Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko obtoženki ni odvzelo premoženjske koristi, pridobljene z izdajo nekritih čekov, saj glede iste koristi oškodovana banka uveljavlja svoj zahtevek na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi ter ga iz tega razloga ni uveljavljala v kazenskem postopku. Ker se adhezijski in kazenski postopek izključujeta, premoženjsko korist pa je mogoče odvzeti le v primeru, da oškodovanec svojega premoženjskopravnega zahtevka ne uveljavlja, se državna tožilka neutemeljeno zavzema za takšen ukrep. Njeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in zagovornika obt. I.T. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz razloga po 4. tč. 357. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e obtožba A) zoper obt. I.T., da je napravila krive listine z namenom, da bi se takšne listine uporabile kot prave in jih v primerih, opisanih pod točko 1 in 2, tudi uporabila kot prave s tem, da je v času od 1. do 28.4.19..: 1. v zahtevku za odobritev kredita za I.T. z dne 6.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku, v rubriki "štampiljka podjetja in podpis pooblaščenih oseb" neupravičeno odtisnila štampiljko "R." preko nje napisala priimek N. torej podpisala pooblaščeno osebo, enako je storila tudi v odstopni izjavi in upravno-izplačilni prepovedi z istega dne ter obe listini dne 6.4.19.. tudi predložila v M. 2. v zahtevku za odobritev kredita I.T. z dne 9.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku v rubriko "štampiljka podjetja in podpis pooblaščenih oseb" neupravičeno odtisnila štampiljko, navedeno pod točko 1, preko nje napisala priimek N., torej podpisala pooblaščeno osebo, enako je storila tudi v odstopni izjavi in upravno-izplačilni prepovedi in oboje istega dne predložila v L.; 3. v prošnji za odobritev kredita D.T..z dne 19.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku v rubriki "štampiljka podjetja in podpis pooblaščene osebe" neupravičeno pritisnila pod točko 1 navedeno štampiljko, preko nje napisala priimek N., torej podpisala pooblaščeno osebo, enako je storila tudi v odstopni izjavi in upravno-izplačilni prepovedi z istega dne; 4. v prošnji za odobritev kredita D.T. z dne 20.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku in v upravno-izplačilni prepovedi z dne 19.4.19.. je storila enako; 5. v prošnji za odobritev kredita D. T. z dne 23.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku z dne 21.4.19.. in v odstopni izjavi ter upravno-izplačilni prepovedi je storila enako; 6. v prošnji za odobritev kredita M. J.z dne 21.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku z dne 20.4.19.. in v odstopni izjavi ter upravno-izplačilni prepovedi z dne 20.4.19.. je storila enako; 7. v prošnji za odobritev kredita J.J. z dne 29.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku z dne 28.4.19.. in v odstopni izjavi ter upravno-izplačilni prepovedi z istega dne je storila enako; 8. v prošnji za odobritev kredita J.J. z dne 28.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku in v odstopni izjavi ter upravno-izplačilni prepovedi z istega dne je storila enako; 9. v prošnji za odobritev kredita J.J. z dne 28.4.19.. - potrdilu o osebnem dohodku je storila enako; na ta način pa je lažno prikazovala, da je E.N. potrdil izjave o redni zaposlitvi in plači navedenih oseb, ter da jim bo odtegoval zneske za odplačevanje kreditov, pri tem pa je listine, opisane pod točkami 3 do 9, izročila D.T., M.J. in J. J., da so jih predložili v bankah, navedenih pod točko II; B. Zoper obt. D. T., obt. M. J. in obt. J. J., da so krive listine uporabili kot prave s tem, da so po prejšnjem dogovoru z I.T.v spodaj navedenih bankah predložili zgoraj navedene listine, in sicer: 1. D.T. dne 19.4.19.. v M. listini, navedeni pod A-3, dne 20.4.19.. v L. listini, navedeni pod A-4, dne 23.4.19.. v L. listine, navedene pod A-5; 2. M.J. dne 21.4.19.. v L., navedeni pod A-6; 3. J.J. dne 28.4.19.. v M. listini, navedeni pod A-7, dne 28.4.1993 v L. listine, navedene pod A-8 in dne 28.4.1993 v L. listino, navedeno pod A-9; pri tem pa so se zavedali, da predlagajo krive listine, saj so vedeli, da jih ni podpisal E.N. in da pri njih tudi niso zaposleni za nedoločen čas; s čimer naj bi obt. I.T., D.T., I.J.in J. J.storili vsak po eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/I KZ.

Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki in nagrade obtoženčevih zagovornikov obremenjujejo proračun.

II.

Obt. I.T. se za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po čl. 253/I KZ na podlagi določila čl. 51 KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a, v kateri se ji po I. odst. 253. čl. KZ določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

III.

Sicer pa se glede kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka pritožbi zagovornika obtoženke in okrožne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obt. I.T. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po čl. 253/I KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ ter ji je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določeni kazni sedem in štiri mesece zapora ter nato izrečena enotna kazen devet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. V plačilo ji je bil naložen del stroškov kazenskega postopka, preostali del plačila le-teh pa jo je sodišče prve stopnje oprostilo. Z isto sodbo so bili iz razlogov po 1. točki 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 14 KZ obt. D.T., M.J. in J.J. oproščeni obtožbe, da so storili vsak po eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/I KZ ter je v skladu s takšno odločitvijo stroške tega dela kazenskega postopka sodišče prve stopnje naložilo v breme proračunu.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik obt. I.T.. Prva se je glede obsodilnega dela sodbe pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona, glede oprostilnega dela pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obt. I.T. odvzame protipravno premoženjsko korist v višini 321.495,20 SIT, obt. D.T., J.J. in M.J. pa spozna za krive kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ ter jim izreče primerne kazenske sankcije. Ob uveljavitvi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je zagovornik obt. I.T. predlagal spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obt. D. T., odvetnik V. iz L. in predlagal njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal v celoti ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožbe zagovornika obt. I.T..

Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka stori, kdor z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, izda ali da v promet ček, za katerega ve, da ni krit in tako pridobi premoženjsko korist. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je bila obtoženka tista, ki je kot imetnica tekočega računa izdala v izreku sodbe navedene čeke brez kritja in se tako na škodo L. okoristila za 321.495,20 SIT, ki jih doslej še ni vrnila. Da je s prilastitvenim namenom ravnala že ob izdaji čekov, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi dejstva, da je obtoženka sama pojasnila, da je v času izdaje čekov imela prihodek, saj je najeti lokal posloval z dobičkom, ves čas pa je tudi najemodajalcu N. plačevala njegove terjatve, kar je razvidno tudi iz kazenskemu spisu priloženega zvezka obtoženke. Obtoženka je torej imela denar, pa ga od izdaje prvonavedenega čeka ni nikoli položila na tekoči račun, ki ga je odprla kot samoplačnica, kljub temu, da je čeke izdajala v različne namene ter je tudi dobro vedela, da bodo vnovčeni. Tudi ugotovljene okoliščine po storjenem kaznivem dejanju le še dodatno potrjujejo njen namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, saj je celo na zaslišanju v mesecu marcu 1994 zatrdila preiskovalnemu sodniku, da bo svoj dolg v najkrajšem času poravnala, pa tega doslej še ni storila, zaenkrat neuspešna pa je bila tudi izpeljana izvršba.

Pridobitev protipravne premoženjske koristi kot element kaznivega dejanja je bil tako tudi po oceni sodišča druge stopnje zanesljivo ugotovljen in zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obtoženkinega zagovornika, da je ravnala v skrajni sili, ko naj bi z namenom zaščite svojega premoženja in celo življenja oz. zdravja svojega sina plačevala svoj dolg najemodajalcu lokala. Obtoženki so bile namreč dobro znane njene finančne obveznosti že v času izdaje nekritih čekov, ki jih je po lastnem izgovoru porabila prav za nakup različnih predmetov za lokal in za pridobitev posojila v zvezi s poslovanjem tega lokala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje njenega zagovornika na spremenjeno kazensko zakonodajo. Obtoženka je namreč kazniva dejanja storila v časovnem razdobju od 19.10.1992 do 23.3.1993, ko je bil sicer v veljavi še kazenski zakon SFRJ, v katerem pa je bil I. odst. 172. čl. tedaj že dekriminiran in torej ni sankcioniral zgolj izdaje nekritega čeka brez namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Že v letu 1990 je bil namreč navedeni člen spremenjen z enakim opisom kot v 253. čl. KZ ter z dodatnim objektivnim pogojem kaznivosti, da znesek protipravno pridobljene premoženjske korist presega 150.000,00 SIT (Ur.l. SFRJ, št. 38/90, Ur.l. RS, št. 55/92). Nobena od zatrjevanih kršitev v obsodilnem delu sodbe glede tega kaznivega dejanja zato ni podana.

V zvezi s kaznivim dejanjem izdaje nekritega čeka tudi okrožna državna tožilka neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. tč. 372. čl. ZKP, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obtoženki ni odvzelo premoženjske koristi, saj se je pri tem oprlo na podatek, da je glede istega dolga tekla pravda in bila zaenkrat neuspešna tudi izpeljana izvršba in da bo zato zagotovo banka kot oškodovanec storila vse, da bo prišla do poplačila svoje terjatve.

Takšno stališče je pravilno, saj oškodovana banka v tem kazenskem postopku ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka prav zato, ker je enak zahtevek uveljavljala že v pravdi. Zato bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, v kolikor bi obtoženki odvzelo premoženjsko korist. Adhezijski in pravdni postopek se namreč vselej izključujeta, ker ne moreta istočasno teči dva postopka o isti stvari ter zato obstoj pravde izključuje možnost, da bi oškodovanec tudi v kazenskem postopku zahteval vrnitev istega zneska. Takšno pravilo je jasno razvidno tudi iz določbe I. odst. 97. čl. KZ, po kateri lahko sodišče v primeru, ko je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, odvzame premoženjsko korist le v višini, kolikor ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek. Zato ni pravilno stališče državne tožilke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje odvzeti obtoženki premoženjsko korist, saj takšen zahtevek (skupaj z obrestmi) uveljavlja že oškodovana banka v izvršilnem postopku.

V preostalih delih je sodišče druge stopnje ob presoji pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je pri vseh štirih obtožencih glede kaznivih dejanj ponarejanja listin po čl. 256/I KZ, opisanih v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točkami I/B in II/1, 2 in 3, iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP izreklo zavrnilno sodbo. Iz opisa dejanj v izreku sodbe namreč izhaja, da naj bi obtoženci navedena kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora do dveh let, storili v časovnem razdobju od 1. do 28.4.1993. Od storitve kaznivih dejanj do seje senata sodišča druge stopnje je tako preteklo več kot šest let, saj so vsa navedena kazniva dejanja dne 28.4.1999, torej štiri mesece pred izpolnitvijo pogojev za sejo senata sodišča druge stopnje, absolutno zastarala (5. tč. I. odst. 111. čl. KZ v zvezi s VI. odst. 112. čl. KZ - Ur.l. RS, št. 63/94).

Skladno z izdajo zavrnilne sodbe za kazniva dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ, je sodišče druge stopnje o stroških kazenskega postopka odločilo na način, razviden iz izreka sodbe.