Jedro

Tožeči stranki nista vložili prošnje za spremembo podatkov v eVŠ in tudi ne prošnje za nakazovanje koncesijskih sredstev na račun U.A. ter za spremembo pogodb, pač pa je to prošnjo na toženo stranko naslovila le U.A. in zgolj ta tudi prejela sporna dopisa. To pomeni, da tožeči stranki ob vložitvi tožbe ne izkazujeta ne položaja stranke in ne položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku, torej ne izkazujeta, da bi bilo z dopisoma tožene stranke poseženo v njune pravice in jima zato ni mogoče priznati položaja stranke in s tem aktivne legitimacije za tožbo v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje njune tožbe.

Tožeči stranki imata glede vprašanj, ki se nanašajo na spremembo že sklenjenih koncesijskih pogodb s toženo stranko ter glede vprašanj o nakazovanju sredstev po teh pogodbah zagotovljeno drugo sodno varstvo pred pristojnim rednim sodiščem, zato tožba po 4. členu ZUS-1 ni dopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeči stranki trpita sami svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki v tožbi navajata, da je tožena stranka z dopisom, št. 6033-569/2016/174 z dne 12. 1. 2018, zavrnila predlog Univerze A. (v nadaljevanju UA.), naj kot koncedent upošteva spremembe pravnoorganizacijske oblike članic te univerze, to je tožečih strank, ter pristopi k ustrezni uskladitvi koncesijskih pogodb v skladu z določili Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS). Tožena stranka je obenem vztrajala pri nakazovanju koncesijskih sredstev na račun tožečih strank, z dopisom pa tudi ugotovila, da UA. ne izpolnjuje pogojev za poslovanje v pravnem prometu kot univerza ter da status članic univerze v Aktu o ustanovitvi UA. ni ustrezno urejen. Pri tem je tožena stranka zanemarila spremembo pravnoorganizacijske oblike tožečih strank, ki je urejena v njunih aktih o ustanovitvi, AJPES-u in sodnem registru, jima onemogočila pridobitev sredstev v skladu z določbami Akta o ustanovitvi UA. ter jima preprečila izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva. S tem ju tožena stranka sili v ravnanje z javnimi sredstvi, ki je v nasprotju z določbami ZViS. Tožena stranka je v dopisu z dne 6. 2. 2018 ponovila napačna stališča glede statusa UA. in njenih članic ter zavrnila predlog tožečih strank glede nakazovanja finančnih sredstev iz koncesijskega razmerja. Taka odločitev tožene stranke temelji na samovoljni in arbitrarni razlagi ZViS, zlasti 10. člena tega zakona in zanemarja ureditev pravne subjektivitete zavodov, kot jo ureja Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Tako dejanje tožene stranke je v neskladju z enakostjo pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki ima po ustaljeni ustavnosodni praksi izpeljavo v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Dejanje tožene stranke je tudi v nasprotju z določbo 58. člena URS, saj posega v avtonomijo članic UA. in avtonomijo UA., to pa pomeni tudi poseg v izvajanje izobraževalnih programov, kot tudi poseg v znanstveno ustvarjanje, ki je posebej varovano kot človekova pravica v 59. členu URS. Tožeči stranki nimata drugih pravnih mehanizmov, s katerimi bi prisilili toženo stranko k spoštovanju določbe 10. člena ZViS, k prenosu koncesije na UA. in k pridobivanju sredstev za izvajanje akreditiranih izobraževalnih programov preko izplačevanja UA., kot z vložitvijo predmetne tožbe po določbi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tudi v primeru, če bi šlo pri izpodbijanih dejanjih za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, pa je zoper tako dejanje/akt dopustno pravno sredstvo prav predmetni upravni spor.

2. Tožeči stranki v nadaljevanju opisujeta ustanovitev UA., včlanitev tožečih strank in Fakultete za slovenske in mednarodne študije v UA. ter sprejem aktov o ustanovitvi. Ti so bili sprejeti z namenom uskladitve teh aktov z veljavno zakonodajo. UA. je toženi stranki dne 5. 1. 2018 poslala dopis, s katerim jo je obvestila, da sta tožeči stranki v poslovni register vpisani z novimi podatki, da se v sodnem registru nahajata tudi spremenjena akta o ustanovitvi obeh fakultet, ki sta skladna z vpisom v sodnem registru in AJPES-u ter da sta obe fakulteti v sodnem registru vpisani v skladu z ZViS. Ker obe tožeči stranki izvajata koncesionirane visokošolske programe na podlagi koncesijskih pogodb, ki sta jih sklenili s toženo stranko, je UA. predlagala, da tožena stranka kot koncedent prične skladno z določbo 10. člena ZViS ter akti o ustanovitvi obeh tožeči strank in UA. ta sredstva nakazovati na račun UA. namesto na račun tožečih strank, spremeni pa naj se tudi dikcija obeh koncesijskih pogodb tako, da bo na strani koncesionarja kot pogodbena stranka vpisana UA. namesto tožečih strank.

3. Tožena stranka je na dopis UA. odgovorila z izpodbijanim dopisom z dne 12. 1. 2018, v katerem je navedla, da je v razmerju med univerzo in članico pravna oseba zgolj univerza, da Akt o ustanovitvi UA. ne ureja univerzalnega pravnega nasledstva UA. ter da tožena stranka spremembo podatkov v AJPES-u razume zgolj kot spremembo imena "članic" UA.. S tem je torej tožena stranka zavrnila poziv k ustrezni uskladitvi koncesijskih pogodb in k predlaganem nakazovanju koncesijskih sredstev, UA. pa celo pozvala, naj popravi Akt o ustanovitvi UA. po vzoru ostalih univerz. Tožena stranka je na UA. naslovila še dopis z dne 6. 2. 2018, v katerem je nadaljevala s kršitvami, saj je navedla, da je bila v konkretnem primeru pravica do ustanovitve univerze realizirana v nasprotju z določbami veljavne zakonodaje, limitirana pravna subjektiviteta pa naj ne bi mogla pomeniti, da so članice univerze tudi samostojne pravne osebe.

4. Tožeči stranki izpostavljata, da dopis tožene stranke z dne 12. 1. 2018 in njena nadaljnja ravnanja kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine obeh tožečih strank kot članic UA., in sicer načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in svobodo znanosti in umetnosti iz 59. člena URS, kar tožeči stranki v nadaljevanju tožbe utemeljujeta. Navajata, da tožena stranka tretji odstavek 10. člena ZViS razlaga tako, da ta ne omogoča oziroma da celo prepoveduje, da bi bila članica univerze pravna oseba, kar pa ni utemeljeno. Zakon omejuje pravno sposobnost članic univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, vendar pa ne določa, da članica univerze ni pravna oseba. To potrjuje tudi določba četrtega odstavka 10. člena ZViS, prav tako določbe ZZ, saj so zavodi vselej pravne osebe, vpisane v sodni register in imajo položaj pravne osebe. S tem, ko sta bili tožeči stranki vpisani v sodni register, sta pridobili status pravne osebe, torej pravno subjektiviteto. Ko sta se združili, oziroma priključili k UA., sta sicer res izgubili status samostojnega visokošolskega zavoda in pridobili status članic univerze, vendar pa še vedno ostajata zasebna visokošolska zavoda. Vpogled v poslovni register AJPES pokaže, da so vse fakultete članice Univerze v B. vpisane kot samostojne pravne osebe, in sicer kot članice univerze. To pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je za UA. in njene članice odločila, da zanje veljajo drugačna pravila pri uresničevanju avtonomije univerze in druge človekove pravice, posegla v pravico do nediskriminatornega obravnavanja, ki jo jamči prvi odstavek 14. člena URS. Tožena stranka torej ni odločala na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev, pri tem pa v dopisih ni ponudila nobenega logičnega in razumnega argumenta za svoje stališče, da fakultete ne morejo imeti svoje pravne subjektivitete. Pri tem tožena stranka očitno tudi ni upoštevala dejstva, da so UA. in njene članice pravnomočno akreditirane in vpisane v Javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS, kar nadalje pomeni, da s svojim tolmačenjem posega v pooblastila NAKVIS. Tako ravnanje tožene stranke UA. in njenim članicam onemogoča normalno delovanje, ki vključuje tako izobraževalne kot raziskovalne dejavnosti. Vsa ta stališča tožečih strank potrjuje tudi pravno mnenje prof. dr. C.C., ki ga prilagata.

5. Ravnanje tožene stranke je tožečima strankama povzročilo več škodljivih posledic, ki še vedno nastajajo, s tem pa je kršila in še vedno krši njune človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožečima strankama grozi izguba obstoječih in potencialnih partnerjev, neurejen status vpliva na njuno prepoznavnost in ugled, onemogočeno jima je tudi izvajanje nalog, ki se zahtevajo po koncesijskih pogodbah. Ena od posledic je tudi ta, da tožena stranka zavrača, da bi se UA. in njene članice s statusom, kot so akreditirane, vpisale v javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov (v nadaljevanju eVŠ), kar sicer ureja 81c. člen ZViS. Poleg tega je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije drugo tožečo stranki izbral na javnem razpisu za sofinanciranje izvajanja projekta javnega razpisa ter jo tudi pozval, naj posreduje verigo dokumentacije o pravnem nasledstvu, na podlagi katere bi Javni sklad ugotovil, kdo je podpisnik pogodbe in bi posledično pripravil ustrezno pogodbo o sofinanciranju. Po prejeti dokumentaciji je Javni sklad ugotovil, da bi bila lahko taka pogodba ustrezno sklenjena le z UA., vendar pa v nadaljevanju drugotožečo stranko obvestil, da UA. ne more biti nosilec projekta, dokler ni vpisana v eVŠ.

6. Tožeči stranki sodišču predlagata, da s sodbo ugotovi, da dopis tožene stranke z dne 12. 1. 2018 posega v človekove pravice tožečih strank, in sicer načelo enakosti pred zakonom (14. člen URS), načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) in svobodo znanosti in umetnosti (59. člen URS), s tem da ne priznava spremenjene pravnoorganizacijske oblike tožečih strank, ki je zavedena v AJPES in sodnem registru, pač pa to šteje le kot spremembo imena tožečih strank; nadalje s tem, da zavrača poziv k ustrezni uskladitvi koncesijskih pogodb; in s tem, da zavrača nakazovanje koncesijskih sredstev iz obstoječih koncesijskih pogodb na račun UA. (1. točka tožbenega zahtevka). Sodišče naj toženi stranki prepove nadaljevanje nezakonitega ravnanja, s katerim se tožečima strankama posega v človekove pravice (2. točka tožbenega zahtevka), tožena stranka pa naj v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpiše UA. in spremeni vpis obeh tožečih strank tako, da bosta vpisani kot članici univerze (3. točka tožbenega zahtevka). Tožeči stranki nadalje zahtevata, da jima je tožena stranka dolžna omogočiti izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da koncesijska sredstva za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva nakazuje na transakcijski račun UA. (4. točka tožbenega zahtevka), kot tudi da je dolžna v roku 5 dni skleniti aneksa h koncesijskima pogodbama, sklenjenima s tožečima strankama, v katerih naj se določi, da s sklenitvijo aneksa postane koncesionar UA. (5. točka tožbenega zahtevka). Tožena stranka naj jima tudi povrne stroške postopka (6. točka tožbenega zahtevka).

7. Tožeči stranki na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišču predlagata še, naj izda začasno odredbo, s katero naj se do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu toženi stranki naloži, da v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpiše UA. in spremeni vpis obeh tožečih strank tako, da bosta vpisani kot članici univerze; da jima tožena stranka omogoči izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da koncesijska sredstva za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva nakazuje na transakcijski račun UA.; in da tožena stranka, pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če bi bila tožba v upravnem sporu pravnomočno zavrnjena, v roku 5 dni sklene aneksa h koncesijskima pogodbama, sklenjenima s tožečima strankama, v katerih naj se določi, da s sklenitvijo aneksa postane koncesionar UA..

K točki I. izreka:

8. Sodišče je tožbo zavrglo.

9. Tožeči stranki vlagata tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

10. Sodišče ob prejemu tožbe, torej tudi tožbe, vložene na podlagi 4. člena ZUS-1, najprej preveri ali so izpolnjene procesne predpostavke, to je pogoji za začetek in tek upravnega postopka, ki jih določa ZUS-1. Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka in kolikor ugotovi, da te niso izpolnjene, tožbo v skladu z določbo 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrže. Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi v primeru, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je lahko tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To po mnenju sodišča pomeni, da je v primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje akta, oziroma je bilo zoper njo storjeno dejanje, s katerim je prišlo do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.1

11. Iz tožbenih navedb in prilog k tožbi izhaja, da je UA. z vlogo z dne 5. 1. 2018 toženo stranko seznanila, s kakšni podatki so UA., tožeči stranki in Fakulteta za slovenske in mednarodne študije vpisane v poslovni register, nadalje, da se v sodnem registru nahajajo spremenjeni akti o ustanovitvi univerze in vseh treh fakultet, ki so skladni z vpisom v sodnem registru in AJPES ter da na podlagi navedenega prosi, da tožena stranka uredi vpis UA. v spletni portal eVŠ, sporočene spremembe pa upošteva pri objavi razpisa za vpis v študijsko leto 2018/2019. Vlogo je podpisala Č.Č., direktorica UA.. Z drugim dopisom, ki ga je prav tako toženi stranki poslala UA., kot pošiljatelj pa sta navedeni tudi obe tožeči stranki, pa je UA. toženo stranko pozvala, da kot koncedent nakazuje koncesijska sredstva po koncesijskih pogodbah obeh tožečih strank na račun UA. ter da se skladno s tem prilagodi dikcija koncesijskih pogodb tako, da bo na strani koncesionarja vpisana UA.. Tudi to vlogo je podpisala le Č.Č. kot direktorica UA.. Na vlogo UA. je tožena stranka odgovorila s spornima dopisoma z dne 12. 1. in 6. 2. 2018. Oba dopisa sta bila naslovljena na UA. in poslana na elektronski naslov njenega rektorata, tožečima strankama pa nista bila vročena.

12. Sodišče ugotavlja, da tožeči stranki nista predlagali sprememb vpisa v eVŠ, tudi ne sprememb glede nakazovanja koncesijskih sredstev in ne sprememb koncesijskih pogodb, prav tako jima nista bila vročena odgovora tožene stranke, ki ju štejeta za sporna akta, s katerima naj bi bilo poseženo v njune človekove pravice in temeljne svoboščine. Drugotožeča stranka je sicer toženi stranki dne 23. 1. 2018 poslala zahtevo za uskladitev Pogodbe o sofinanciranju izvedbe operacije št. C3330-17-539001 "krepitev mednarodnih kompetenc osebja in študentov Evropske pravne fakultete" in aneksa k tej pogodbi, vendar pa tožeči stranki s tožbo ne zahtevata nakazovanja sredstev iz te pogodbe na račun UA. in tudi ne uskladitev te pogodbe glede na statusne spremembe. Njun tožbeni zahtevek se namreč nanaša na Koncesijsko pogodbo št. C3330-17-500117 o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 -2020, ki jo je tožena stranka sklenila z drugotožečo stranko ter Koncesijsko pogodbo št. C3330-17-500119 o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 - 2020, ki jo je tožena stranka sklenila z prvotožečo stranko. Tudi iz dopisa drugotožeče stranke z dne 23. 1. 2018, ki ga je podpisala njena direktorica, izhaja, da je obvestilo o spremenjenih vpisih UA. in drugotožeče stranke pri toženi stranki vložila UA.. Enako to izhaja iz zaprosila drugotožeče stranke z dne 6. 2. 2018, ki ga je naslovila toženi stranki zaradi izdaje potrdila oziroma dokazila o poteku vpisa UA. v eVŠ, kjer je prav tako zapisala, da je predlog za spremembo vpisa v eVŠ vložila UA..

13. Skladno z opisanimi dejstvi sodišče ugotavlja, da tožeči stranki nista vložili prošnje za spremembo podatkov v eVŠ in tudi ne prošnje za nakazovanje koncesijskih sredstev na račun UA. ter za spremembo pogodb, pač pa je to prošnjo na toženo stranko naslovila le UA. in zgolj ta tudi prejela sporna dopisa. To pomeni, da tožeči stranki ob vložitvi tožbe ne izkazujeta ne položaja stranke in ne položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku, torej ne izkazujeta, da bi bilo z dopisoma tožene stranke poseženo v njune pravice in jima zato ni mogoče priznati položaja stranke in s tem aktivne legitimacije za tožbo v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje njune tožbe (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

14. Tudi če bi sodišče ocenilo, da sta toženi stranki aktivno legitimirani za vložitev tožbe v predmetnem upravnem sporu, pa ugotavlja, da tudi sicer niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, in to iz naslednjih razlogov:

15. Po določbi 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). Če je tako sodno varstvo zagotovljeno, sodba po 4. členu ZUS-1 ni dopustna. Enako to velja tudi za primer, ko se sodno varstvo zagotavlja s tožbo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 (redni upravni spor), oziroma s tožbo zaradi molka organa.

16. Tožeči stranki v tožbenem zahtevku sodišču predlagata, naj ugotovi, da je bilo z dopisom tožene stranke z dne 12. 1. 2018 poseženo v njune človekove pravice, in sicer načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in v svobodo znanosti in umetnosti in 59. člena URS, s tem da tožeča stranka ne priznava spremenjene pravno organizacijske oblike tožečih strank, da zavrača poziv k ustrezni uskladitvi koncesijski pogodb in da zavrača nakazovanje koncesijskih sredstev iz obstoječih koncesijskih pogodb na račun UA.. Tožeči stranki načeloma izhajata iz predpostavke, da navedeni dopis ni upravni akt kot ga opredeljuje 2. člen ZUS-1, s čimer soglaša tudi sodišče, saj ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, ki bi ga tožena stranka izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije in s katerim bi odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožečih strank oziroma UA..

17. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožeči stranki menita, da nimata drugega sodnega varstva zoper ravnanje tožene stranke, s tožbo pa želita doseči, da bi tožena stranka priznala spremenjeno pravno organizacijsko obliko tožečih strank in skladno s tem omogočila UA. in tožečima strankama izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da bi se koncesijska sredstva za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva nakazovala na račun UA., tožena stranka pa naj bi sklenila aneks h Koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117 o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 -2020, ki jo je tožena stranka sklenila z drugotožečo stranko ter aneks h Koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119 o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 - 2020, ki jo je tožena stranka sklenila z prvotožečo stranko. V teh aneksih naj bi tožena stranka določila, da postane koncesionar po obeh pogodbah UA..

18. Sodišče ugotavlja, da obe koncesijski pogodbi opredeljujeta medsebojne pravice in obveznosti tožene in tožečih strank, to je izvedbo in financiranje študijskih dejavnosti ter s študijem povezanih interesnih dejavnosti študentov v obodbju od 2017 do 2020. Pogodbi temeljita na koncesijah, ki so bile, kot je razvidno iz 2. člena pogodb, tožečima strankama skladno s prvim odstavkom 47. člena ZViS podeljene z odločbami Vlade RS. Po tej zakonski določbi se namreč koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu dodeli z odločbo Vlade RS na podlagi javnega razpisa, v katerem se navedejo zlasti predmet koncesije, pogoji za opravljanje javne službe, čas za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemamo prijave ter rok, v katerem bodo prijavljeni obveščeni o izbiri. Razmerja med koncedentom in izbranim koncesionarjem se uredijo s pogodbo o koncesiji (četrti odstavek 47. člena ZViS), zlasti pa uredijo obseg in začetek izvajanja javne službe, rok za odpoved koncesije, sredstva, ki jih za opravljanje javne službe zagotavlja koncedent ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem, pridobljenim iz javnih sredstev (peti odstavek 47. člena ZViS).

19. Obseg in izvajanje koncesije ter razmerja med koncedentom in koncesionarjem, tudi prenos koncesije in spremembe koncesijskega razmerja, so torej predmet urejanja z odločbo organa iz 41. člena ZViS, to je v primeru koncesije za opravljanje javne službe v visokem šolstvu (ki ni dejavnost študentskim domov), z odločbo Vlade RS (in ne tožene stranke) ter s koncesijsko pogodbo. Zoper odločbo Vlade RS o podelitvi koncesije in njenih spremembah je stranki zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, medtem ko se sodno varstvo o sporih glede pravic in obveznosti iz razmerij med kocendetom in koncesionarjem, ki so predmet urejanja s koncesijsko pogodbo, zagotavlja v pravdnem postopku pred pristojnim rednim sodiščem v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče torej ugotavlja, da imata tožeči stranki glede vprašanj, ki se nanašajo na spremembo že sklenjenih koncesijskih pogodb s toženo stranko ter glede vprašanj o nakazovanju sredstev po teh pogodbah zagotovljeno drugo sodno varstvo ter v tem delu zato tožba po 4. členu ZUS-1 ni dopustna.

20. Tožeči stranki nadalje v tožbi še navajata, da tožena stranka podatkov o UA. ter tožečih strankah v eVŠ ne vodi v skladu s podatki, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe NAKVIS ter javne evidence akreditiranih visokošolskih zavodov, ki jo vodi isti organ. Po določbi 81c. člena ZViS je evidenca eVŠ vzpostavljena za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev, načrtovanja politike in spremljanja delovanja visokega šolstva, spremljanja mreže visokošolskih zavodov in študijskih programov, obveščanja javnosti ter za raziskovalnoanalitične in statistične namene oziroma za izvajanje statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj s področja visokega šolstva. To evidenco, ki se vodi elektronsko, sestavljajo v ZViS določene evidence, med drugim tudi evidenca visokošolskih zavodov, podatke iz teh evidenc pa obdeluje ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, ki je upravljavec eVŠ. V 81č. členu ZViS je dodatno urejena eVŠ evidenca visokošolskih zavodov, v kateri se vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji. Podatke za to evidenco v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZViS dobi tožena stranka brezplačno od NAKVIS, oziroma od visokošolskih zavodov, če NAKVIS z njimi ne razpolaga.

21. Tožeči stranki v tožbi zatrjujeta, da tožena stranka, kot upravljavka eVŠ, ne vodi podatkov v tej evidenci v skladu s podatki iz pravnomočne odločbe NAKVIS. Zatrjujeta, da nimata drugega sodnega varstva, ki bi toženo stranko prisililo k zakonitemu ravnanju in zato zahtevata, naj ji sodišče naloži, da v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpiše UA. in spremeni vpis tožečih strank, ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda, tako da boste vpisani kot članici univerze. Po presoji sodišča stališče tožene stranke, da ji drugo sodno varstvo za dosego tega vpisa ni zagotovljeno, ni utemeljeno.

22. 179. člen ZUP daje stranki možnost, da od državnega organa zahteva potrdilo oziroma drugo listino o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco. Določa tudi rok, v katerem mora organ takšno potrdilo izdati. Za uradno evidenco se po drugem odstavku tega člena ZUP šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Sodišče ugotavlja, da je taka evidenca tudi eVŠ. Če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine, mora v skladu s prvim odstavkom 180a. člena ZUP o tem v roku 15 dni izdati odločbo, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca drugače določeno. Če organ ni izdal potrdila, druge listine ali odločbe, se po preteku navedenega roka na podlagi tretjega odstavka 180a. člena ZUP šteje, da je zahtevo zavrnil, zoper to pa je dovoljena pritožba. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. V tem primeru mora organ v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

23. Skladno z navedenim sodišče ugotavlja, da ima torej stranka po ZUP možnost, da zahteva potrdilo oziroma drugo listino o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca. Če se z izdanim potrdilom ne strinja in na podlagi dokazov zatrjuje, da listina, ki ji je bila izdana, ni skladna s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine, o čemer ji mora organ izdati odločbo, zoper katero lahko ob izpolnjenih procesnih predpostavkah sproži upravni spor. V primeru, da ji potrdilo oziroma druga listina ali odločba ni izdana, ima, če so izpolnjene procesne predpostavke, možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa. Stranka ima torej možnost, da pri organu, ki vodi uradno evidenco o določenih dejstvih, vloži zahtevo za vpis oziroma spremembo podatkov, o tej zahtevi pa mora organ odločiti z upravnim aktom. Če tega ne stori ali če izda akt, s katerim se stranka ne strinja, ima stranka po preteku predpisanih rokov oziroma izčrpanju pravnih sredstev možnost sprožiti upravni spor po 2. členu ZUS-1 ali vložiti tožbo zaradi molka organa, ko so za to izpolnjene procesne predpostavke (drugi do četrti odstavek 28. člena ZUS-1). Sodišče torej ugotavlja, da imata tožeči stranki glede vpisa podatkov v eVŠ, oziroma zaradi v tožbi opisanega ravnanja tožene stranke glede teh vpisov, zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dopusten.

24. Sodišče še dodaja, da se s tem, ko je s sklepom zavrglo tožbo tožečih strank zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk, ni opredelilo do vsebinske utemeljenosti tožbe, pač pa le ugotovilo, da pogoji, da bi bila taka vsebina obravnavana, (še) niso izpolnjeni.

K točki II. izreka:

25. Sodišče je zavrglo tudi zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe.

26. Tožeči stranki sta na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 hkrati s tožbo vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče ugotavlja, da je ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 tudi ta, da je vložena tožba v upravnem sporu. Ker je sodišče, kot je opisano v prejšnjih odstavkih, ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožbe tožečih strank niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je zato to zahtevo zavrglo.

K točki III. izreka:

27. Tožeči stranki sta v tožbi zahtevali, naj jima tožena stranka povrne stroške postopka. Ker pa je sodišče njuno tožbo zavrglo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožeči stranki sami trpita svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Upr 547/2012.