Jedro

Sodni izvedenci so osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo predložijo izvid in mnenje o strokovnih vprašanjih, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče meni, da mu je pri njegovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Tudi sodni cenilci so osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo predložijo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice in cenitev njene vrednosti ali vrednosti na njej povzročene škode. Oboji se morajo za svoje delo strokovno izpolnjevati ter se seznanjati z novimi dogajanji in metodami v stroki. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 18. poglavju (dokazi in izvajanje dokazov) v členih od 243 do 256 ureja zgolj institut izvedenca, zato je pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 12/2019 z dne 4.7.2019 zapisalo, da (lahko s procesnega vidika) dokazni predlog za postavitev izvedenca vključuje tudi dokazni predlog za postavitev cenilca. Vendar pa je v konkretnem primeru ključna (smiselna) uporaba določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, ki omogoča, da stranki tudi po instančni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje navajata nov dejstva in predlagata nove dokaze. V omenjenem razveljavitvenem sklepu je namreč pritožbeno sodišče opozorilo na uporabo pravne podlage, ki je pomembna za odločitev v sporu, pri čemer se dotlej nobena stranka na to pravno podlago ni izrecno sklicevala (niti je ni zaznalo sodišče prve stopnje) in v tej zvezi strankam ni bilo mogoče očitati nezadostne skrbnosti. Sodišče je namreč dolžno izvajati materialno procesno vodstvo (258. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 53.034,40 EUR, sicer posamezne zneske te glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe, v preostalem delu pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 7.103,27 EUR s pp.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da ne vzdrži ocena sodišča prve stopnje, da predlog za postavitev izvedenca obsega tudi predlog za postavitev cenilca. Glede na določbe ZPP je tožeča stranka prepozno podala predlog za postavitev sodnega cenilca. Po prejemu izvedenskega mnenja je bilo namreč jasno, da višina, ki jo tožeča stranka vtožuje, ni dokazana. Tožena stranka je že od vsega začetka navajala, da je tožečo stranko že v času izdelave pohištva za drugi poslovni prostor v P. obvestila, da naj pohištva za poslovni prostor v R. S. ne izdeluje, ker bo ta poslovni prostor prodala. To je razvidno iz izpovedbe priče D. D., ki je v postopku edina nepristranska priča. Tožena stranka je vseskozi trdila, da tožeča stranka pohištvo za R. S. sploh ni izdelala, oziroma ga je izdelala mnogo kasneje, in sicer kljub temu, da jo je tožena stranka pravočasno obvestila, da tega ne stori. Tega ni mogel ovreči niti postavljeni izvedenec. V tej zvezi se zelo razlikujeta tudi izpovedbi T. Z. in priče I. B.. I. B. je namreč izpovedal, da je bilo do pričetka del za poslovni prostor v P. praktično vse pohištvo za R. S. že kompletno izdelano in dokončano. Pri tej izjavi je vztrajal, kljub temu, da je iz izpovedbe Z. razvidno, da je bilo treba pohištvo do tedaj še furnirati. Ne drži obrazložitev sodišča, da naj bi N. S. tožeči stranki šele 5.1.2017 povedal, da poslovni prostor v R. S. prodaja. To je bilo tožeči stranki povedano že v času izdelave pohištva za P.. V tej zvezi se pritožba sklicuje na izpovedbo priče N. S., ki naj bi izpovedal, da je takoj ob naročilu pohištva za P. prekinil s poslom za izdelavo pohištva za R. S.. Prav tako je izpovedal, da se je odločil, da bo prodal R. S. že leta 2016. Te izpovedbe sodišče prve stopnje ni ocenilo v celoti, pač pa je posamezne dele jemalo iz konteksta za potrebe obrazložitve sodbe, kar je nedopustno.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodni izvedenci so osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo predložijo izvid in mnenje o strokovnih vprašanjih, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče meni, da mu je pri njegovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Tudi sodni cenilci so osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo predložijo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice in cenitev njene vrednosti ali vrednosti na njej povzročene škode. Oboji se morajo za svoje delo strokovno izpolnjevati ter se seznanjati z novimi dogajanji in metodami v stroki. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 18. poglavju (dokazi in izvajanje dokazov) v členih od 243 do 256 ureja zgolj institut izvedenca, zato je pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 12/2019 z dne 4.7.2019 zapisalo, da (lahko s procesnega vidika) dokazni predlog za postavitev izvedenca vključuje tudi dokazni predlog za postavitev cenilca. Vendar pa je v konkretnem primeru ključna (smiselna) uporaba določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, ki omogoča, da stranki tudi po instančni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje navajata nov dejstva in predlagata nove dokaze. V omenjenem razveljavitvenem sklepu je namreč pritožbeno sodišče opozorilo na uporabo pravne podlage, ki je pomembna za odločitev v sporu, pri čemer se dotlej nobena stranka na to pravno podlago ni izrecno sklicevala (niti je ni zaznalo sodišče prve stopnje) in v tej zvezi strankam ni bilo mogoče očitati nezadostne skrbnosti. Sodišče je namreč dolžno izvajati materialno procesno vodstvo (258. člen ZPP). Iz tega razloga dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje sodnega cenilca, podan po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, ni prepozen dokazni predlog in ga je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati in izvesti.

6. V obravnavani zadevi je bilo ključnega pomena, da je naročnik posla (tožena stranka) odstopila od pogodbe za izdelavo in montažo pohištva za poslovni prostor v R. S. tedaj, ko je izvajalcu posla (tožeči stranki) sporočila, da je sporni poslovni prostor v R. S. prodala drugi osebi (konec januarja oz. v februarju 2017). Zato sploh ni pravno pomembno, kdaj se je N. S. odločil, da bo prodal poslovni prostor v R. S.. Poleg tega je sodišče prve stopnje naredilo prepričljivo dokazno oceno, ko je na podlagi spisovnega gradiva zaključilo, da tožena stranka pred odstopom od pogodbe tožeči stranki ni dala navodila, da naročeno delo za poslovni prostor v R. S. ustavi. Tudi zato se obravnavana pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da iz izpovedbe N. S. izhaja, da je bilo takoj po naročilu izdelave pohištva za poslovni prostor v P. tožeči stranki naročeno, da prekine izdelavo pohištva za poslovni prostor v R. S.. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje po presoji celotnega dokaznega gradiva prepričljivo zaključilo, da sta se pravdni stranki zgolj dogovorili, da dela za poslovni prostor v R. S. mirujejo do tedaj, dokler se ne konča delo za poslovni prostor v P.. Tam pa je bila oprema (po dogovoru iz aprila 2016) montirana in predana 2.7.2016, česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija.

7. Prav tako iz izpovedbe priče D. D. ne izhaja, da naj bi tožena stranka tožečo stranko v času izdelave pohištva za poslovni prostor v P. obvestila, naj pohištva za poslovni prostor v R. S. ne izdeluje, ker bo omenjeni poslovni prostor tožena stranka prodala. Tudi pritožbeni očitek, da sta se bistveno razlikovali izpovedbi B. in Z. glede obsega izdelave pohištva za poslovni prostor v R. S. v času prenehanja poslovnega razmerja med strankama ne drži. V tej zvezi je bila namreč ključna fotografija z dne 15.9.2016 (iz tega stanja sta svoj končno oceno naredila tudi sodni izvedenec in sodni cenilec), ki sta jo pri svojih izpovedbah pravilno upoštevala oba omenjena in iz katere jasno izhaja, da je bilo pohištvo v tistem času (kakšno je bilo stanje v aprilu 2016 niti ni pomembno) v pretežni meri pripravljeno za montažo, le nekateri deli (približno 40 % površin) površinsko še niso bili obdelani (luženi in lakirani).

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.