Jedro

Ker je tožniku uspelo dokazati, da njegova domnevana alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s trčenjem avtomobila v tožnika na prehodu za pešce, je toženka dolžna plačati zavarovalnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku za 50 % invalidnost (parapareza spodnjih udov težje stopnje) plačati 8.512,99 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2002 dalje ter 217,90 EUR dnevne odškodnine (za osemindvajset od zahtevanih tristo dni) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2002 dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in zavarovalnino znižalo na polovico prisojenega zneska, torej na 4.256,50 EUR, ker je štelo, da sta k tožnikovi stopnji invalidnosti enako prispevala dva vzroka, njegovo prejšnje degenerativno obolenje vratne hrbtenice in zvin vratne hrbtenice v prometni nesreči. Spremenilo je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene dnevne odškodnine, ki ga je omejilo do dne, ko obresti dosežejo višino te glavnice. Glede na spremenjeni uspeh je drugače odločilo tudi o pravdnih stroških.

3. Proti drugostopenjski sodbi je pravočasno revizijo vložila le toženka. Izpodbija jo v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo zavarovalnine. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju je pritožbeno sodišče pravilno rešilo le vprašanje o invalidnosti, ne pa tudi dveh drugih sklopov pritožbenih razlogov, torej vprašanja tožnikove alkoholiziranosti in presoje, ali je bilo ravnanje voznika taksija res izključni vzrok za nesrečo. Toženka vztraja pri pritožbenem stališču, da bi tožnik moral pravočasno videti in slišati taksi in zato ne bi smel prečkati ceste. Razloge pritožbenega sodišča, da gre za nedovoljene pritožbene novote, izpodbija s stališčem, da ji določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne preprečuje navajati argumentov, ki so nasprotni ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki pa izhajajo iz izvedenih dokazov. Zato ponavlja, da in zakaj so nepravilni razlogi prvostopenjskega sodišča o tožnikovem pravilnem prečkanju ceste in da naj ne bi opazil avtomobila tudi, če bi pogledal levo. Razlogi o preglednosti in prometnih razmerah niso nedopustne novote. Pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenega razloga, da je tožnik kršil pravilo iz 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), da se mora pešec, preden stopi na cestišče, prepričati, ali to lahko varno stori. Ob upoštevanju tega pravila bi moralo ugotoviti, da je bilo tudi tožnikovo ravnanje vzrok za nesrečo. Pri tem toženka povzema pritožbene trditve o okoliščinah nesreče in zatrjuje, da ob upoštevanju ravnanja obeh udeležencev postane spet aktualno vprašanje, ali je bil tožnik pod vplivom alkohola. Toženka v nadaljevanju ponovno graja presojo prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil pod vplivom alkohola in utemeljuje, da pogodbene domneve o alkoholiziranosti ne more izpodbiti le ocena izpovedi tožnika in njegovega sina. Po stališču revizije pritožbeno sodišče ni obravnavalo teh toženkinih trditev, saj razlogi o skrbni in vestni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča ne zadostujejo, ker manjka konkretna zavrnitev pritožbenih razlogov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v tej zadevi uporabilo določbe ZPP v vsebini, kot je veljala pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP-D, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1. 10. 2008 (primerjaj drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

7. Tožnika je 28. 12. 2000 ponoči ob prečkanju ulice v Ljubljani na prehodu za pešce zbil voznik taksija. Takrat je bil tožnik še v bolniškem staležu zaradi predhodne operacije vratne hrbtenice, v nesreči pa je zadobil zvin vratne hrbtenice. Prišlo je do parapareze spodnjih udov težje stopnje, zaradi česar se je tožnik moral invalidsko upokojiti. V tej pravdi je zahteval plačilo zavarovalnine in dnevne odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, katere sestavni deli so tudi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88. Po 3. alineji 8. točke drugega odstavka 9. člena navedenih splošnih pogojev je izključena obveznost zavarovalnice za nezgodo, ki nastane zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, pri čemer se šteje, če se ne dokaže nasprotno, da je do nezgode prišlo zaradi dokazane vzročne zveze, če zavarovanec (med drugim) odkloni ugotavljanje stopnje njegove alkoholiziranosti. To naj bi (težje poškodovani) tožnik glede na zapis v policijskem zapisniku in sprejemni dokumentaciji storil, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov štelo, da je tožnik izpodbil domnevo o svoji alkoholiziranosti. Zlasti pa je glede na ugotovljeni potek nesreče ugotovilo, da je za njen nastanek v celoti odgovoren taksist in s tem tudi, da med morebitno alkoholiziranostjo in tožnikovo poškodbo ni vzročne zveze.

8. Neutemeljena je revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča, da so toženkine pritožbene trditve, da je tožnik sam kriv za nesrečo, ker bi lahko avtomobil pravočasno videl in slišal, nedovoljena pritožbena novota. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi pravilno navedlo prvi odstavek 377. člena ZPP in ne 286. člen ZPP, ki ga omenja revizija. Ne gre namreč za to, da naj bi toženka že v postopku na prvi stopnji prepozno navajala določena dejstva, saj niti v odgovoru na tožbo niti v kasnejših vlogah ali na narokih ni navajala prav nobenih nepravilnosti v ravnanju tožnika z izjemo zatrjevane alkoholiziranosti. Samo vprašanje priči na zadnjem naroku o njenih opažanjih glede preglednosti ne more nadomestiti manjkajočih navedb stranke. Očitno se je toženka zanašala na pogodbeno domnevo o tožnikovi alkoholiziranosti in posledični vzročni zvezi, vendar pa je oboje izpodbojno. Toženka je bila torej premalo procesno skrbna. Pri njenih novih pritožbenih očitkih o tožnikovemu ravnanju je šlo zato res za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki pa je poleg vsega toženka niti ni skušala opravičiti oziroma izkazati v smislu zahteve iz prvega odstavka 337. člena ZPP, da tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Še več, svoje pritožbene očitke o tožnikovemu ravnanju je utemeljevala tudi z razširjanjem in spreminjanjem razlogov prvostopenjskega sodišča ter tako za svoje potrebe prikrojevala ugotovljeno dejansko stanje (trditve o enem ali dveh korakih tožnika po cestišču, ker naj bi ga vozilo zadelo s sprednjim desnim delom, čeprav je taksist izpovedal, da ga je zadel s srednjim delom, izpuščanje razlogov o tem, da je taksist pojasnil, da je tik pred nesrečo moral pogledati vstran, ko pa je pogledal nazaj, je bil tožnik že pred njim, opozorilo samega taksista, da je imel tožnik dežnik, itd.).

9. Neutemeljen je nadaljnji revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih trditev o tožnikovi kršitvi pravila iz 84. člena ZVCP o prečkanju cestišča, saj je toženka to trditev utemeljevala s svojim prikazom poteka prometne nesreče, ki pa ga je pritožbeno sodišče zavrnilo iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki. Ponavljanje pritožbenih razlogov o neprepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil pod vplivom alkohola, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, kar je glede na jasno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog. Toženkino revizijsko nezadovoljstvo s kratkimi razlogi pritožbenega sodišča o pravilni dokazni oceni je neutemeljeno. Kadar se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, so njegovi razlogi lahko kratki in mu ni treba obširno ponavljati razlogov prvostopenjskega sodišča in odgovarjati prav na vsako navedbo pritožnika. Ali še malo drugače: tudi kratki razlogi so razlogi, ne pa pomanjkanje razlogov, kot neutemeljeno skuša uveljaviti revizija. Zato niti v tem delu ne gre za nobeno procesno kršitev, kot je sicer mogoče razumeti toženkina izvajanja.

10. Ker je tožniku uspelo dokazati, da njegova (zaradi odklonitve preizkusa) domnevana alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s trčenjem avtomobila v tožnika na samem prehodu za pešce, je toženka dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost in plačati prisojeno zavarovalnino (določbe zavarovalne pogodbe s splošnimi pogoji in prvi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

11. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.