnikovo potrdilo o opravljenem preizkusu za varstvo pri delu in zdravniško potrdilo, na podlagi katerega je inšpektor v svojem zapisniku z dne 14.9.1990 (priloga B2) na stran 2 napisal, da je tožnik imel opravljen zdravniški pregled, iz katerega je razvidno, da "je za svoje delo sposoben, ni pa sposoben za delo na višini, vendar v času nesreče teh del ni opravljal, ker je delal na zavarovanem delovnem mestu." Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovno izvedenega dokaznega postopka in na novo izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je kritičnega dne tožnik delal na višini. To namreč izhaja iz Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ št. 42/1968 - v nadaljevanju: pravilnik), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja. Iz 70. člena pravilnika, ki se lahko smiselno uporablja tudi v obravnavanem primeru, je določeno, da morajo biti vsa delovna mesta na višini več kot 100 cm nad terenom ali podom ter druga delovna mesta (prehodi in pod) na gradbišču in na gradbenem objektu, s katerih bi lahko kdo padel, ograjena s trdno varnostno ograjo, visoko najmanj 100 cm. Na podlagi navedenega lahko smiselno zaključimo, da je delo, ki se izvaja najmanj 1 m od tal, delo na višini, zaradi česar mora biti tudi ustrezno zavarovano z varnostno ograjo. Tožnik je delal na višini 8 m od tal, kar je nedvomno delo na višini. Tudi priči L. D. ter S. S. sta povedali, da je kritičnega dne tožnik delal na višini.

Vendar pa je po stališču sodišča druge stopnje vsaj preuranjena ocena sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka izključno odgovorna za nastalo škodo. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tudi tožnik s svojim ravnanjem pripomogel k nastanku škodnega dogodka in škode, zaradi česar sta na podlagi 3. odstavka 177. člena oziroma 192. člena ZOR toženi stranki delno oproščeni odgovornosti za nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da tožnik ne bi smel delati na višini, vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka izključno odgovorna za nastanek škode. Zgolj dejstvo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo na višini, čeprav tožnik takega dela ne bi smel opravljati, še ne pomeni popolne ekskulpacije tožnikove odgovornosti, še posebej, ker iz izvedenih dokazov izhaja, da tožniku ni bilo odrejeno delo na nezavarovanem delu, tožnik pa se je na tem delu očitno nahajal. Tožnik sam ves čas postopka zatrjuje, da mu je bilo odrejeno delo na nepohodnem nezavarovanem delu zapornice, vendar pa nasprotno izhaja iz izpovedbe priče Z. M., ki je povedal, da je bilo na tisti strani zapornice, kjer je sam delal, delovno mesto zavarovano z visoko ograjo in da je bila enaka ograja tudi na drugi strani zapornice na mestu, kjer je delal tožnik. Tudi odgovorni delavci tožene stranke (J. V., J. Z., S. S.) so zaslišani kot priče izpovedali, da na nezavarovanem delu ni bilo nobenega dela in tudi tožniku ni bilo odrejeno delo na nezavarovanem delu. Povedali so tudi, da delavcem po tem delu zapornic niso dovolili hoje. Kljub temu so kdaj videli katerega delavca, da nezavarovane dele zapornic uporabljajo kot bližnjico do drugih zapornic, vendar to so počeli na lastno odgovornost. Ves čas postopka je tožena stranka zatrjevala, da je tudi tožnik nepohodni del zapornice uporabil za bližnjico, da je prišel do naslednje zapornice, kjer bi moral nadaljevati z delom, česar pa ne bi smel in se je tega tudi zavedal, saj je imel opravljen preizkus iz varstva pri delu.

Ker sodišče ni ocenilo teh dokazov oziroma jih je napačno ocenilo, je sodišče druge stopnje vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti izvedene dokaze ter upoštevaje 3. odstavek 177. člena oziroma 192. člena ZOR ugotoviti stopnjo tožnikove sokrivde oziroma ugotoviti, v kolikšni meri je s svojim ravnanjem (po lastnih navedbah se je nahajal na nezavarovanem delu, kjer pa po navedbah tožene stranke ni imel kaj početi, ker mu dela tam ni odredila) soprispeval k nastanku škodnega dogodka in posledično škode. Prvostopenjsko sodišče bo moralo na podlagi popravljene oziroma dopolnjene dokazne ocene odločiti tako o temelju kot o višini odškodnine.

Sodišče prve stopnje naj se opredeli tudi glede vprašanja odgovornosti drugotožene stranke, upoštevaje Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti O-80, iz katerih izhaja, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode v primeru ravnanja, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.